Dostojevski v Andaluziji

XVI. simpozij Mednarodnega društva Dostojevskega (IDS). Granada, 7.–10. junij.

Urša Zabukovec

Dostojevski nikoli v življenju ni bil v Andaluziji. Bili pa so tam njegovi junaki: na vročih ulicah Seville, kjer je zrak prežet z vonjem po lovorju in limonah, se srečata Jezus Kristus, Gospod v človeški podobi, in kardinal veliki inkvizitor. Kristus, ki ga množica takoj prepozna, obudi v življenje mrtvo deklico, nakar ga kardinal zapre in mu v ječi postreže z znamenitim monologom o človekovi zasužnjenosti in svobodi. Pesnitev o velikem inkvizitorju iz Bratov Karamazovih je literarna mojstrovina; edino, kar Dostojevskemu lahko očitamo, je nepoznavanje realij: na »vročih ulicah« Andaluzije je namreč tako vroče, da je filozofirati o »prekletih vprašanjih«, ki jih razgrinja inkvizitor, preprosto nemogoče. Kristusovo molčanje, ja, celo njegovo obujanje mrtvih se v tej od sonca razbeljeni atmosferi zdi veliko bolj verodostojno.

Od srečanja omenjenih likov je preteklo precej časa, izumili smo marsikaj, med drugim tudi klimatske naprave. Zahvaljujoč njim nas je prejšnji teden v Granadi, kjer se živo srebro v termometrih trmasto dviga tja proti petintridesetim stopinjam, več kot sto dvajset udeležencev simpozija lahko ubralo inkvizitorjevo pot: dobili smo svojih petnajst minut, da smo razgrnili lastno razumevanje problemov in podob, s katerimi nas je svojčas zasul in za vedno zasužnjil Dostojevski.

Od vsevedne muhe prek hiperteksta do kozmizma

V pahljačo različnih sekcij nas je vpeljalo predavanje predsednika IDS V. Zaharova »Tudi muha je letala in je vse videla! Pa ne, da je mogoče kaj takega?« o problemu avtorjeve vsevednosti in mitopoetičnega učinka v Zločinu in kazni. Posamezne sekcije so se dotikale današnjega branja oziroma recepcije tega romana v različnih kulturah, novih odkritij v zvezi s pisateljevim življenjem in delom, povezav njegovega ustvarjanja z znanostjo in umetnostjo v širšem smislu ter inovacij, ki jih je Dostojevski s svojo pisateljsko maniro vnesel na področje literarne komunikacije. Del simpozija je bila tudi razstava risb po motivih iz romanov Dostojevskega, ki jo je pripravil peterburški Muzej F. Dostojevskega. 

Ta simpozij se je od drugih, ki sem se jih v življenju uspela udeležiti, ločil po tem, da so bila predavanja množično obiskana, poslušalce je živo zanimalo stališče govorcev, Dostojevski pa je bil tudi glavna tema pogovorov med krajšimi odmori ter v dolgih večernih druženjih. Nastopajoči so se lotevali posameznih tem v ustvarjanju Dostojevskega, recimo podobe otrok, prešuštva, denarja in nesmrtnosti, močno zastopana je bila široko razumljena primerjalna linija, kjer smo lahko poslušali o podobnostih med poetiko Dostojevskega in Tarkovskega, o Dostojevskem v operi in na televiziji, o ruskem hipertekstu Dostojevskega (tj. o »prepisovanju« tekstov Dostojevskega v delih avtorjev 20. stoletja, predvsem modernistov), predvsem pa seveda ožja poetološka analiza, ki kljub nepreštevnim monografijam na to temo vedno znova izkazuje svoj potencial in svežino. Med zanimivejšimi velja omeniti referat o (imperijskem) sublimnem v Zločinu in kazni B. Armstronga, o zahodni in vzhodni mistiki v taistem romanu N. Arsentjeve, nastop Igorja Volgina Oporoka Dostojevskega: glas na predvečer umora carja, kjer stara vsebina – Volgin je dogajanje podrobno opisal v knjigah – v živem nastopu in zahvaljujoč retoričnim spretnostim govorca zaživi povsem na novo. Sveže je deloval tudi nastop A. Gačeve o povezavi Dostojevskega z ruskim kozmizmom: Dostojevski je »naravno« sliko sveta zamenjal s krščansko, v kateri se neverujočim slabo piše (največkrat se zatečejo k samomoru). Avtorjev odnos do napredka naj bi se nekoliko zmehčal po seznanjenju z idejami Nikolaja Fjodorova (o obujanju v življenje naših prednikov ob pomoči tehnike/tehnologije), kar naj bi dokazovale besede Dostojevskega v osnutkih za zadnji roman: »niti znanosti se ne bomo več bali«. Kozmizem, ki se je, kot verjetno večina stvari in idej na tem svetu, razklal na dve veji, krščansko (N. Fjodorov, S. Bulgakov, P. Florenski, V. Solovjov) in nekrščansko (tako imenovani biokozmizem, katerega začetnik je Vernadski s svojim konceptom noosfere), je v ruski filozofski misli živ še danes: v biokozmizmu N. Moisejeva in njegovih naslednikov ter, na drugi strani, v pravoslavni ekologiji.

