Čas za samizdat

Ob delavnici rock’n’roll poezije v Trubarjevi hiši literature

Igor Divjak

Ko so začela prihajati vabila na dogodek rock’n’roll poezije in so se na Facebooku pojavile prve napovedi o raziskovanju nove, žive poezije, smo se vsi najprej spraševali, za kaj gre. Potem je postalo jasno, da rock’n’roll pomeni delavnico za izdelavo knjig, na katero naj ljudje prinesejo stare časopise, lepilo, barvice, ovijalni papir, avdio kasete, edigs, flomastre in ostalo. Dejan Koban, ki je dogodek organiziral, je prvo poskusno delavnico pripravil 7. septembra v okviru festivala Društva ljubljanskih gimnazijcev – Novi dijak. Iz tega je nastala platforma za združevanje samizdatskih knjižic, namenjena ustvarjalcem vseh generacij, ki se imenuje Samizdat Rob. Ime je prevzela po že propadli pesniški zbirki Rob, ki je nekoč izhajala pod okriljem založbe Lipa. Dne 3. oktobra, je, ponovno v Trubarjevi hiši literature, potekala prva delavnica, podobna srečanja pa nameravajo organizirati enkrat mesečno.

To ni bil kak množičen dogodek, vse skupaj je bilo organizirano kot ustvarjalna čajanka, na kateri se je zbralo osem avtorjev. Nobeden izmed njih se ni obremenjeval s tem, kakšen bo na koncu videti njegov izdelek in prav gotovo se nobeden izmed njih ni oziral na pravila, kakršna za samozaložniško dejavnost najdemo na internetu. Po teh je najpomembneje, da si avtor, ki želi izdelati knjigo, najprej poišče tržno nišo in si izbere ciljno publiko, tej pa v svojem besedilu nastavi vsebinsko vabo, na katero se bo ujelo čim več bralcev. Poleg tega si mora izbrati tak naslov, ki se bo na Amazonu in Googlu uvrstil med prve zadetke in torej dosegel maksimalno optimizacijo iskalnika. In prav nihče ni razmišljal o tem, kako navezati čim boljši stik z urednikom in lektorjem ali kje naj najde dobrega grafičnega oblikovalca. Nobenega takega premetenega načrta ni bilo, zato pa se je toliko bolj intenzivno rezalo, limalo, šivalo, pisalo in risalo, vse to pa se je dogajalo ob klepetanju in poslušanju glasbe. 

 

2015-10-03 14.06.15-2

 

Kot je povedal Koban, gre za iniciativo posameznikov, ki je potrebna zato, ker novi avtorji danes težko najdejo založnika za svoje delo. »Ne le mladi, skoraj nihče ne more najti založnika oziroma zelo težko. Kot prvo, ker se krči državni denar za te stvari, po drugi strani pa tudi uredniki in urednice ne naredijo nič v tej smeri. Njih ne zanima mlada poezija, poezija, ki šele hodi v svet. Njih zanima etablirana poezija, tista poezija, ki je zelo dobro ukoreninjena v svet, od mladih pa tista poezija, ki je njim osebno všeč.« Po njegovem mnenju je to velika napaka, saj bi urednik moral imeti željo po raziskovanju in iskanju novih imen. Zato je opomnil, da so v 70. in 80. letih založbe ponujale prostor za objavo tudi neuveljavljenim avtorjem, ki so lahko objavljali na primer v Mladih potih ali Almanahu mladih, predvsem pa je izpostavil zbirko Rob, ki jo je nekoč urejal Jaša Zlobec pri založbi Lipa. V njej so bili objavljeni denimo Jure Detela, Blaž Ogorevc, Vojin Kovač – Chubby, Esad Babačić, poleg tega pa je ta zbirka na sceno lansirala nekatere avtorice, kot so Alenka Jensterle – Doležal, Tamara Doneva, Ines Cergol. Samizdat Rob je poklon tej zbirki in Koban je obljubil, da bodo nastale knjižice objavili tudi na socialnih omrežjih, vsake tri mesece pa priredili javni dogodek, na katerem jih bodo predstavljali.

