Blišč in beda »velikega« literarnega festivala

Festival Literature sveta Fabula 2018

Silvija Žnidar

Od velikih literarnih dogodkov, z oglaševano velikimi pisateljskimi imeni (po Manci G. Renko gre za »prvokategornike«), se pravi od festivalov, kot je Fabula, ponavadi ne pričakuješ preveč. Zavedaš se, kakšni publiki so namenjeni, kakšni pogovori in predavanja te čakajo. Pa vendar pred obiskom še vseeno ohranjaš upanje, da te bo vsaj en dogodek presenetil in se boš z njega vrnil spodbujen. Ne nazadnje, upanje je bilo fokus, osrednja tema letošnje Fabule. Vendar pa je upanje zopet ostalo nekje na dnu Pandorine skrinjice – kar je prišlo ven, so bile vse slabosti in šibkosti slovenske literarne scene.

Ko v približno enem tednu obiščeš osem dogodkov festivala Fabula in na koncu premisliš, kaj si slišal in videl, ugotoviš, da si ostal praznih rok: malo površinskega kramljanja o literaturi, precejšnja mera anekdot, posplošena predavanja, slabo zastavljena in slabo premišljena vprašanja s strani povezovalcev itd. Občutek imaš, da nimaš kaj dosti povedati, da nisi izvedel nič oprijemljivega – pač veliko puhlic – in, kar je najbolj pomembno, da nisi spoznal nič zanimivega ali perspektivnega o literaturi, ki ji je festival sploh namenjen. Organizatorji festivala so se sicer ponašali s tem, da Fabula ne bo »namenjala pozornosti le literaturi, temveč tudi humanistiki, družbeno-političnim vprašanjem in filmu«, a vsem tem področjem so se dogodki približali precej laično, kar je med drugim bržkone tudi posledica vprašanj povezovalcev, ki so se dotikali zgolj površine.

Fabula očitno cilja na neko specifično občinstvo. Čeprav si organizatorji, kot je povedala direktorica festivala Manca G. Renko v intervjuju za portal MMC RTV SLO, prizadevajo, da bi »lahko del Fabule bil namenjen čim večjemu krogu ljudi«, je ta večji krog, grobo rečeno, samo veliko ljudi z malomeščanskimi kulturnimi aspiracijami. V bistvu že sam izbor avtorjev in avtoric pove nekaj o namembnosti, ideološki intenci festivala. Na prvi pogled se zdi, da želijo promovirati raznolikost: ponudijo ti na primer marksističnega literarnega teoretika Terrya Eagletona, čigar knjiga Upanje brez optimizma je povezana s samim fokusom festivala, belgijsko politično teoretičarko Chantal Mouffe, ukrajinskega pisatelja z aktivističnimi tendencami Serhija Žadana, feministično pisateljico Slavenko Drakulić, »avtorico gansko-nigerijskega porekla, ki živi predvsem v Evropi« Taiye Selasi, nagrajeno, empatično in poetično francosko pisateljico Maylis de Kerangal, švicarskega dramatika in pisatelja, ki piše o aktualnih družbenih problemih, Lukasa Bärfussa. Na koncu pa dobiš (pre)kratko predavanje o razliki med upanjem in optimizmom z nekaj literarnimi in filozofskimi referencami, a precejšnjo količino šal in anekdot o Justinu Bieberju, Tomu Cruisu, Melu Gibsonu in Madonni (kar izzove nesorazmerno veliko krohota pri publiki) s strani sicer erudita Eagletona, ki želi pokazati, da ni neki zakrnel akademik, temveč »resnično človeško bitje«; precej pavšalno predavanje Chantal Mouffe o nujnosti levega populizma; poenostavljen vpogled v ukrajinsko situacijo, zakrinkan poklon Evropski uniji, Žadanovo hvaljenje kozmopolitskega in multikulturnega Harkova, ki ima menda »ogromno dobrih restavracij in precejšnje število zadovoljnih Afričanov«; dobiš nekaj dobrih izhodišč za debato o feminizmu pri Slavenki Drakulić, ki pa ostanejo nenadgrajena, namesto tega poslušaš vse možne odtenke odnosa med »realnima« zakoncema Albertom in Milevo Einstein (knjiga Teorija žalosti govori o njunem odnosu); slaba vprašanja Ule Furlan in »všečne«, lepe odgovore Taiye Selasi o ženski izkušnji pisanja, potovanjih in življenju po Evropi, o »Ulinih svetlikajočih se škornjih« in na žalost premalo debate o avtoričini poziciji glede generalizacije pojma t. i. »afriške literature«; diplomatska razmišljanja Maylis de Kerangal o pozitivnih in slabih učinkih globalizacije, o čustvih, ki jih izzove vživljanje v literarne like in poslušanje prevodov lastnih del, o doživljanju begunske situacije skozi pisanje v prvi osebi ednine (res je sicer, da se je povezovalka Agata Tomažič tukaj bolj posvečala samemu literarnemu delu; bizarno pa je dejstvo, da se je na družabnem omrežju Facebook pisateljičino delo promoviralo s citatom Billa Gatesa, ki priporoča ta poetični roman – eden izmed najbogatejših ljudi na svetu je zagotovo najboljša referenca, kar se tiče literature); morda je pogovor z Lukasom Bärfussem obetal še največ, vrtel se je okoli tem spolnih nevroz, zablod in spoznanj psihiatrije, t. i. družbenih izobčencev, vendar so se vprašanja in odgovori prehitro menjavali, da bi se debata lahko bolj razvila. V programu naznanjena raznolikost se je razblinila ob spoznanju, da so vsi gostje zreducirani v kategorijo kozmopolitskega, nepolemičnega, poljudnega, všečnega. V vse, kar zadovoljuje potrebe povprečne, s kvazi-intelektualnostjo zadovoljene kulturne publike, kjer se bolj ali manj implicitno formirata populizem in reakcionarost.

