Mama, kaj je meja?

Pesniška pot pod Repentabrom, 14. avgusta 2017

Primož Sturman

Zadnja leta je pesniška pot pod gričem na Tabru dan pred praznikom Ferragosta – velikega šmarna postala zbirališče tržaških in kraških, torej slovenskih in italijanskih ustvarjalcev ter vseh ljubiteljev vezane besede. Kraj se nahaja lučaj od italijansko-slovenske meje, tudi zgodovina cerkvice Marije vnebovzete na Tabru je na svoj način povezana z lučanjem. Utrdba je namreč nastala v času turških vpadov. Legenda pravi, da so branilci napadalce kljub obilici kamenja, ki ga premore Kras, obmetavali celo z repo. Od tod ime Repentabor. Manj znan je verjetno podatek, da so tržaškemu pisatelju Borisu Pahorju ob drugi Kocbekovi aferi marca 1975 jugoslovanski organi na spodaj ležečem mejnem prehodu preiskali avtomobil, ga odpeljali v Sežano in mu tam v maloobmejno prepustnico vtisnili žig z odločbo o enoletni prepovedi vstopa v Jugoslavijo.

Repentabor je od leta 1947 razdeljen med dve državi. Vse dotlej je pet naselij oziroma zaselkov živelo v isti fari in občini. Repen in Col (popačenki Rupingrande in Zolla je občinski svet leta 2004 hvala bogu izbrisal s tabel in zemljevidov) se danes nahajata v Italiji, Voglje, Dol in Vrhovlje pa v Sloveniji. Področje je spet skupno zadihalo po letu 2007, ko je bil z vstopom Slovenije v schengensko območje odpravljen nadzor na državni meji. Do tedaj so bile mejne zapornice ponoči spuščene.

Desetletje poprej so se v Trstu začeli nekoliko resneje plesti stiki med italijanskimi in slovenskimi literati. Italijanski tržaški dnevnik Il Piccolo je na svojih kulturnih straneh najprej začel pisati o Borisu Pahorju, nato o Alojzu Rebuli, zatem pa še o Miroslavu Košuti, Marku Kravosu, Dušanu Jelinčiču, Igorju Pisonu in drugih. Januarja letos je tržaški filmski festival na spored uvrstil film Marka Sosiča Komedija solz. Najbrž se bo komu zdel tak kulturni pretok med someščani precej samoumeven, a se Slovencem zaradi vzdušja v mestu ob zalivu celih petdeset let iz svojega geta ni ravno mudilo v naročje svojim italijanskim someščanom.

Predhodnik medsebojnih stikov in kulturnih izmenjav med Slovenci in Italijani je bil pisatelj Fulvio Tomizza, ki je žal umrl prezgodaj, da bi na lastne oči videl, kako se njegove želje in stremljenja danes udejanjajo. Za to ima zaslugo predvsem nekaj vztrajnih posameznikov, med katere spada tržaški pesnik Roberto Dedenaro. Po poreklu Italijan si je Dedenaro svoj dom ustvaril na Krasu, za razliko od večine njegovih someščanov pa na podeželje ne prihaja le spat oziroma na poletni oddih, ampak se je v tamkajšnjo stvarnost vključil do te mere, da se je naučil slovenskega jezika in začel plesti stike s slovenskimi literarnimi kolegi. Pred slabim desetletjem je bil glavni pobudnik nastanka pesniške poti s postavitvijo kipov Srečka Kosovela, Umberta Sabe in Iga Grudna, mimo katerih vsako leto poteka svojevrstno literarno romanje. Stalni obiskovalci znajo povedati, da se prisotnost iz leta v leto veča, od lani do letos naj bi se celo podvojila. Žal pa je med njimi, kot je za Trst in zamejstvo že v navadi, videti veliko preveč sivih glav in veliko premalo mladih, pri čemer je bilo tokrat prisotnih celo več Italijanov kot Slovencev, kar pri takšnih dogodkih ni ravno običajno.