Podteksti ruske duše

Menda doslej še noben simpozij IDS ni minil brez »velikega spora«. Na enem izmed njih so se nastopajoči v odnosu do M. Bahtina razdelili na dva tabora: na tiste, ki so v njem videli krščanskega misleca, in tiste, ki so zagovarjali marksistični podtekst njegovih idej, medtem ko se je na simpoziju v Neaplju pred šestimi leti glavni spor vrtel okrog tega, ali Nerusi sploh lahko pravilno razumemo Dostojevskega. Vprašanje je seveda še vedno aktualno, sploh v sodobni poplavi kulturoloških, predvsem pa psiholoških interpretacij, ki praviloma zaobidejo celoten pravoslavni podtekst romanov. Na letošnjem simpoziju se je tega neapeljskega spora spomnil M. Broda, ki je problem skušal rešiti z vpeljavo dveh vrst »vednosti«, profane in sakralne, sofijske oziroma integralne, ki da se ne bi smeli izključevati, temveč dopolnjevati. Simptomatično je to, da je avtor te misli Poljak: Poljaki, ki so bolj proameriški od samih Američanov, so ob Rusih tudi najbolj obsedeni z Rusijo – pomiritev teh dveh »vednosti« je pravzaprav poskus pomiritve njihovih lastnih notranjih konfliktov. Profesor Broda, ki mu je zdravnik prepovedal piti alkohol, mi je na poslovilni večerji ob kozarcu vode priznal, da bi zanj opustitev proameriške drže pomenila padec v blaznost strahu pred ruskimi imperialističnimi apetiti.

Spor letošnjega simpozija je bil vezan na Zločin in kazen, udeleženci pa s(m)o se razdelili na tiste, ki menijo, da je Raskolnikov v epilogu doživel duhovno preobrazbo, in tiste, ki menijo, da je ni. Najglasnejša zagovornica druge različice je nedvomno L. Saraskina, ki se je v svojem referatu, kjer je predstavila »shemo krvi po vesti« (teorija – dejanje – samoopravičevanje in samoreklama), oprla predvsem na besede pripovedovalca o tem, da »junak svojega zločina ni obžaloval«. Ker junak ne občuti kesanja v bibličnem pomenu besede (раскаяние), tudi ne more doživeti duhovnega preporoda (покаяние); tisti, ki menijo, da ga je, pa potvarjajo zamisel Dostojevskega in so na strani individualnih in množičnih teroristov, denimo avtorja knjige Mein Kampf ali Norvežana Breivika. Zagovorniki možnosti drugačnega branja epiloga pa opozarjajo na nujnost upoštevanja pashalne zavesti Dostojevskega kot avtorja in sobornega podteksta njegovih romanov, kar je v svojih knjigah prepričljivo pokazal I. Esaulov, in se osredotočajo na zaključno misel pripovedovalca, da je junaka v novo življenje obudila ljubezen in da se »mu je zdaj, v prvem zanosu« njegovo preteklo življenje zdelo nekaj tujega, čudnega, »kot da se sploh ne bi zgodilo njemu«. Kako naj človek obžaluje oziroma se kesa zaradi nečesa, česar ni storil? Ne gre tu za premeno duha, metanojo (покаяние) brez kesanja (раскаяние)? Mar ni to tisto, kar je imel v mislih Leontjev, ko je Dostojevskemu očital, da je njegovo krščanstvo »rožnato«? Mar ni avtor umora kot najhujšega greha izbral zato, da bi njegova pashalna poanta prišla kar najmočneje do izraza (v smislu: tudi najhujši grešnik se lahko duhovno prerodi in mu Bog, čigar milost ne pozna meja, lahko nameni večno življenje)? Spora v štirih dneh intenzivnega druženja nismo uspeli rešiti, smo si bili pa vsi edini v tem, da roman na neki ravni vendarle prinaša jasno sporočilo: ne ubij. 

