Kritik kritiku volk

Poročilo s četrtega mednarodnega kritiškega simpozija Umetnost kritike

Klemen Kordež

Povabilo k pisanju o letošnjem mednarodnem kritiškem simpoziju Umetnost kritike sem sprejel z nemalo zadrege. Sam sem namreč razmeroma neizkušen pisec (prvo kritiško besedilo sem objavil pred nekaj več kot šestimi meseci), ob tem pa se nisem udeležil prav nobenega od prejšnjih simpozijev, zaradi česar bo pričujočemu besedilu nedvomno umanjkala primerjalna analiza s prejšnjimi srečanji. [Dostopni sta sicer tudi poročili od lani in predlani, op. ur.] Sicer sem goste, razen tistih iz tujine, po imenu vse poznal, a ni mi ušlo, da so se ti med seboj še veliko bolje poznali. Da vsi izmed njih že leta in leta natančno spremljajo slovensko kritiško produkcijo, zaradi česar imajo o njej jasno izoblikovano mnenje. Še več, ker je po njihovih besedah kritike v Sloveniji vedno manj, lahko resnični zanesenjaki preberejo/preberemo kar vse kritike, ki se sploh napišejo v našem prostoru – kritik je razmeroma malo, piscev pa še manj. 

Iz tega razloga si vsi izredno natančno gledamo pod prste: motijo nas preveč doživljajska besedila (t. i. poetične kritike), a obenem ne podpiramo preveč poglobljenih tekstov (t. i. akademske kritike). Moti nas manko vrednotenja, a istočasno od kritika zahtevamo tudi interpretacijo literarnega dela. Moti nas nerazumevanje vseh odtenkov LGBTQ problematike, nepoznavanje zgodovine slovenske literature, kritiško facebook komentiranje, vključevanje ideoloških sodb v kritike, zamejitev kritike na ozke estetske vidike literarnega dela. Dalje nas moti subjektivnost, a tudi nesubjektivnost vrednostne sodbe, način njenega podajanja, vzvišena drža nekaterih piscev, družbena (pretirana) angažiranost kritike, moti nas novo, moti nas staro, mene osebno motijo predvsem »srednje do pretežne« kritike, v katerih pisec le obnavlja (ne gre mešati z interpretacijo), vseskozi le hvali, na koncu pa izpostavi določen vidik literarnega dela, ki bi ga moral avtor »še dodelati« – in tako dalje in tako naprej. Zdi se, da kritiki, ne avtorji obravnavanih literarnih del, najnatančneje beremo kritiška besedila. Mi smo tisti, ki nenehno ocenjujemo delo stanovskih kolegov, mi smo tisti, ki pišemo zlovešče spletne komentarje, in predvsem smo mi tisti, ki natančno spremljamo celotno kritiško produkcijo in vsem sokritikom velikokrat vsiljujemo svoje pojmovanje kritiškega besedila kot zvrsti, njenega namena in smisla.

Kako naj si razlagamo tako različne, včasih diametralno nasprotne poglede na literarno kritiko? Verjetno bi odgovor lahko iskali v preprostem dejstvu, da je kritika v svojem jedru polliterarna zvrst, ki kot taka lahko vase absorbira celo paleto različnih stališč in prepričanj. Iz takih ali drugačnih razlogov lahko vsak kritik povsem legitimno zagovarja enega izmed možnih kritiških pristopov. Preden pa orišem nekatere izmed tistih, ki so bili predstavljeni na simpoziju, pa moram opozoriti, da bi poslušalci lahko gostujoče predavatelje ločili od domačih tudi, če bi ti govorili slovensko. V nasprotju z domačimi gosti so tuji svoje poglede na problematiko kritiškega pisanja predstavljali veliko bolj splošno, pri njih, zopet v nasprotju z »našimi«, poslušalec pri posameznih omembah določenih kritiških praks ni prepoznal konkretnega peresa, s katerim predavatelj prikrito obračunava, neobremenjeni so bili s specifikami slovenske kritiške krajine, ob tem pa smo v njih lahko prepoznali več »pesniške navdahnjenosti« kakor pri njihovih »preudarnih« slovenskih kolegih – kar smo lahko navsezadnje opazili tudi pri vsebini njihovih referatov. 