Festival Fabula ima več problematičnih točk. Od načina promoviranja nekaterih avtorjev in avtoric in prireditev do same organizacije in poteka dogodkov. Glede na oglaševanje, sponzorje, izbiro lokacije, gostov, povezovalcev in povezovalk itd. dobiš vtis, da vstopaš v neki kulturni spektakel, ki ga pripravlja skupina, ki se predstavlja kot slovenska kulturna elita. Že samo dejstvo, da so se dogodki razglašali kot »razprodani«, ustvarja lažen občutek ekskluzivnosti in velike obiskanosti. Večina vstopnic (z izjemno filmskih predvajanj) je bila brezplačnih, moral si si jih samo čimprej zagotoviti, ker ima klub Cankarjevega doma pač omejeno število sedišč. 

Povéden je bil tudi nabor samih povezovalcev in povezovalk literarnih večerov: večina jih je na neki točki delala ali pa še vedno dela na nacionalni televiziji (Dražen Dragojević, Andrej Stopar, Ksenija Horvat, Ula Furlan). Lahko to razumemo kot dodatno promocijsko potezo, dodatek k zaželenemu prestižu? Nekateri so se, ne glede na literarno izobraženost ali novinarske izkušnje, v vlogi izpraševalca pošteno spotikali. Dražen Dragojević in Chantal Mouffe se nikakor nista ujela, slednja je večkrat ostro zatrla njegova dolga vprašanja, za katera se je na trenutke zdelo, da bi naj morda bolj laskala izpraševalcu. Ula Furlan je razred zase – vprašal si se, ali poslušaš intervju za eno izmed tako imenovanih »ženskih« revij. Kljub večkratnim poudarkom Taiye Selasi, da ne odobrava oznake »afriška literatura«, je dotična povezovalka vseeno označila njeno delo za »poklon Afriki«. Po pisateljičinem popravku, da gre za Gano, je njen odgovor v stilu »kaj hočeš, takšni smo belci, tako razmišljamo« sprožil nezadovoljno reakcijo iz publike (»Mogoče ti tako razmišljaš, mi ne«). 

