Nepredstavljivi luksuz jezika

Slofest. Trst, 15.–17. 9. 2017.

Primož Sturman

Prireditev Slofest je bila pretekli konec tedna v tržaškem mestnem središču organizirana že tretjič. Prvič se je zgodila pred štirimi leti, drugič pa pred dvema. Nedvomno gre za velik zalogaj, tako iz finančnega kakor tudi iz organizacijskega vidika, zato zaenkrat ni mogoče, da bi bila izpeljana vsako leto. Tridnevje je obiskovalcem predstavilo vsa pomembnejša področja, na katerih so dejavni Slovenci v Italiji, seveda s poudarkom na kulturi (gledališče, glasba, književnost ipd.), ki v zamejstvu še vedno igra nenadomestljivo narodnotvorno vlogo. Roj dogodkov v srcu mesta (geslo Slofesta) je torej prefinjena marketinška, pa tudi neke vrste politična poteza slovenskih organizacij, v prvi vrsti Zveze slovenskih kulturnih društev (ZSKD). Slovenci so namreč med tržaškimi narodnimi skupnostmi edini, ki si lahko privoščijo tak luksuz. Temu botruje tudi vzdušje, ki se je v zadnjih desetih oziroma petnajstih letih spremenilo, saj bi bilo v središču Trsta postaviti »slovenski« šotor in več dni javno nastopati v slovenskem jeziku še ob koncu dvajsetega stoletja – precej nepredstavljivo.

Letošnja prireditev je slučajno sovpadla z napovedjo, da bo italijansko Ministrstvo za izobraževanje, visoko šolstvo in raziskovanje s prihodnjim šolskim letom v tržaške nižje srednje šole z italijanskim učnim jezikom (ekvivalent predmetne stopnje slovenske devetletke) kot drugi evropski tuji jezik začelo uvajati slovenščino. O tej nameri je v sobotni izdaji poročal tržaški dnevnik Il Piccolo. Italijanska šolska ministrica je svoj načrt trdno odločena izpeljati do konca, seveda le v primeru, da bo parlamentarna večina po spomladanskih volitvah v Italiji ostala enaka ali vsaj podobna sedanji.

Slofest je zato v prvi vrsti namenjen Italijanom, naklonjenim Slovencem, oziroma italijansko govorečim. Védenje povprečnega tržaškega Italijana o slovenski stvari je v veliko primerih skrčeno na besede »hvala, prosim, eno malo pivo«. Italijanskim obiskovalcem so za spoznavanje njihovih sosedov pripravili marsikaj: razstavo slovenskih slikarjev in slikark, ki ustvarjajo v Trstu, retrospektivni kolaž o znanih Slovenkah, ki so zaznamovale njegov življenjski utrip (od Marice Nadlišek Bartol do Marte Verginella), informativno izložbo Primorskega dnevnika ipd.

Šolarjem so postregli z namizno igro oziroma orientacijskim tekom, zahtevnejše obiskovalce pa razvajali z glasbenim koncertom (v sodelovanju z Glasbeno matico), gledališko predstavo (v produkciji Slovenskega stalnega gledališča), predavanjem o Vladimirju Bartolu in pesniškim branjem (v organizaciji Slavističnega društva Trst-Gorica-Videm). K sreči Slofest ne premore stojnic s hrano in pijačo, ki so za običajnega Tržačana še najbolj zanimive od vsega, kar je slovensko. Za tovrstno dajanje duška je na voljo veliko drugih možnosti, predvsem v poletnem času. Odsotnost kulinarike Slofest tako obvaruje pred nevarnostjo folklorizacije.

Na literarnem branju, ki je v soboto potekalo pod geslom Sprehod po novejši slovenski poeziji v Italiji, je nastopilo več pesnikov, prevajalcev in recitator. Če je bil namen prirediteljev, da svoje italijanske someščane seznanijo z obstojem slovenske književnosti v Italiji oziroma v Trstu, jim je uspelo. Predstavili so se Miroslav Košuta (samo z verzi, saj ga osebno ni bilo), Aleksij Pregarc, Marko Kravos, Boris Pangerc (tudi njega ni bilo), Marija Kostnapfel in nedavna prejemnica vileniškega kristala Antonella Bukovaz.