Čehinja, malce starokopitna Božena Správcová, od kritika pričakuje predvsem poglobljeno razumevanje samega literarnega besedila, ki mora biti začetna točka vsakega kritiškega vrednotenja, ne pa vključevanje v širši družbeni kontekst, ki je po njenem mnenju drugotnega pomena. V Avstriji živečemu mlademu Nemcu, sramežljivemu Timu Brandtu, pa se zdi pri kritiškem branju najpomembnejše osebno soočenje z obravnavanim besedilom. To soočenje verjetno lahko vzporejamo z omenjenim poglobljenim razumevanjem, obema pa je skupno, da od kritika pričakujeta neke vrste priličenje literarnemu delu, ki mu šele omogoča intimnejši stik z besedilom. Tudi iz poetičnega prispevka mile Italijanke France Mancinelli lahko izluščimo podobna stališča, le da je sama izpostavljala posredniško vlogo kritika, ki ga je primerjala s šerpo, saj naj bi bil prav kritik tisti, ki bralcu odkriva teže ujemljive vidike posameznega literarnega dela. Galantni v ZDA rojeni in v Franciji živeči John Taylor pa se je med drugim spraševal o filozofskem v literaturi, ki je po drugi svetovni vojni skozi velika vrata vstopilo v leposlovna dela. Po njegovem mnenju tovrstna literatura kritikom ne predstavlja posebnega izziva, podobno dvojnost pa je prepoznal tudi v kritiškem pisanju, saj tudi on deli mnenje drugih gostujočih predavateljev, da je prav senzibilnost (»zapletena mešanica mišljenja in občutkov«) najprimernejši način rokovanja z literaturo. John je šel tako daleč, da je to zmožnost pripisal t. i. kritikom pesnikom, njeno nasprotje, literarnovedno analiziranje (»formalization«), pa t. i. akademikom kritikom.

Vse naštete pristope, ki se v veliki meri prekrivajo med seboj, smo lahko slišali s strani gostujočih predavateljev, popolnoma drugače pa je bilo s slovenskimi gosti. Če so Božena, Timo, Franca in John v kritikovi potopitvi v literarno delo prepoznali najiskrenejši odnos z njim, pa so na popolnoma nasprotnem bregu Aljoša Harlamov, Mojca Pišek in Maja Šučur zagovarjali Johnovega akademika kritika (referat Tadeja Meserka je pretresal družbene pogoje kritike na Slovenskem, kar pa presega meje tega besedila, v katerem se bom osredotočil na nekaj drugega). Uredniški petokolonaš Aljoša, avtor verjetno najbolj poglobljenega referata na simpoziju, je svoj prispevek naslovil Kritik ni reševalec sveta. V njem se je že v uvodu jasno postavil v bran tradicionalnemu kritiškemu pristopu, ki stavi predvsem na »literarnovedno analizo literarnega dela«. Kritik naj bi, podkrepljen z dobrim poznavanjem avtorja, dela in literarnozgodovinskih teorij, predvsem vrednotil sodobno literarno produkcijo, ločil med »dobrim in slabim«, kakor se je izrazil avtor, ne pa se spuščal v dolge interpretativne razlage (včasih imenovano tudi »razumevanje«) ali vsiljeval določene družboslovne teorije. Upravičeno se je obregnil tudi v poenostavljeno razumevanje besedne zveze »avtonomija literature« s povabila na simpoziju, ki ostro zamejuje med družbo in literaturo, saj se družba vendar vseskozi »vpisuje ne le v zgodbo, pač pa tudi v slog, perspektivo, strukturo dela«. 

Tudi Mojca, antifajevka po izgledu, po srcu pa »le« njihova simpatizerka, kakor lahko sklepamo iz njenega prispevka, izpostavlja kritikovo poslanstvo v ločevanju zrna od plevela. Sama se je sicer lotila problema iz drugega zornega kota kot Aljoša, saj jo je zanimalo predvsem razmerje med družbeno in literarnovedno kritiko. Prva je namreč vedno ujetnica specifičnih ideoloških okvirjev, ki jih posledično vsiljuje svojemu bralcu, poleg tega pa tovrstna drža podcenjuje literaturo, zato Mojca zagovarja nujnost vsakokratne razširitve kritikovega spoznavnega okvira, s čimer avtor ne bo storil nasilja nad obravnavanim literarnim delom, temveč ga bo poskušal razumeti z njemu primernimi sredstvi, ki pa morajo biti nujno v službi vrednotenja kvalitete literarnih del. 

No, njima nasprotno stališče pa je na simpoziju zagovarjala osamljena Maja, saj se je edina na letošnjem srečanju eksplicitno postavila na stran t. i. družbene kritike, ki jo ostro razmejuje, celo zoperstavlja »slonokoščenim estetskim sodbam« in jo razume kot edini možni način kritiškega pisanja. A Aljoša je tudi pri avtonomiji literature izpostavljal družbene elemente, k se jim nobena umetnost navsezadnje ne more izogniti. Kako naj razmejimo navedena pristopa do kritiškega pisanja? Zdi se, da Aljoša zagovarja popolnoma klasično literarnovedno metodo, Maji pa so bližji sociološko-filozofski pristopi, nadgrajeni, v njenem primeru, z LGBTQ teorijo. Obema pa je skupna močna naslonitev na teoretska besedila, kar ju postavlja v jasno protipozicijo s t. i. kritikom pesnikom, o katerem je govoril John.

