Ponavljanje premiere

Boris Pahor, V imenu dialoga. Ljubljana: Cankarjeva založba, 2016

Tadej Meserko

Zgodovina predstavlja neizmerni vir navdiha. Pričevanja oseb o prelomnih dogodkih so vedno zanimiva, kar se bomo vprašali ob zadnjem delu Borisa Pahorja V imenu dialoga pa je, kako relevantna in privlačna so za razliko od pričevanj, razmišljanja o zgodovini, ki so na neki način sekundarna. Tukaj niti nimam v mislih strokovnih monografij, ki so same po sebi povsem drugačen tip dela, pač pa imam v mislih delo, kot je obravnavano, torej delo, ko avtor ne govori toliko o svoji neposredni izkušnji, pač pa na neki način aktualizira zgodovino in oživlja problematične partikularnosti. Ker gre za precej nestandarden časovni paradoks, se bom slednjemu skušal približati skozi serijo partikularnih, na videz lahko tudi problematičnih videnj, ki pa bodo kot celota skušala zajeti srčiko problema.

Preden se potopim v vsebino, naj orišem nekaj osnovnih vektorjev. Knjiga je sestavljena kot skupek zelo raznolikih besedil, vse od priložnostnih premislekov do polemičnih korespondenc, najav programov ob kulturnih prireditvah in govorov ob različnih priložnostih. Ker je raznovrstnost zapisanega res velika, lahko v najširšem pomenu govorimo o knjigi dokumentarnega tipa, kjer je dober del besedil v obliki dnevniških spominov, sicer pa se lahko strinjam tudi s trditvijo, navedeno v uvodu, da nekateri inserti prehajajo v krajša esejizirana razmišljanja. Čas večine zapisov je datiran po letu 2013, v uvodnem delu, ki obsega približno petino knjige, pa je prisotno pisanje objavljeno v časniku Delo leta 2005.

Tudi tematsko je knjiga precej široka, hkrati pa v veliki meri predstavlja kontinuiteto avtorjevega dosedanjega dela. Na eni strani je kar nekaj vložkov iz vsakdanjega življenja, ki na neki način mehčajo celoto in nam avtorja predstavljajo v luči običajnih dnevnih rutin, na drugi strani pa so seveda teme, ki smo jih pri Pahorju vajeni, torej gre za izkušnjo, vezano na vzpon fašizma v Italiji, drugo svetovno vojno ter povojna leta. Obstajajo seveda različne permutacije teh premišljevanj, a v veliki meri so to glavne iztočnice. Ker je delo, kot rečeno, strukturirano kot skupek različnih zapiskov, se dogaja tudi kar precej ponavljanj oziroma podvajanj sorodnih vprašanj in problematik. Tovrstne nevralgične točke so na primer revija Zaliv, taboriščna izkušnja, odnos do Kocbeka, odnos do Rebule, pogosto pa tudi konkretni politiki, kot je na primer Janez Janša in njegov govor o organizaciji TIGR, ter recimo izjava o piranskem županu.

Večina zapisov torej izhaja iz preteklosti, in razen redkih so ti ponavadi vezani nekako na obdobje pred osamosvojitvijo, torej na direktno obravnavo tistega časa, ali pa gre za novejši dogodek, ki pa je vseeno pripet na bolj oddaljeno preteklost, kot je na primer že izpostavljeni govor o organizaciji TIGR. V prispevkih pa Pahor niti ni toliko kronist, kot se je sam nekaj časa označeval – »ker dotlej sem o samem sebi zmeraj sodil, da sem nekakšen kronist« –, pač pa deluje kot aktivni premišljevalec. To je seveda pozitivno, a je ob tem problem, da premišljuje dogodke, ki so že davno mimo in imajo z vidika aktualnosti na sedanjost precej majhen vpliv. Aktualnost zapisa namreč predvideva možnost vpliva na tekoče zadeve, a je jasno, da aktualizacija preteklih vprašanj, razen v redkih primerih ne more odpraviti problemov, s katerimi se soočamo danes, kot so prekarizacija, begunski pritiski na Evropo, radikalno razslojevanje, večanje revščine, itd.