 

Ko sem prebral  vabilo, sem se vprašal, kaj pomeni novejša poezija. Po mojem so to verzi, ki so jih v zadnjem času ustvarili mlajši pesniki. Sem pa o tem povprašal še dva doktorja literarnih ved. Prvi (predava na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani) je na moje vprašanje odvrnil, da te definicije še nikjer ni zasledil, drugi pa je pripomnil, da jo razume kot poezijo, ki še ni doživela knjižne objave. Dvome je razblinil italijanski prevod, v katerem se pojavi beseda »contemporanea«. Novejša poezija naj bi torej bila sodobna. Prvi dvom me je obšel, ko sem prelistal priložnostno brošuro, v kateri so natisnjeni slovenski izvirniki in italijanski prevodi pesmi. Uredništvo jih je izbralo iz nedavno objavljenih pesniških zbirk, tudi antologij. Revijalnih in spletnih objav niso upoštevali, pa tudi še neobjavljenih pesmi ne. Organizatorji so bili očitno prepričani, da bodo s starejšimi pisci in objavljenimi deli bolj prepričljivi.

Zadnje čase sem resda nekoliko preveč občutljiv na percepcijo literarne produkcije svoje generacije (od 1975 do 1985) v ožjem zamejskem in širšem slovenskem prostoru. Ko zaslišim besedno zvezo »novejša (sodobna) slovenska poezija v Italiji«, si je ne morem predstavljati brez avtorjev svoje generacije (David Bandelj, Andrej Kralj, Vinko Bandelj itd.). Prav tako naj bi bila v takem izboru enakomerno zastopana vsa zemljepisna področja (Tržaška, Goriška, Benečija, Rezija, Kanalska dolina), kjer od Milj do Trbiža živimo Slovenci. Nastopilo pa je vsega skupaj pet Tržačanov in Tržačank ter ena predstavnica Beneške Slovenije, ki je bila s svojimi štiriinpetdesetimi leti hkrati tudi najmlajša.

»Tu [v zamejstvu] stvari merimo z drugačnimi merili,« je v Pismu Niku Grafenauerju nekoč zapisal Miroslav Košuta. Pa poglejmo, kakšna so ta merila. Izračunal sem povprečno starost nastopajočih. Rezultat je znesel 68,8 leta, kar je za »novejšo« poezijo več kot zavidljiv, morda celo svetovni rekord. Naključje, boste rekli. Pa ni.

V Trstu že več kot pol stoletja podeljujejo literarno nagrado vstajenje (edino v zamejstvu), ki je bila nekoč namenjena avtorjem (disidentom in emigrantom), ki se iz političnih razlogov za priznanja niso mogli potegovati v matični domovini. Po osamosvojitvi in demokratizaciji Slovenije je kljub spremenjenim razmeram format nagrade ostal isti. Podeljuje se avtorju/avtorici, ki je v preteklem letu po mnenju komisije objavil/-a najboljše literarno delo izven državnih meja Slovenije (zamejstvo in zdomstvo). Prejemnika nagrada v zamejstvu kanonizira, če se to ne zgodi že prej v matici. Med šestimi sobotnimi nastopajočimi so bili namreč kar štirje nagrajenci nagrade vstajenje.

V vsem tem ne bi bilo nič slabega, če bi prejemniki nanjo ne bili prisiljeni v povprečju čakati kar 69,9 leta. Da, prav ste prebrali. Toliko znaša srednja starost piscev, ki so se z njo okitili v zadnjih desetih letih. Ob tem velja poudariti, da so jo »najmlajšim« dodelili pri sedeminpetdesetih. Poglejmo še, kdo nagrado podeljuje. Formalno jo sicer tržaška revija Mladika, njeno komisijo je leta 2017 sestavljalo šest članov, ki po večini spadajo v orbito Slavističnega društva Trst-Gorica-Videm. Njihova povprečna starost je znašala kar 74,6 leta, svojevrsten rekord pa tokrat podira najmlajša med njimi, ki jih ima »le« 46. To je skoraj trideset manj od povprečja in skoraj polovico od najstarejše članice.