Glede na to, da se objavljanje pri projektih Samizdata Rob ne omejuje le na literarne objave, ampak lahko avtorji izdelujejo tudi likovne knjižice ali stripe in raziskujejo, kaj je pravzaprav poetično, je prav, da omenimo nekatere sorodne projekte, ki se v zadnjem času izvajajo pri nas. Predvsem nekateri likovni umetniki se intenzivno ukvarjajo s knjigo kot umetniško obliko. Umetniškim knjigam oziroma knjigam umetnika, za katere velja, da umetnik nadzoruje ali izvaja vse faze njihove izdelave, se pri nas posvečajo Zavod P.A.R.A.S.I.T.E., Mednarodni grafični likovni center, Galerija P74 in Zavod Gulag, založba Look Back and Laugh, ki jo vodi Zoran Pungerčar, pa prireja celo letni enodnevni mednarodni sejem tovrstnih publikacij Caffeine Hours. Med najbolj znanimi likovnimi ustvarjalci umetniških knjig so Tadej Pogačar, Dejan Habicht, Mina Fina in Zoran Srdić Janežič. Pri Gulagu so izdali tri publikacije, v katerih likovni umetniki sodelujejo s pesniki, izmed katerih je za kratko knjižico vsak prispeval eno pesem. Arjan Pregl in Peter Semolič sta izdala umetniško knjigo Razglas, Gorazd Krnc in Kristina Hočevar Vzemi moje ime iz besedila, Zoran Srdić Janežič in Jana Putrle Srdić pa knjižico Riba. Naj še omenim, da je tipograf, tiskar in oblikovalec Marko Drpić (vsaj do pred pred nekaj leti) pripravljal Festival črk, na katerem so lahko udeleženci izdelali svoje knjige, a v klasični tehniki, s svinčenim odtisom. LUD Literatura je lani v okviru drugega Prepišnega uredništva prav tako organiziralo delavnico pod vodstvom Zorana Pungerčarja in Urške Alič za dodelavo (sitotisk in šivanje) že razprodane knjižice Te pesmi bi lahko napisal vsak (ur. Andrej Hočevar), na letošnjem knjižnem sejmu pa bo organiziralo pogovor o vprašanjih samizdata in alternativnih založniških praks.

 

2015-10-03 13.06.43

 

Seveda pa ima umetniška knjiga svojo zgodovino. Izumil jo je William Blake, ki je sam napisal pesmi in naredil ilustracije za Songs of Innocence and of Experience. V 20. stoletju so v prelomnem revolucionarnem času umetniške knjige izdelovali ruski in italijanski avantgardisti, za začetnika modernih umetniških knjig pa veljatata Nemec Dietr Roth in Američan Ed Ruscha. Prvi je leta 1958 naredil knjigo Bok, ki je bila polna izrezanih lukenj, bralcu pa je omogočala, da je po svoje urejal vrstni red strani. Še bolj predrzna je bila njegova Literaturwurst ali Literarna klobasa iz leta 1961. To je bila dejansko prava klobasa, v kateri je bil mesni nadev zmešan z izrezki iz časopisa Daily Mirror. Ruschajeva knjiga Šestindvajset bencinskih črpalk, v kateri so predstavljene fotografije črpalk, ki jih je posnel na poti iz Los Angelesa v Oklahomo, kamor se je odpravil obiskat svojo mamo, pa danes velja za temeljno delo te zvrsti. Pri nas je prvo knjigo umetnika naredil slikar Miha Maleš, ki je leta 1929 svoje ilustracije povezal v Rdeče lučke ali risbe o ljubezni. V obdobju neoavantgarde so umetniške knjige izdelovali člani skupine OHO, denimo Franci Zagoričnik, kasneje pa se je z njimi ukvarjal tudi podrealist Iztok Osojnik.

Mnoga od omenjenih del se od knjig, kakršne napoveduje Samizdat Rob, razlikuje po tem, da so v svojem jedru predvsem likovna dela, na Robovi delavnici pa je večina udeležencev likovno oblikovala stvaritve, ki so predvsem besedne umetnine, čeprav dejansko ni bilo nikjer določeno, kaj naj bi tam počeli. Dejan Koban je tako v knjigo oblikoval pesem iz štirih delov z naslovom Male vojne. Katarina Ana Rakušček pa je v eklektično stvaritev, okrašeno z umetelnimi barvami in bleščicami, poleg pesmi povezala tudi dele dnevniških zapiskov, natisnjenih odlomkov bloga in reči, ki jih je izdelovala v programu MS Paint. Delavnice se je udeležila tudi zato, ker se ji tako ni treba cenzurirati in oblikovati po zahtevah nekoga drugega. »Tu lahko delamo, kar koli nam paše. Vsak izdelek je v celoti naš,« pravi. »To je ena taka lepa svoboda.« Za svoboden ustvarjalni pristop se je odločila tudi Ela Puc, saj pravi, da zelo nerada načrtuje. Odločila se je narediti kolaž, zato je iz antikvariata prinesla knjigo o poklicih, ki jo je potem začela reciklirati in vanjo zapisovati izbor najboljših pesmi, morda pa bo vanje še kaj dopisala.