Muslimanski raj

Težke teme simpozija je uravnovešal večerni kulturni program: prvi dan smo gledali flamenko, drugi dan pa smo se v poznih večernih urah, ko je sonce zahajalo, kar je tukaj šele po deseti, povzpeli na Alhambro. Rusi, ki so prepuščeni sami sebi tavali po utrdbi, so se odzvali medlo in naveličano: kako naj se navdušujemo nad stenami z okraski, ki so povsod videti enako, ter sobanami, ki so si na prvi pogled podobne kot jajce jajcu? A ko jim je profesor granadske slavistike, svojčas turistični vodič po Alhambri, povedal, da je med na videz enoličnimi stenskimi okraski mogoče razbrati različne kaligrafije in tako imenovano »zidno poezijo« v arabščini, so se nekoliko razživeli. Še posebej jim je bil všeč prvi verz pesnitve Ibn Zamraka, ki krasi fasado vhoda v Patio de los Arrayanes: Soy corona en la frente de mi puerta: envidia al Occidente en mí el Oriente, oziroma, v zasilnem prevodu: Na čelu svojih vrat sem krona: v meni Zahodu Vzhod zavida. Subjekt pesnitve je del strehe, ki govori s svoje pozicije nad fasado, kot nekakšna krona (simbol moči), ki varuje vhod v Patio. Drugi del verza uvaja klasični motiv arabske in andaluzijske poezije, nasprotje med Vzhodom in Zahodom, v središče pa postavlja prav Alhambro (»v meni«), lepoti katere zavida celo Vzhod, izvor islama in luči. V Alhambri se na vsakem koraku, še posebej pa v Patiu de los Arrayanes, kjer se pročelje in nebo nad njim (raj) zrcalita v vodi (zemeljski svet), udejanja istovetnost tuzemske in onstranske, nebeške lepote: če želimo, da človek živi čim bolj brezgrešno, da je prežet z mislijo na raj, ki ga čaka po smrti, moramo njegovo tostransko življenje spremeniti v prav to – raj. Kako drugače kot pri Dostojevskem – in Rusih nasploh –, kjer (notranji) raj odkrijemo le skozi »ogenj dvomov« in težke življenjske preizkušnje! Skozi trpljenje, ki očiščuje.

Arabsko mistiko smo zapustili v trdi temi in se odkotalili po klancu navzdol – naravnost v enega izmed neštetih barov na Plaza nueva, kjer se je že penilo hladno pivo in pripravljale najrazličnejše zakuske. V Granadi ob vsakem naročilu pijače dobite zastonj prigrizek, ki praviloma ni majhen, česar so se še posebej razveselili prav Rusi, katerih žepi so zaradi drastičnega padca rublja bolj ko ne prazni. V omotici vročine in nemotečem mešanju jezikov je naša debata spet zavila k tistemu, v imenu katerega smo se zbrali.

O zanimanju za literaturo, ciganski folklori in nesmrtnosti brez samoprevare

Naslednji, predzadnji dan nas je čakalo zasedanje društva, kjer naj bi se pogovorili o preteklosti in perspektivah društva, imenovali novega predsednika in izbrali mesto naslednjega simpozija. Če je zgodovina društva če že ne veličastna, pa vsaj zanimiva (eden izmed pomembnejših simpozijev, tisti leta 1989, v času perestrojke, je potekal v Ljubljani), se njegova prihodnost izrisuje bolj ko ne klavrno. Nekoliko statistike: med udeleženci so prevladovali Rusi in tisti, katerih materni jezik je angleščina. Med sodelujočimi ni bilo ne Francozov ne Nemcev, povprečna starost nastopajočih pa je bila petinpetdeset let. Mnogi izmed ustanoviteljev so se od nas že poslovili. Društvo bo slej ko prej izumrlo, so menili najhujši pesimisti: če si včasih, v zlatih letih društva, njegov član lahko postal le na povabilo, pozneje je bil pogoj vsaj ena znanstvena monografija o Dostojevskem, pa je zdaj menda dovolj le nekaj recenziranih znanstvenih člankov. A kriterijev sprejema nima smisla nižati, so si enotni vodje, saj je problem precej širši: zamenjale so se generacije, mladih doktorjev Dostojevski kot tak preprosto ne zanima ali ne zanima dovolj, saj sta v že omenjenem kulturološkem obratu pisatelj in njegov tekst le dva od kamenčkov v mozaiku popularnih tem, ne pa edini oziroma glavni predmet raziskovanja, po možnosti filološkega. V tej sodbi bo verjetno nekaj resnice: ko sem končevala doktorski študij na Poljskem, je bilo kar nekaj pritiskov, naj se kljub filološki študiji raje zagovarjam na kulturologiji, in ne na filologiji, češ da je filologija kot taka passée. Kulturologija je bila med študenti čedalje bolj priljubljena tudi zato, ker si se tam lahko ukvarjal z določenim pisateljem (pesnikom, filozofom itd.), ne da bi njegove tekste bral v izvirniku. Kot prevajalka bi morda morala takšno stališče pozdraviti, a prav kot prevajalki, ki se trudi vestno opravljati svoje delo, se mi zdi, da se nam je v tem obratu nekoliko preveč zavrtelo v glavi in smo izgubili kompas. Ideja, da bi se vse svoje življenje ukvarjali z enim samim avtorjem ali, še huje, z enim samim romanom, denimo z Zločinom in kaznijo, kot to počne B. Tihomirov, se nam zdi preprosto nesprejemljiva, če že ne popolnoma nora. (Blagor norcem. Pa literaturi in nam, da jih imamo.)  

