Flüchtlinge willkommen

Literodrom II. Mednarodni festival literarnih praks v razvoju. Migracijski prostori – nemško govoreče področje. Ljubljana: Klub Cankarjevega doma, 14.–16. 1. 2015.

Aljaž Krivec

Prejšnji teden so v Klubu Cankarjevega doma trije dnevi minili v znamenju druge edicije mednarodnega festivala Literodrom. Že hiter pregled (so)organizatorjev in predstavitev daje vedeti, da gre za serijo dogodkov, ki se želijo tako ali drugače gibati po območjih margine. Osnovno izhodišče je predstavljala literatura (na kar nakazuje tudi posebna izdaja revije Idiot/DE), vendar predvsem v razsežnosti jezikovnega in kulturnega. Prav tako se je fokus z lani obravnavanega prostora nekdanje Jugoslavije pomaknil proti Nemčiji.

Mogoče gre tovrsten premik razumeti kot popolnoma pragmatičen ali pa kot dejanje, ki ponovno omogoča premislek slovenskega prostora, ki je tako ali drugače (bil) del obeh. A tu imamo vendarle opraviti tudi s slonom v sobi, za katerega se zdi, da ni bil zadostno naslovljen. O tem je pričal že nagovor direktorja Goethe-Instituta (Uwe Reissig), ki je Nemčijo predstavil kot državo, za katero je migrantstvo stalnica že od šestnajstega stoletja.

Migrantstvo pa je sevda velika tema tega trenutka in naša prva asociacija je lahko tudi Nemčija. Pa ne samo kot ciljna država ali pa država azilantov, temveč tudi zaradi pojmov multikulti in projekta Mitteleurope. Večkulturnost, manjšine in različni jeziki imajo torej v tem prostoru popolnoma poseben status, ki se ne stika zgolj s (kulturo?) migrantstva in ki ga je treba nasloviti.

Dvosmerni tok, ki ga prosto po Magrisu predstavlja Donava, je v globaliziranem svetu postal velik kup letalskih vozovnic. A to ne pomeni, da se srečamo s popolnoma razdrobljeno kulturno podobo nekega prostora. Mitteleuropa ostaja, pa čeprav se sreča s še tako silovitimi zgodovinskimi dogodki. Gre torej za močan vpliv, ki ga ne gre prepustiti naključju in, ki ga je nevarno zvajati na pojem »nemško govorečega« ter zatrditi, da sta denimo ideji švicarskosti in avstrijskosti preživeti (to temo je problematiziral Stefan Schmitzer v obeh tukaj objavljenih prispevkih). Popolnoma novi pojmi seveda nastajajo predvsem takrat, ko govorimo o priseljevanju iz oddaljenih prostorov, a jih je vendar smiselno problematizirati v luči zgoraj navedenega.

Zato je morebiti še toliko bolj nenavadno, da se je moderator prve od okroglih miz (celoten program festivala s kratkimi predstavitvami sogovornic in sogovornikov je dostopen na spletu) Uroš Prah že takoj ločil od vprašanja kulturnih identitet ter izrazil upanje, da bo to naslovljeno s posredovanjem osebnih izkušenj sogovornic in sogovornikov.

Kulturnih identitet se je še najbolj dotaknil Ricardo Domeneck. Opozoril je na to, da države, v katerih prevladuje portugalščina, mejijo na neka druga jezikovna območja, medtem, ko za nemščino to ne velja, saj ta sama na sebi predstavlja pomemben in enovit del evropskega prostora. Kako torej razumeti status Švice kot prostora, za katerega je po eni strani značilna politična alienacija, po drugi pa večjezičnost? Michelle Steinbeck je izpostavila, da obstajajo denimo glede spolne svobode razlike med različnimi kulturnimi okolji – stanje v kulturniških krogih ali denimu Zürichu je neprimerno drugačno od tistega v posameznih kantonih. Verjetno bi bilo pojem migracij smotrno poznati tudi pri prehajanju iz mesta v mesto, na kar je na zadnjem pogovornem večeru (moderirala ga je Urška P. Černe) opozoril Matthias Nawrat. V tem smislu bi ga lahko, z Domeneckovim pojmovanjem lastne prisotnosti v več različnih kulturnih skupnostih, razširili celo na vse družbene skupine, v katerih se nahajamo, ter se na ta način opredelili kot posameznike/-ce v stanju permanentne migracije.

