Polona Kunaver Ličen in David Ličen: Krokodilščine

Gaja Kos

Treba je priznati, da naslov in naslovnica obetata. Prav tako vezni list, notranja naslovnica in likovna in tehnična oprema nasploh. Krokodilščine so skupen projekt kreativnega para, ki si je zamislil zgodbico o krokodilih, naseljenih v odtočne kanale velikega mesta. Štorija je preprosta – več krokodilov dobi nepodpisano vabilo na zabavo, kar seveda zastavi vprašanji, kdo in kaj praznuje. Bralec spozna nekaj krokodilov med različnimi, bolj in manj zabavnimi oziroma domiselnimi opravki, na koncu se razkrije, kdo vabi, ne pa tudi, čemu slavje; namesto tega so otroci povabljeni, da na to vprašanje odgovorijo sami, nekaj odtočnih kanalov pa je na zadnjih straneh prepuščenih tudi njihovi domišljiji, torej njihovim lastnim podobam krokodilov oziroma daril, ki naj bi jih dobil organizator velike zabave. Pred nami je torej zelo estetska slikanica s simpatičnim interaktivnim momentom na koncu, v kateri bi si moda lahko zaželeli le malenkost bolj našpičeno zgodbo, ki bi bila še bolj v skladu z naslovom – le-ta, razčlenjen na krokodilje dogodivščine, namreč vsaj v mojih ušesih obeta nekaj zelo zabavnega ali zelo napetega ali zelo obojega in zelo izvirnega, konec koncev krokodili niso kar tako! Saj Krokodilščine so tudi vse to oziroma vsaj po malem nekaj od vsega tega, vsekakor, gre torej bolj za stvar potence ali prestave ali … stopnje dogodivščine, pardon, krokodilščine.

O avtorju. Živi v Ljubljani, kjer bere, piše kritike in še kaj, urednikuje in tu in tam kaj prevede. Rada ima mladinsko književnost. Mumini so zakon! Kadar ne počne nič od prej omenjenega, športa ali odfrči na kak drug konec sveta, včasih zato, da športa tam. Poleti svojo pisarno (beri: laptop, telefon … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Čez telo

    Aljaž Krivec

    Ob prvi seznanitvi z naslovom tretje pesniške zbirke Kaje Teržan (po Delti (2015) ter Krogu (2018)), sem ga, še nezaznamovan z branjem knjige, nemudoma povezal z vzdihom, ki nam morebiti uide ob ukvarjanju z vsakodnevnimi obveznostmi, ko se zdi, da lahko tisto res zanimivo, res dragoceno – in kar je še takšnih oznak – gledamo le od daleč, kot obljubo v prihodnosti, takrat, nekoč, ko bomo imele oziroma imeli čas.

  • »eno samo odprto obzorje«

    Diana Pungeršič

    Ob vstopu v drugo pesniško zbirko Ane Svetel nas pričaka svojevrstna dvopolnost, ustvarita jo naslovni Marmor in prva pesem »o odprtih vratih skozi življenje«, ki stoji zunaj siceršnjih treh razdelkov zbirke. Nasproti si stojita kamen in zrak oziroma negibnost, monolitnost, polnost, trdota na eni strani in gibanje, prepišnost, lebdenje, praznina na drugi. A opozicija je le navidezna, kajti skrajnosti se nujno srečata – v tretji točki, novi razsežnosti, tj. v možnosti in potencialu, ki ga v sebi skrivata tako praznina (prostora) kot polnost (kamnine).

  • Pisava, posameznik in družba

    Silvija Žnidar

    Na naslovnici dela Zakaj ne pišem Dijane Matković je likovna upodobitev Samire Kentrić z močno vsebino: svinčnik, pisalo, ki bruha ogenj, oziroma pisalo kot eruptiven vulkan. Sporočilnost, mentaliteta te podobe se vzporeja, prenaša oziroma dovrši v samem tekstu knjige: pisava, ki se je formirala, tlela in brbotala pod površino, prihaja z vso silo in eksplozivnostjo na plan, podira pod sabo vse ovire, ki ji stojijo na poti, ter glasno in jasno predaja svoje besede.

Izdelava: Pika vejica