Težava je torej v tem, da se zapisi prezentirajo na neki način kot aktualni in kot da razrešujejo neke pereče teme, pri čemer je seveda jasno, da gre za zgodovinsko pomembna vprašanja, a gre v prvi vrsti predvsem za slednje, torej zgodovinska vprašanja. Če malo karikiram, je seveda pomembno, da se zgodovinsko čim natančneje določi, kdaj smo Slovenci prišli na današnje ozemlje, a je istočasno jasno tudi dejstvo, da slednje natančno določanje ne bo vplivalo na današnji problem prekarizacije. Torej, ni smiselno postavljati nekih vprašanj kot aktualnih, če to več niso, pač pa jih je potrebno obravnavati iz drugačne perspektive. Problem pri zapiskih Pahorja pa je predvsem ta, da se ti večinoma prezentirajo in tudi z vidika datuma nastanka delujejo kot nekaj aktualnega. Ali še drugače in morda jasneje: če bi Pahor o teh temah pisal, ko so bile še žive, bi to seveda predstavljalo zanimiv pogled na realnost, tako pa gre zgolj za nekakšen revizionizem in ponovno pogrevanje starih juhic, katerih recepti za vznemirjanje so že dobro poznani. Obstaja pa seveda tudi svetla plat kovanca, kajti na srečo to ni edina Pahorjeva knjiga, in v drugih je pisal tudi o teh temah in v času, ko so bile relevantne, ter jih takrat tudi objavljal. Od takrat se je čas seveda pomaknil in zato pričujoča knjiga s tega vidika predstavlja zgolj način razmišljanja, ki deluje nekako anahronistično. Če bi lahko brali na novo odkrite zapise, dnevniške ali drugačne, ki jih je Pahor pisal pred tridesetimi ali več leti in obravnavajo iste teme kot jih V imenu Dialoga, bi to predstavljalo duh časa, danes pa tovrstno razmišljanja predstavljajo ponovno odpiranje starih razprav, a vanjo ne vnašajo novih dejstev.

Pred enim letom je denimo izšla Pahorjeva knjiga Rdeči trikotnik, kjer avtor popisuje precej malo znano dejstvo o znaku rdečega trikotnika in svoji izkušnji političnega zapornika v drugi svetovni vojni. Rdeči trikotnik je v primerjavi z V imenu dialoga neprimerno boljša knjiga, saj obravnava temo iz primernega zornega kota in na ustrezen način. Na drugi strani V imenu dialoga obuja, ali še bolje aktualizira (Rdeči trikotnik teh pretenzij nima) teme, ki so v prvi vrsti zgodovinske. Precej tipičen primer bi bil še kar vživet in večkrat ponovljen odlomek o smrti Janka Premrla, kot da bi šlo za nekakšen aktualen poziv. Deluje, kot da se morilca še kar išče in da ima slednje neki širši pomen za družbo. »Tokrat sem spravil v veliko ovojnico spis – pismo ki ga je poslal Jože Možina in sem ga že omenil v Knjigi o Radi, nisem pa ga dal v arhiv, ker sem zmeraj čakal, da se bo še kdo javil ob Možinovi navedbi pričevanja o hlapcu, ki je prišel na kmetijo, kjer je delal, in trdil, da so Janka Premrla partizani sami zadeli s streli v hrbet, češ kako bi drugače lahko italijanska krogla prišla do hrbta – je šla naokoli? Kako to preveriti? Zato vendar dam v arhiv.« Avtor je tudi sam očitno presojal, da bi dal ta zapis v arhiv in smiselno bi bilo, če bi to tudi res storil, saj gre za ponovitev (ne samo glede na zapis iz že omenjene knjige, pač pa tudi v sami knjigi), ki ne prinaša nobenega novega odkritja in s tem nima pomena. Ne trdim, da nima pomena zapis, a pomena nima ponovitev. In v kolikor Pahor v različnih stopnjah jasnosti tudi sam priznava, da gre za ponovitev, pa se seveda poraja vprašanje – čemu?