Steinbeck je opozorila tudi na to, da avtorji in avtorice te tematike prevprašujejo predvsem v publicistiki, ne pa toliko v leposlovju. Slednje poznamo tudi v domačem prostoru, le da sam ne vidim težave v leposlovju, ki ne skuša biti družbeno kritično, temveč prej v tistem, ki to želi biti, a mu nikakor ne uspeva. Zdi se, da imamo tu opraviti predvsem s pričakovanji bralcev in bralk, ki jih ne gre razočarati. Prehod iz enega v drugi prostor lahko namreč popolnoma eliminira specifičen vpogled v neko problematiko. Korelat prestopa iz osebnega v javno bi lahko na primeru »migrantske literature« našli v selitvi iz enega v drugi kulturni prostor. Tako je Abud Said opozoril, da se kot sirski migrant v Nemčiji ne počuti svobodnega, saj bralci od njega pričakujejo, da bo govoril o nekih vnaprej določenih temah, kar je Antina Zlatkova označila kot neko vrsto eksotizma.

Zdi se, da so si udeleženke in udeleženci okroglih miz bili na tej točki edini. Prevajalka iz arabščine Sandra Hetzl je denimo dodala, da v tem primeru poznamo dvoje recepcij: medtem ko množična pričakuje fokus na nikabih, vojnah ipd., pa se želi profesionalna struja poglabljati v lepote klasične arabske poezije. Jah, specifični prostori potrebujejo za našo recepcijo karseda mistično, klišejsko in največkrat negativno podobo, da lahko nad njimi izrazimo svojo superiornost, bi verjetno prikimaval Edward W. Said.

Bistveni člen v verigi, ki ima vlogo predrugačenja našega pogleda, se tako skriva v literarnih založbah, tem pa je bila posvečena tretja okrogla miza, ki jo je moderiral Tibor Hrs Pandur. Priznam, lovil sem se. Spontan pogovor o založbah, ki jih ne bi mogel poznati, in o knjigah, ki bi jih le težko kdaj držal v rokah, je za sabo puščal preveč neznanega.

Kljub temu velja reči, da so bile založbe in književne izdaje smiselno izbrane. Nikola Richter je predstavljala založbo mikrotext, za katero se zdi, da se ravna po logiki nenehnega prehajanja in sledenja toku na družabnih omrežjih, saj je v osnovi namenjena e-knjigam (uspešnejši naslovi pa so izdani tudi v tiskani obliki), izhajujoč iz branja na pametnih telefonih. Zaradi narave izdajanja se lahko hitro odziva na aktualno dogajanje, splošna podoba programa založbe je vizualno enotna, vsebinsko pa zelo raznolika, s čimer se zdi, da se zaveda konceptov dojemanja besedila v postmoderni družbi.

Podobno vsebinsko-oblikovno politiko je zaznati tudi v založbah kookbooks (Daniela Seel) in v knjižni zbirki Volte (Mathias Zeiske), ter v projektu Babelsprech in antologiji Lyrik von Jetzt (Robert Prosser). Vsak od projektov se v prvi vrsti odmika od ustaljenega (v Volte denimo sploh ne izhajajo romani), pomembna razsežnost pa so tudi literarni nastopi in sorodne kulturne dejavnosti. Tako se zdi, da mora sodobno založništvo, ki ne sodi v neki prostor množične recepcije, opustiti ideje o strogi ločenosti različnih umetniških smeri in pristopov; namesto tega jih mora združevati v nenehno spreminjajoči se tvorbi, ki temelji na nekakšni založniški verziji happeninga, predvidevajoč tako začasnost kot tudi naključnost.

Navedene okrogle mize so v ospredje postavljale obrobja, ki so zaradi velikega razkoraka med dvema prostoroma (Sirija – Nemčija, prodajna uspešnica – zbirka eksperimentalne poezije) v resnici lahko vidna, zato pa je druga iz serije okroglih miz, ki jo je moderiral Muanis Sinanović, posegla na področje svojevrstnih literarnih pankrtov. 