Spet drugačen motiv za udeležbo na delavnici je našla Gaja Naja Rojec. Poudarila je, da se sploh ne opredeljuje kot pesnica, saj se drugi na tem področju precej bolj angažirajo. »Pisanje uporabljam kot način, da se izrazim ali sčistim.« In podobno se ji zdi tudi ustvarjanje umetniških knjig. »Vsakršna ustvarjalnost name učinkuje pomirjujoče.« Saša Hajzler pa je nekaj podobnih knjig naredila že v Makedoniji, od koder je pred leti prišla v Slovenijo na magistrski študij prava. Za začetek se je odločila narediti en izvod, in ker se tudi sicer ukvarja z ilustracijo, se je odločila, da bo to melanž iz črk, besed in risb, ki jih bo povezala z nitjo. Zbrika oseminštiridesetih pesmi Nike Marolt je že nekaj časa čakala na realizacijo, koncept je bil narejen, zdaj ga je bilo treba le še udejanjiti. Ker so v zbirki ljubezenske, tehnopoetske in ljubezenske pesmi, se je odločila, da ji bo dala naslov Tutti frutti.

Najbolj uporniška izmed vseh je bila Kristina Vrčon, študentka prevajalstva, ki je s sabo prinesla dva zvežčiča, v katerih so prevladovale družbenokritične pesmi. Tiste najbolj udarne se je odločila prenesti v svojo umetniško knjigo, za katero je izbrala družbenokritičen format. Iz različnih prospektov in infoshopa je izrezala različne citate, karikature in ilustracije, ki se navezujejo na upor in revolucijo ali izražajo frustracijo ljudi. Odločila se je, da se ne bo osredotočila na kak konkreten problem. »Zaradi tega, ker jih je tako veliko. Ne da bi hotela probleme zbanalizirati, ampak odločila sem se, da bom zadeve posplošila, tako da si bo v tej knjižici vsak lahko predstavljal tisto, kar ga moti.« Nekoliko bolj sproščeno, predvsem zaradi druženja, sta se delavnice udeležili Ana Smerdu in Aja Sredanović. Prva je študentka matematike, ki zelo rada bere poezijo in meni, da sta obe področji na neki ravni povezani. Odločila se je sešiti zgibanko, šele potem ko bo knjiga narejena, pa bodo vanjo ona ali drugi lahko kaj zapisovali. Druga pa je čisto brez načrta priletela iz bližnje prodajalne stripov, kjer dela. Dogajanje jo je tako pritegnilo, da je začela hitro nastajati knjiga nenavadnih, pravljičnih bitij.

 

2015-10-03 16.47.00

 

V času, ko klasična knjiga bije boj za primat z elektronsko, ko je državnih sredstev za založnike vse manj in ko si izdelavo klasične knjige lahko naročiš kar prek storitve print on demand – tako da odpreš profil na internetni strani tiskarne, jo na daljavo sam oblikuješ, in jo potem, ko plačaš, čez nekaj dni prejmeš na dom –, Kobanov Samizdat Rob ni edini projekt, ki se je na negotovi položaj odzval z izdelovanjem umetniških knjig. Je pa izmed vseh najbolj egalitarističen. Medtem ko gre drugim predvsem za izdelavo umetniških izdelkov visoke kakovosti izbranih in uveljavljenih avtorjev, ki jih potem sicer res ponujajo po izjemno ugodni ceni, a drugih ljudi ne pritegujejo k sodelovanju, je Rob pravzaprav edini, ki ponuja prostor vsem. Videli bomo sicer še, kako se bo projekt razvijal, vse skupaj je še v zelo anarhični, eksperimentalni fazi, a če bodo pesmi in izdelki Roba zaživeli tudi na spletni platformi, bi bila to lahko za mnoge, prav gotovo tudi mnoge odlične avtorje, ki so ostali odrezani od založb, najboljša pot, kako prodreti do (širše) javnosti.

O avtorju. Igor Divjak je samostojni literarni kritik in prevajalec. Večino dela opravi za RTV Slovenija. Leta 2013 je doktoriral na smeri ameriške študije Filozofske fakultete z nalogo Urbana dinamika v sodobni ameriški in slovenski poeziji. Od pomladi 2018 je odgovorni urednik portala Vrabec Anarhist.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Tudi dolgočasno oblikovanje je lahko zanimivo

    Andrej Hočevar

    Zoran Pungerčar (1985) že tri leta oblikuje zunanjo podobo zbirke Prišleki, kar mu je že dvakrat prineslo uvrstitev v finale Bienala vidnih sporočil Slovenije, letos pa … →

  • Bliže svobodi

    Igor Divjak

    Vekovi smo daleko od slobodata. »Stoletja smo oddaljeni od svobode, / ker se še vedno osvobajamo tujih / verig. In v telesu / ne čutimo … →

  • Generacija po izbiri

    Andrej Hočevar

    Pri tem smo v želji, da bi zasnovali čim širše zastavljeno generacijo, pogosto spregledali razlike v njihovem pisanju, to pa se je splačalo, saj nam … →