Ob tem se vprašaš, ali je to tragično, komično, tragikomično, ali, žal, celo značilno za to sceno. Sceno, na kateri ni manjkal niti kulturni minister Anton Peršak. Udeležil se je uvodnega dogodka teoretske Fabule pred Fabulo, na otvoritvenem dogodku smo bili deležni tudi njegovega uvodnega govora. Med drugim je izrazil zadovoljstvo, da imamo možnost spoznati avtorja iz konfliktnega žarišča Ukrajine, saj je to za nas nadvse »dobrodošlo in instruktivno« (v kakšnem smislu, se vprašaš – kot geografsko-politična kurioziteta, učni primer?). Simbolično trepljanje po ramenih med ministrom in organizatorji festivala, se pravi predstavniki Beletrine (ki izraža harmonično podobo dobrega sodelovanja med kulturniki in politiki), izpade v času, ko mnogi kulturniki ostro kritizirajo slovensko kulturno politiko, precej klavrno. K temu lahko pritaknemo še Čandrov nagovor, v katerem je opisal Fabulo kot rezultat želje po »velikem literarnem dogodku za posamezna avtorska imena po vzoru drugih prestolnic«, kar naj bi bil po svoje izpeljal že Aleš Šteger z Dnevi poezije in vina, ki ga je Čander imenoval kar za njihovega »zunanjega ministra« – in dobimo dober vpogled v ta specifičen slovenski literarni milje. Čander seveda ni pozabil omeniti, da upravljajo z le 15 % javnih sredstev in da so kljub krizi uspeli obdržati visok nivo festivala.

8. marec, dan žena, je bil znotraj Fabule dodatno izpostavljen, posvečen ženskam. Pripravili so dva dogodka, ki naj bi imela neko zvezo s feminizmom. Za ta datum je bil določen že omenjen literarni večer s Slavenko Drakulić, pred tem pa je potekal v Hiši Evropske unije še pogovor s Svetlano Slapšak ter Ano Schnabl z naslovom Ženske brez upanja?. Kot že rečeno, je bilo v ospredju razpravljanje o Milevi Einstein, njenem nesrečnem življenju s slavnim fizikom; avtorica je skušala pokazati njeno čustveno stran, splošen poudarek je bil na empatiji, sočustvovanju s to tragično usodo. Pojavljala so se ne ravno ključna vprašanja o znanstveničinem morebitnem prispevanju k Einsteinovi teoriji relativnosti, o tem, zakaj je sprejela denarni delež njegove Nobelove nagrade. Drakulić je sicer načela polemične teme, kot so retradicionalizacija ženske vloge v današnji družbi, konstanten boj za ženske pravice, problem ženskega telesa v odnosu do države in cerkve, vendar o tem ni bilo povedanega nič kaj konkretnega. Avtorica je sicer znana po svojih literariziranih biografijah, v katerih piše čustvene portrete žensk, ki jih je na tak ali drugačen zaznamoval odnos z moškim. Lotila se je umetnic Fride Kahlo ter Dore Maar in sedaj še znanstvenice Mileve Einstein. Pogovor se je razumljivo obrnil tudi k primerjavi vseh treh, o tem, kako te specifične ženske izgubijo svoj boj. Genije (predvsem moške genije) je označila kot kanibale, ki konzumirajo vse okoli sebe. Kot takšnega »ljudožerca« je izpostavila Pabla Picassa, ki je zatiral Dorino kreativnost, pri čemer slednja izpade kot neke vrste patološka mazohistka. Za vsak ta odnos naj bi bilo treba upoštevati predvsem značaj moža; Rivero si je tako avtorica predstavljala kot nekakšnega »strička – s svojim aktivizmom in ljubicami« (ni povsem jasno, ali je to mišljeno kot negativna ali pozitivna konotacija), Alberta Einsteina pa kot Micka Jaggerja, ki je zaradi slave podlegel navalu ljubimk, kar je komentirala kot dejstvo, da so moški šibki spol in si pač ne morejo pomagati. 