O pomembnosti dogodka nam je pričal pogled na udeležence, ki so se zbrali na Poklonu ob gostilni Furlan. Med njimi smo tako opazili tudi tomajskega pesnika Josipa Ostija, literarno zgodovinarko Marijo Mitrović, urednika tržaške kulturne revije Il Ponte rosso Walterja Chiereghina, koprsko kulturno pospeševalko Jasno Čebron, predavatelja na Oddelku za humanistiko tržaške univerze Mirana Košuto, ravnateljico Kosovelove knjižnice v Sežani in pesnico Magdaleno Svetina Terčon s soprogom in pesnikom Davidom Terčonom in še bi lahko naštevali. Da je bilo treba prirediteljem nekoliko improvizirati, je poskrbel Veno Taufer, ki se je ob prihodu na Kras izgubil nekje pod Tabrom, v uspešno iskalno akcijo pa se je za njim podal eden od organizatorjev, tržaški pesnik Marko Kravos, ki je Tauferja naposled le pripeljal do sohe Umberta Sabe, kjer je nastopil s svojim Orfejem. Pred Tauferjem sta pesmi brala tržaška ustvarjalca, in sicer dolgoletna profesorica na tržaškem liceju Franceta Prešerna Majda Artač Sturman (v slovenskem izvirniku in italijanskem prevodu), ter Ugo Pierri, ki je poleg pesnika tudi slikar (izvirno v tržaškem narečju in nato še v slovenskem prevodu).

O tem, da je bilo srečanje izrazito predpraznično in neformalno, priča tudi sama organizacija, ki ni bila ravno brezhibna. Marsikdo je moral namreč pošteno napenjati ušesa in bobniče, da je lahko slišal bralce in njihove stihe, saj prireditelji niso poskrbeli za ozvočenje – po letošnji izkušnji bodo drugo leto to zagotovo naredili. Še najbolje je tako izpadel nastop skupine pod mentorstvom maestra in harmonikarja Aleksandra Ipavca, ki v bližnjem Domu Malala vodi glasbene delavnice za prosilce za azil iz Pakistana. Že tradicionalno kraško-mediteransko dvojezičnost so tako letos začinili še azijski ritmi.

 

Taka in podobna srečanja so odličen pokazatelj stanja duha na področju italijansko-slovenskih kulturnih stikov. Takoj pa gre poudariti, da je pretok misli in idej v glavnem omejen le na umetnike in kulturne ustvarjalce, saj povprečen italijanski Tržačan še danes nima pravih možnosti, da bi svojemu otroku omogočil učenje slovenskega jezika v italijanski osnovni ali srednji šoli, kar se z razliko od Trsta (in Gorice) že vrsto desetletij dogaja na dvojezičnih območjih Slovenije. Izbira je torej na posamezniku in njegovi dobri volji, tečajev slovenščine je za odrasle kar precej, italijanskih šol, ki otrokom ponujajo učenje slovenščine, pa k sreči vse več, čeprav še vedno ne dovolj. Tudi prireditev, ki v Trstu javnost opozarjajo na slovensko prisotnost, ne manjka. Iz svojega geta, v katerem so Slovenci živeli povojna desetletja, so si pred nekaj leti le upali (oziroma so jim dovolili) stopiti, in sicer s Slofestom, ki je jeseni 2013 in 2015 potekal na osrednjem Borznem trgu.

Evropska unija in schengen, ki ju danes marsikdo graja, sta v teh krajih očitno pripomogla k zbliževanju, čeprav je treba ugotoviti, da je navdušenost, ki je vladala pred desetletjem, več kot očitno splahnela. O tukajšnji meji je bilo povedanega in zapisanega že veliko. Kot pravi goriški novinar Ervin Hladnik Milharčič, so ljudje preko nje tihotapili ne samo blago, ampak tudi identiteto. Dovolj je namreč pomisliti, da so prebivalci teh območij pred mejo skupno živeli, se veselili, žalostili in še marsikaj. Nato so jih za sedemdeset let ločili. Na eni strani meje so že drugič ostali izven matične domovine, na drugi pa izgubili stik s Trstom, ki jim je dolga stoletja omogočal preživetje in razvoj. Primer Repentabra je emblematičen. Prebivalci zaselkov, ki so danes na slovenski strani, nekaj let sploh niso mogli obiskovati grobov svojcev na pokopališču, ki je ostalo na drugi strani. A k sreči le do takrat, ko so se leta 1955 pojavile prve prepustnice, ki so ljudem nekoliko olajšale življenje.

Meja je danes odprta, kar pomeni, da nam preko nje ni treba več ničesar tihotapiti. Odprtost naj bi dejansko omogočala vse večji pretok. Odnos Tržačanov do Krasa se je v zadnjih letih precej spremenil. Že od nekdaj so hodili čez mejo kupovat bencin, meso ter za male denarje jest in pit v gostilne. Danes pa si vse več prebivalcev Trsta in njegove okolice slovenski Kras izbira za svoj dom. Marsikdo pokaže veliko dobre volje pri učenju slovenskega jezika, kar do pred kakim desetletjem ni bilo prav nič samoumevno. Žal pa je treba tudi na tem področju zabeležiti, da za ljudmi zaostajajo institucije, predvsem državne, morda nekoliko manj lokalne.