Prav na teh področjih se zdi situacija izrazito shizofrena. Če po eni strani lahko spremljamo bralsko navdušenje nad »priseljensko literaturo«, pa se ta (kot je opozorila Lidija Dimkovska) na sistemski ravni hkrati znajde v nezavidljivem položaju. Na tem mestu velja napraviti razloček med literaturo, ki jo pišejo priseljenci/-ke in tisto, ki njihove zgodbe jemlje za svojo vsebino (na kar je na zadnji okrogli mizi opozorila Olga Grjasnowa). Slednje so za občinstvo po že prej navedeni paradigmi kakopak zanimive, druge pa se soočajo s težavo, saj so, kot je povedal Dominik Srienc, pisane v jeziku, ki ga ciljna publika ne razume. Manjše jezikovne skupine so kakopak na slabšem. Goran Janković je tako opozoril na moč skupnega jugoslovanskega (socialističnega) kanona, ki se je z razpadom Jugoslavije tako rekoč razbil, na njegovo mesto pa so stopili posamezni nacionalni kanoni.

Naštete literature vstopajo v trenje na ravni jezika in državnih meja, kar pa ne velja za t.i. LGBT(QA) literaturo. Suzana Tratnik je opozorila, da sama svoje literature nikoli ni označevala na ta način, so pa to seveda počeli drugi. Zdi se tudi, se prav ob tovrstni literaturi najbolje vidi problematika »notranje margine«, ki je nihče ne želi sprejeti za svojo, saj določeni naslovi doživijo negativno recepcijo tako v prostoru, iz katerega izhajajo, kot tudi med širšim bralstvom.

Osnovno izhodišče Literodroma II sem sprejel pozitivno že na neki načelni ravni, hkrati pa sem do izvedbe gojil svojevrstno nezaupanje vse do zadnjega. Da bi lahko osebne izkušnje, ki so v vprašanjih pogosto veljale kot izhodišče, učinkovale kot sprožilni moment tako kompleksnih vprašanj, se je na trenutke izkazalo za nekoliko naivno. V tem oziru ni naključje, da so pogovorom sledila branja in da so bila v novem Idiotu objavljena (leposlovna) besedila gostov in gostij. Mimogrede: bržkone je bil Literodrom II prav zaradi slednjega označen kot festival. Zdi se mi, da je šlo za prepičlo in premalo raznoliko dogajanje, na katerem je bil prisoten le majhen (ter bolj ali manj enoten) segment slovenskega literarnega prostora. Morebiti bi bilo torej bolj smotrno govoriti o seriji okroglih miz, konferenci in kar je še sorodnih oznak.

Kakorkoli že. Tovrstna zastavitev predvideva, da je osebna izkušnja nujno v skladu z nekim tako rekoč družboslovnim pojmom kulturnih identitet, kar ne more (vselej) držati. Seveda lahko o identitetah govorimo o tudi kot o nečem, kar se šele mora vzpostaviti ali pa celo mora ostati v območju nedoločljivega. A zdi se, da je v tem trenutku še vedno nujno, da se te točke konkretno naslovi. Habsburžani namreč potrebujemo orientalizem, takoj ko se bo predrugačil, pa bo postal nekaj habsburškega, zato se je proti označevalcem vsaj na začetku treba boriti z označevalci.

O avtorju. Aljaž Krivec se je rodil v Mariboru leta 1991. Leta 2012 je diplomiral na temo »beat literature« na oddelku za Primerjalno književnost in literarno teorijo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, v 2015 pa zagovarjal magisterij (bolonjska stopnja) Novi pristopi v sodobni poeziji. Ukvarja se predvsem z literarno kritiko in refleksijo lokalnega kulturno-umetniškega prostora, občasno pa tudi s poezijo, urednikovanjem in prevajanjem. Kot kritik … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • O dobrih in slabih knjigah

    Tina Bilban

    Knjige bi se morale deliti samo na dobre in slabe. Dobra literatura je tista, ki ne pristaja na klišeje in odpira pogovor o temeljnih temah našega sveta, ki jih je včasih sicer bolj udobno puščati netematizirane.

  • Pri nas rezov v kulturi ni

    Zarja Vršič

    Kultura je nekaj lepega, nekaj, kar je treba deliti. Dostopnost v smislu raznolikosti programa pa ne pomeni nujno lahkotnosti.

  • Pomlad knjige v Montaiguju

    Zarja Vršič

    Odličen obisk, vrste za avtograme in izropane police v knjižnicah – literarni »salon« v francoskem Montaiguju ima za vsakogar nekaj.