Poleg ene že omenjene svetle strani, ki žal ni vezana na to knjigo, pač pa na preteklo Pahorjevo delo, pa je tudi v tej knjigi nekaj sončnejših delov. Eden takih je zagotovo dejstvo, da knjiga kljub vsemu obravnava tudi nekaj precej tekočih zadev, pa tudi filozofsko religioznih premišljevanj, ki so nam sicer prav tako znana iz drugih del, a so tu vsaj osvetljena iz nove perspektive ali v nekem novem kontekstu. Med drugim premišljuje tudi o možnosti za boljši svet, kjer prevprašuje obrise rešitev v okviru etike: »V knjigi Le chemin de l’esperance, ki sta jo napisala Edgar Morin in Stéphane Hessel, oba velika evropska človeka, predlagata ustanovitev etičnega sveta. Evropa bi morala postati avtoriteta s pomembno vlogo prav pri etičnih vprašanjih in na tem graditi svojo specifično identiteto.« Tovrstni inserti zagotovo predstavljajo pozitiven pobeg od preostanka.

Poleg tega se nam Pahor v delu razkriva tudi v svojih življenjskih koordinatah in nam na primer prikazuje nekatere svoje značajske lastnosti. Ob tistih, ki jih lahko razberemo bolj skozi dejanja, to je o njegovi neposrednosti, mediteranski odprtosti, strogosti ob prepričanjih pa tudi neomajnosti, se nam razkriva kot iskren in kritičen premišljevalec samega sebe. Tako ob negodovanju ob sprejemu na vrtu Palais-Royal zapiše »priznavam pa, da spadam k bolj sitnim«; spet na drugem mestu se sprašuje koliko je za njegovo prepoznavnost pravzaprav krivo samo dejstvo vezano na njegovo starost, ko pa mu ob stoletnici čestitajo ljudje, ki nikoli niso prijeli v roke ene njegove knjige. V tem elementu knjiga prav tako vnaša neki presežek, saj lahko bralec spoznava avtorja tudi ali predvsem kot osebo vsakdanjega življenja, kar je sicer tudi delna ponovitev, a je hkrati živa, se umešča denimo v nedavno praznovanje jubileja itd.

V imenu dialoga je mešanica res velikega, tako zvrstnega kot tematskega mnogoterja. Knjiga žal v veliki meri, tudi zavoljo te raznolikosti, ne deluje kot homogena in premišljena celota, pač pa predvsem kot objavljanje vsega, kar se je ustvarjalcu in verjetno tudi uredniku zdelo smiselno. Gre na neki način za razglašeno simfonijo, kjer pa so posamezni toni žal pogosto, predvsem časovno, neuglašeni. Knjiga tako v veliki meri ne prinaša dovolj, da bi predstavljala kakšen poseben avtorjev presežek. Verjetno bo zanimiva delu starejše generacije, sicer pa bo v naboru boljših avtorjevih knjig počasi drsela v senčnati del njegovega opusa.

O avtorju. Tadej Meserko (1984) je diplomiran filozof in magister sociologije. Do sedaj je imel objavljenih nekaj literarnih poizkusov (radijske igre in kratke zgodbe), sicer pa se posveča predvsem pisanju kritik (Delo, Radio Študent, Literatura, Apokalipsa, ARS), sodeluje pri ustvarjanju teoretske oddaje Teorema (RŠ), z različnih smeri pa pristopa tudi k esejistiki. … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Revolucija zaradi dežja odpade

    Zarja Vršič

    Strahopetci Josefa Škvoreckega omembe skoraj nevredno kostelško vstajo ne prikazujejo z ideološko povzdignjenega vidika, ampak z dobršno mero ironije in komičnosti, kar je bil tudi glavni razlog, da so knjigo ob izidu zelo slabo sprejeli.

  • Ko Dickens sreča Fabritiusa

    Silvija Žnidar

    Vsekakor gre za zanimivo branje, ki s skorajda tradicionalno, dickensovsko naracijo zagrabi bralca in ga v hitrem tempu pelje skozi obsežne strani, hkrati pa ga redno in z lahkoto angažira k razvozlavanju različnih sporočil, refleksij in idej.

  • »Železna zavesa« je rdeče-belo pobarvan kol

    Pavla Hvalič

    Knjiga je obvezno čtivo za vsakogar, ki si želi pobliže spoznati takratne razmere v Vzhodnem bloku, in to brez olepševanj in ovinkarjenj. »Apoteoza ščeperjenja« Sovjetske zveze je tu povsem razkrinkana.