Tako, sedaj sem skiciral glavne pristope, ki so bili predstavljeni na simpoziju; poskušal sem poustvariti napetost med t. i. kritikom pesnikom in t. i. akademikom kritikom, ob tem pa sem želel izpostaviti različne možnosti znotraj akademske kritike, kar se mi, ne nazadnje, zdijo ključne točke, okoli katerih smo se vrteli na simpoziju. Zato se tukaj žal ne morem ukvarjati še s tem, kako je celotno srečanje izgledalo; kateri gostje so govorili v katerem sklopu predavanj, kdo je sodeloval pri kateri okrogli mizi, vendar pa naj vsaj omenim delovni zajtrk, na katerem smo bili priča izredno zanimivim debatam, tudi z gosti z drugih kritiških področij, in sicer Miho Colnarjem, Rokom Vevarjem in Alešem Rojcem. Več prostora bi bilo treba nameniti tudi tretji okrogli mizi in teatralnemu nastopu dobrega starega Mateja Bogataja, ki je ob glasnem smehu vseh udeleženih s pomočjo izrazov, kot so »odslužen agronom«, »društvo ljubiteljev Marjana Rožanca«, »univerza za tretje življenjsko obdobje« … opisoval klavrno stanje slovenske kulture.

Za konec sem prihranil popolnoma oseben pogled na stanje kritike v Sloveniji. Vsi domači gostje na simpoziju (kot tudi moderatorji okroglih miz) so uveljavljeni kritiki in kritičarke, a presenetilo me je, da se skoraj vsakemu izmed njih kritika v našem prostoru zdi v slabi kondiciji. V besedilu sem namenil največ prostora različnim pristopom do pisanja, ki jih kritika kot polliterarna zvrst omogoča. Kot se za pravi simpozij spodobi, se je na njem odprlo veliko več vprašanj, kot pa se je ponudilo odgovorov. Kritiko je, kot umetnost nasploh, nemogoče zamejiti na jasno začrtane parametre. Njena polliterarnost ji omogoča protejske prilagoditve posameznemu literarnemu delu, a tudi, kar je za naše namene še pomembneje, prilagoditve posameznemu piscu. Sam nadvse rad preberem literarnovedne kritike, ki sta jih zagovarjala Aljoša in Mojca, ob tem pa me nikakor ne motijo (Majini) sociološko-filozofski pristopi, ki mi delo sicer prikažejo predvsem iz enega zornega kota, a kljub temu lahko omogočajo njegovo nadvse pronicljivo interpretacijo. Zelo rad pa posežem tudi po dobro napisani poetični kritiki, ki nam lahko odškrne teže opazne odtenke obravnavanega umetniškega dela (nesporni prvak tovrstnega pisanja na Slovenskem je bržkone Milček Komelj). 

V tako neizprosnem okolju morajo pisci paziti prav na vsako zapisano besedo, zato se nemalokrat raje zatečejo v »srednje do pretežne« kritike, ki sem jih omenil na začetku besedila. Z njimi se preprosto izognejo vsem možnim pastem, ki mu jih nezavedno nastavljajo njegovi stanovski kolegi, s čimer lahko mirno prekrmarijo svojo največkrat kratko, študentsko kritiško kariero. Zato bi si sam želel, da bi kritiki dopustili kolegom, da razvijejo lasten način pisanja, ne pa od njih zahtevali literarnovedne, sociološke-filozofske, poetične ali kako drugače zamejene kritike, temveč le – tako kot pri vsakem literarnem delu – kvalitetno in vznemirljivo branje.

O avtorju. Klemen Kordež (1985) je diplomiran filozof, ki v tem momentu končuje magisterija iz primerjalne književnosti in umetnostne zgodovine, za katera pravi, da ju bo spisal do konca septembra, če mu bo le uspelo vstajati pred deveto uro zjutraj.

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Kritika – etimologija pojma in njegova funkcionalnost v sodobni družbi

    Ignacija J. Fridl

    Konkretna zgodba o kritiku – zgodba, ki nas uči, a ničesar ne nauči Prvi znani literarni kritik v evropskem prostoru je bil po ohranjenih virih Sokrat. Platon namreč v Apologiji … →

  • Dolžnost in emancipatorni potencial kritike

    Aljaž Krivec

    Preden začnem s samim jedrom teksta in približevanjem k smislu tega, o čemer bi naj govoril, naj opozorim na nekaj stvari. Ko govorim o literarnem delu, govorim zgolj o besedilih, ki jih … →

  • Stališče kot kriterij literarne kritike?

    Insa Wilke

    O nekaterih avtorjih pravimo, da pišejo vedno en in isti tekst. Občutek, ki je znan tudi kritičarki, kajne? Pozneje, ko napisano kritiko preletimo, dobimo občutek, da … →