Takšen generalizirani dialektični pristop k obravnavi razmerja med spoloma, omejen na intimno sfero, kjer je ženska preprosto označena za žrtev, brez vključevanja širših spektrov družbeno-strukturnih dejavnikov, se zdi problematičen, sploh če hočemo z njim razširiti debato na feminizem. Še bolj vprašljiva so bila razmišljanja gostij dogodka Ženske brez upanja?, ki ga je povezovala Nadina Štefančič in se je odvijal znotraj nečesa, kar lahko najbolje poimenujemo kot diskurz »salonskega« liberalnega feminizma. Veliko je bilo govora o povečanju ženskih kvot, o potrebi po večjem vključevanju žensk v različne politične, gospodarske, družbene dejavnosti, o razliki med Slovenijo in progresivno Skandinavijo, o nujnosti pozitivne diskriminacije (v stilu: »ženskih praznikov ni nikoli dovolj«), o ženski pisavi, o tem, da ženske pišejo iz nekega temnega prostora, ker imajo še vedno manj teoretičnega zaledja kot moški, o tem, da je porast ženskih prozaistk v Sloveniji hvalevreden (ker je za poezijo potrebno manj časa in ne zahteva ženske izolacije od družbe – karkoli to pomeni za emancipacijo), o popolni prepovedi prostitucije (za kar so bili podani šibki argumenti; tudi polemika o tem, da se ženskam na koncu kot edina opcija ponuja prostitucija in da bi se naj ženskam kot alternativno že od malega ponujalo pisateljevanje, stoji na trhlih nogah), o »pogumnih« ameriških zvezdnicah, ki spreminjajo pravila igre, o nadutosti kritičark, ki so preveč razdiralne itd. Zelo poljudno in poljubno, vključevalno-liberalno, ampak zelo v koraku s festivalom.

Najboljši rezultat festivala so bili na koncu prevodi knjig udeleženih gostov (Upanje brez optimizma Terrya Eagletona, Rojstvo mostu Maylis de Kerangal, Teorija žalosti Slavenke Drakulić, Vorošilovgrad Serhiya Žadana, Gana naj gre Taiye Selasi). Knjige lahko govorijo same zase. Vendarle pa se zdi, da je bila publika po posameznem dogodku najbolj zadovoljna, da je lahko spoznala avtorja ali avtorico, se rokovala in celo dobila podpis. Za kar je bilo vredno potrpežljivo čakati v vrsti več kot pol ure. A očitno to spada k samemu bistvu in namenskosti festivala: slavljenje avtorjev ali avtoric (ki se publiki dodatno priljubijo s hvaljenjem slovenskih lepot) in njihovih vznemirljivih izkušenj, prijetno kramljanje, ki popestri (malo)meščanski večer, prazen pomp in blišč. Žalostno se zdi, da ima najverjetneje večina udeležencev in udeleženk občutek, da je prisostvovala nekemu vrhunskemu intelektualnemu dogodku in da odhaja domov razsvetljena. 

Kruha in iger!, oziroma »opustite vsako upanje, vi, ki vstopate« in ste siti tega gesla.

O avtorju. Silvija Žnidar, rojena v novembru, je diplomirana literarna komparativistka ter umetnostna zgodovinarka. Podiplomski študij nadaljuje na primerjalni književnosti.

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Kdo bo naslednji na Putinovem meniju?

    Diana Pungeršič

    Kadarkoli sem se v zadnjih letih, sploh pa zadnjih mesecih, pogovarjala s severnimi oz. vzhodnimi Evropejci, natančneje Poljaki, Čehi, Slovaki in Finci, smo slej ko prej pristali pri Rusih … →

  • Kamele, laži in idioti

    Barbara Leban

    Literarni večeri Nastop Janice Galloway je bil vsestranski – verjetno ji ob le napol slišnih, sicer pa ponavljajočih se vprašanjih Dražena Dragojevića konec koncev res … →

  • V izogib dogodku

    Andrej Hočevar

    Ob festivalu Literature sveta, po domače Fabula, me najprej seveda spreleti manjše veselje ob dejstvu, da gre za literarne dogodke, ki uspejo privabiti nekajkrat več … →

Izdelava: Pika vejica