Ob naštetih številkah in podatkih bi bilo torej povsem nerealno pričakovati, da bo vstajenje prejel kak mlajši ustvarjalec. Tem je bila od leta 2009 do predlanskim namenjena nagrada zlato zrno, za katero pa so se literarni ustvarjalci morali potegovati v širši konkurenci z drugimi umetniki (glasbeniki, gledališkimi igralci itd.). Doslej jo je prejel le en literat, in sicer pisatelj in režiser Igor Pison.

Dejstva so torej neizprosna. Kje iskati razloge? Naša generacija žal nima literarnega zgodovinarja oziroma kritika (da o urednikih sploh ne govorimo), ki bi lahko odločilno vplival na oblikovanje »zamejskega« kanona. Še najboljše možnosti je v preteklosti imel dr. David Bandelj (1978), ki se mu je leta 2011 iztekla pogodba za določen čas na Univerzi v Novi Gorici.

 

Nezavidljivemu stanju duha navkljub se je letos na Slofestu le zgodilo nekaj »revolucionarnega«. K nastopu so povabili prejemnico vileniškega kristala Antonello Bukovaz, ki je po rodu Slovenka iz Nadiških dolin, piše pa v italijanščini. Upamo, da bo ta precedens, ko Slovenca/Slovenko, ki ne piše v materinščini (v zamejstvu je ta dejansko sopomenka za nekakšno svetinjo), prištejejo za slovenskega ustvarjalca/ustvarjalko, dal novega zagona dodatnim spremembam, ki jih spričo zgoraj navedenih dejstev krvavo potrebujemo. 

V nasprotnem primeru nas čaka počasna literarna agonija.

O avtorju. Primož Sturman (Trst, 1980) je leta 2007 v domačem mestu zaključil študij sodobne zgodovine. Zaposlen je na Humanističnem in družbeno-ekonomskem liceju Antona Martina Slomška v Trstu, kjer uči slovenščino in zgodovino. Leta 2012 je v sodelovanju z Borisom Pahorjem za založbo Slovenska matica uredil zbirko zapisov Franca Jeze, ki je izšla pod naslovom In zgodil se bo čudež. Njegov … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Premiki in zastoji

    Silvija Žnidar

    Revija Apokalipsa (211-212, maj/junij 2017) je izbor mladih ustvarjalcev naslovila Literarna generacija devetdesetih, kot urednica je delovala Anja Grmovšek. Avgusta istega leta so Dialogi pod naslovom Nekega dne se nekaj premakne (Almanah poezije avtorjev in avtoric, rojenih po letu 1980, ki še nimajo pesniškega prvenca) in uredniško taktirko Petre Kolmančič izdali še obširnejši nabor mladih pesnikov. Kaj pomenijo takšne generacijske antologije in kaj prinašajo?

  • Književne tolpe ali združba dolgočasnežev?

    Josip Novakovich

    Zgodovinske krivice se popravljajo in nagrade dandanes prejme veliko avtorjev_ic manjšinskih književnosti. To je nekaj, kar se meni osebno zdi precej znano iz starega jugoslovanskega sistema – enakopravna zastopanost vseh republik ter izvolitev vseh predsednikov_ic in drugih funkcionarjev_k ‘po ključu’. Predpostavka, da so vse skupine enako dobre in da jih je treba predstaviti enakovredno, ne bi bila smiselna, če bi govorili denimo o šahu ali tenisu. Vendar pa obstaja neka razlika. Vsaka skupina potrebuje svoj glas, vsaka skupina mora biti slišana, torej je ideja povsem na mestu.

  • Kolikor slabše, toliko boljše

    Konrad Wojtyła

    Fetišiziranje literarnih nagrad je v zadnjih letih postala naša nova posvetna tradicija, v skladu z aforističnim pravilom: kolikor slabše, toliko boljše. Toda kako množica literarnih nagrad vpliva na dojemanje in pozicioniranje literature? Nemara bi tudi glede nagrad veljalo še eno pravilo: manj je več.