A zadovoljstva nad uspešno izpeljavo simpozija ni moglo ubiti prav nič: dobre volje smo se strpali v male avtobuse, ki so nas popeljali na zadnjo večerjo. Lokacija fešte je bila ves čas simpozija skrivnost. Po ozkem in sunkovitem vijuganju smo nazadnje le prispeli na cilj: na dvorišče Etnografskega muzeja romske ženske v Sacromonteju, predelu mesta, ki so ga po krščanski rekonkvisti leta 1492 zasedli Romi in za katerega je značilna posebna arhitektura: tako imenovane hiše-jame, kjer je pozimi toplo, poleti pa hladno (ter večno vlažno). Romi Sacromonteja, ki jih je v svoji zbirki romanc Romancero Gitano upodobil Federico García Lorca, govorijo poseben dialekt, igrajo na posebne kitare, pojejo tradicionalne andaluzijske pesmi in plešejo zambra mora, različico flamenka. To je seveda tradicionalna podoba četrti Sacromonte – sedanjost je nekoliko bolj, hm, multikulturna: precej nepremičnin so na Sacromonteju, pa tudi na ob njem ležečem Albaicinu, tradicionalni arabski četrti, pokupili bogati tujci, večinoma Angleži, tako da boste caló, omenjeni romski dialekt, težko slišali, dober flamenko in kitaro pa le v barih, kamor redko stopi turistova noga.

Večerja je potekala brez ekscesov: moje rusko omizje je obujalo spomine na dostojevskologa Ju. Karjakina, ki je svoje znamenito delo Samoprevara Raskolnikova vedno pisal ob steklenici vodke – da bi se izognil (znanstveni) samoprevari, h kateri je tako nagnjen naš um v treznem stanju. Trkali so kozarci, padale zdravice: prva za ljubezen, druga za ženske, tretja za moške … in tako naprej do zadnje: za nesmrtnost, najprej in v prvi vrsti osebno, nato pa tudi Mednarodnega društva Dostojevskega.

O avtorju. Urša Zabukovec (1980, Ljubljana) je leta 2005 diplomirala iz primerjalne književnosti in ruskega jezika s književnostjo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, leta 2011 pa doktorirala iz ruske filologije na Jagelonski univerzi v Krakovu. V letih od 2001 do 2005 je učila ruščino slovenske poslovneže, v študijskem letu 2009/2010 je na Jagelonski univerzi predavala Dostojevskega. Objavlja doma in v tujini, zanimajo jo … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Estetski kič, ki prehaja v politični kič

    Aljaž Krivec

    V lanskem letu je v zbirki Novi pristopi (LUD Literatura) izšla strokovna monografija Draga Bajta z naslovom Kar je Sonce za Luno, to je Rusija za nas, podnaslovljena Kaj … →

  • Besedilo je v resnici zelo fizična stvar

    Andrej Hočevar

    Redko slišimo čiste zvoke. Praviloma se zvok vedno nahaja v kontekstu, posebej v mestih. Tukaj lahko opazujemo ne le harmonije, temveč tudi konflikt zvokov. V tem je nekaj skupnega s poetičnimi zvoki, zato v poeziji zvok sam po sebi ne deluje. Pesem nastaja le iz konteksta zvokov, tako kot tudi zvočna slika mesta.

  • Stalinov Trump

    Urša Zabukovec

    Resničnosti ne moremo sprejemati brez interpretacije.  Aleksej Losev     Verjetno poznate tisto anekdoto, ko na sestanku v zvezi z ustanovitvijo filozofske knjižnice dialektičnega materializma podaniki poročajo Stalinu: »Josif … →