 

Pred nekaj tedni smo na nacionalni televiziji videli prispevek o tem, kako sta državi med seboj zelo slabo železniško povezani. Na področju avtobusnih prevozov vlada podobno stanje. Leta 1906 je Trst z notranjostjo avstro-ogrske monarhije povezala bohinjska proga, ki pelje čez Kras. Po drugi svetovni vojni so na tedaj jugoslovanski strani zgradili povezovalni tir do Sežane. Prvotni odsek proge, ki povezuje Trst s Krasom, danes sameva. Ko bi nekega dne tu znova stekla povezava, bi se lahko po njej marsikdo vozil v službo v Trst in s tem manj obremenjeval okolje, kot to danes počnemo z avtomobilskim prometom. Ljudje so se iz mesta preselili na podeželje, da bi ušli pretiranemu smogu in hrupu, zdaj ga pa dejansko pomagajo ustvarjati. K sreči se tudi cestna signalizacija (predvsem smerokazi) prilagajajo novemu stanju. Žal pa je še vedno mogoče naleteti na table, na katerih piše »Italija«, »Slovenia«, nekje tudi »confine«, torej meja. Želeli bi si več Trstov, Opčin, Sežan, Dutovelj, Repnov in tako dalje.

Če se na koncu povrnem na Repentabor, ki je bil dejansko izhodišče za nastanek tega zapisa, naj z bralci podelim spomin iz časa svoje mladosti. Takrat sem s starši večkrat hodil »u Jugo« (tako smo rekli) po nakupe oziroma bencin. Spominjam se, da je nekega dne jugoslovanski carinik od nas zahteval, da obrnemo avtomobil in se vrnemo v Italijo, saj na plehu nismo imeli nalepljene velike črne črke I na beli ovalni površini. Kot vsi zamejski Slovenci so moji starši premogli avtomobil z italijansko registracijo, niso pa nanj hoteli namestiti nalepke z oznako Italije, saj jim je narodna pripadnost pomenila veliko več od državljanstva.

Upam si trditi, da smo v tridesetih letih, kolikor jih je od tedaj preteklo, to formo mentis le presegli. Danes na Krasu rastejo otroci zamejskih Slovencev, pa tudi Italijanov, ki obiskujejo šolo v Sloveniji. V Trstu in njegovi okolici delajo firme in obrtniki, ki se vozijo iz Slovenije. Pred časom pa sem na Facebooku naletel na zanimivo in zabavno objavo. Ko se je prijateljica z družino z avtomobilom peljala na Kras, je otrokom povedala in pokazala, kje je nekoč stala meja. Ti pa so jo z začudenjem vprašali: »Mama, kaj je meja?« Naj taka vprašanja staršem in nonotom še naprej postavljajo tudi prihodnje generacije.

O avtorju. Primož Sturman (Trst, 1980) je leta 2007 v domačem mestu zaključil študij sodobne zgodovine. Zaposlen je na Humanističnem in družbeno-ekonomskem liceju Antona Martina Slomška v Trstu, kjer uči slovenščino in zgodovino. Leta 2012 je v sodelovanju z Borisom Pahorjem za založbo Slovenska matica uredil zbirko zapisov Franca Jeze, ki je izšla pod naslovom In zgodil se bo čudež. Njegov … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Poglavitna naloga založnika je ustvarjanje novih poželenj

    Andrej Hočevar

    Med prejemnicami nagrade sklada Dubai Cares je tudi Bibi Bakare-Yusuf, energična založnica iz Nigerije (Cassava Republic), ki bo v okviru izbranega projekta izdala otroške knjige v treh lokalnih jezikih, da bi otroke opolnomočila in jim pomagala zgraditi kulturno samozavest. Pred knjižnim sejmom v Šardži si je vzela čas, da je odgovorila na nekaj vprašanj.

  • Kdaj bo kritika stopila na Luno?

    Veronika Šoster

    Morda pa je »kriza kritike« tudi to, da je po eni strani užaljena, da ni bolj dostopna, brana in upoštevana, po drugi pa hoče za vsako ceno ostati v svojem mehurčku?

  • Branje v imenu svobode in napredka

    Andrej Hočevar

    Oblikovanje bralskega okusa in posledično bolj izobražene družbe je smiselno le, če ima izhodišče v osnovnih stebrih založništva – v svobodi objavljanja in spoštovanju avtorskih pravic.

Izdelava: Pika vejica