Poletje se začne, ko ga pogrešamo, in izgine, ko zares pride

Gašper Torkar, Podaljšano bivanje. Ljubljana: LUD Literatura, 2013. (Prišleki)

Staša Pavlović

Gašperjev prvenec na police knjigarn ni prišel brez napovedi in pričakovanj. Gašperja smo namreč redno videvali na raznoraznih branjih po prestolnici; jaz sem bila sicer navadno med tistimi, ki smo na dogodke prišli ravno toliko prepozno, da smo zamudili njegov nastop, ne pa tudi navdušenja (zaupanja vrednih) poslušalcev, ki so mladega pesnika hvalili bolj, kakor jim je to v navadi. O njem se je na veliko govorilo, sama pa sem več mesecev med srečevanji na literarnih pločnikih na vprašanja o njem odgovarjala z Vedno zamudim njegovo branje, a vsakič odidem domov s polnimi žepi hvalospevov tistih, ki so ga slišali. Počakajmo na knjigo.

Podaljšano bivanje Gašperja Torkarja sem dobila v roke v začetku poletja, kmalu po tem, ko je prišla iz tiska. Prvič sem jo prebrala, ko je bila poletna vročina na vrhuncu, ko so listi papirja leno obviseli v brezvetrju in ko so se črke raztapljale pod sončnimi žarki. Drugič sem jo prebrala zdaj, ko sonce še zdaleč ne prileze več tako visoko, in ko veter pomaga pri naključnem izbiranju pesmi in strani v knjigi. In šele zdaj vem, zakaj je zbirka morala počakati na jesen.

Če bi Gašperjev prvenec postal pridevnik, bi sama izbrala pridevnika, kot sta krhko ali nežno. Ob tem bi se seveda mnogo izpustilo, prav gotovo pa se mu ne bi naredilo krivice. Pesmi, zbrane v tej zbirki (ki je med drugim ujeta v čudovite igrivo-sanjave sinje platnice), sestavljajo svet, ki je (še zmeraj) poln malih strahov ter velikih upov, idolov, neizmerljivih prijateljstev in bežnih ljubezni, iskrenih priznanj ter sramežljivih odkritij. Pesnik skozi svoje besede svet kakor da odkriva na novo, od začetka, ki se začne prav tam, kjer se začne njegovo (p)opisovanje, njegovo izgovarjanje. Za Gašperja sta to zadnji dve leti, več kot očitno leti, ko so podobe domačega vrta in domačih belih sten začele prelepljati podobe deževnega Pariza, Almereja, Marseilla, ali »zgolj« Ljubljane, ko velika žalostna mesta pričenjajo zaslanjati mala. Zarisovanje novega, šele ustvarjajočega se sveta je sveže in pristno, stvari, ki se v njem dogajajo, misli ki se v njem rojevajo, niso nove in prve takšne misli ali stvari nasploh, so pa nove in prve za mladi glas, ki se uči osnov sveta: »Odpeljem se ven, / pokažem si: to je gluhonemo drevo, to je vreme, / to je ptica in to je cesta, to je gluhonemo nebo, / to je vse, kar na tak dan premore svet […]«.

Učenje sveta, ki se dogaja v Podaljšanem bivanju ni hlastno ali spremljano s pretiranim navduševanjem, z vzklikanji, premeti in ognjemeti, ker se dogaja predvsem znotraj: »Vsi pomembni dogodki v mojem življenju / so se zgodili znotraj mene.«. Učiti se lastne hoje, učiti se razumevanja svojih misli, učiti se besed, pojmov, predmetov, življenja. Pesnik dobro ve, da ni prvi, ki zarisuje svet, a mu to ne vzame poguma, zatorej piše, kakor da bi bil. Način, na katerega to počne, je skromen in umerjen. Raje kot da bi poskušal premagovati in tekmovati s pesniškimi prednamci, raje kot da bi nas poskušal prepričati, da nekatere reči vidi in razume bolje kot kdorkoli prej, se obrača sam vase in v svet, s katerim skupaj rasteta, da bi nam ga opisal, da bi ga opisal samemu sebi. Z vlaki, s kolesom ali peš, sam, s prijatelji ali ljubeznimi se neprestano približuje lastnim mislim, preteklosti, novim mestom ter se od njih oddaljuje, da bi se jim tako znova približal. Če Gašper izgovarja svet, dokler ta ne začne pripadati nekomu drugemu, bralci dobimo nekaj izjemno lepega, čistega in lomljivega, nekaj, kar je polno miline in želje po (dajanju) ljubezni. Pesmi so suverene, četudi so postavljene med večna vprašanja in napol prebrane knjige in pesmi.

Ob tem, ko kopiči razmisleke o preteklem in sedanjem, o simpatijah, ki so bile, in tistih, ki so še, o mejah ljubezni in spomina ali o potovanjih (nikamor), se rojevajo verzi, ki strnejo še tako razpršeno pozornost. Verzi, ki so kljub svojevrstni mladostni odprtosti in naravnosti, precizno in natančno ukrojeni in za katere se zdi, da na trenutke na svojih plečih nosijo precej več kot le dvajset in nekaj let. In prav to je ena izmed največjih odlik te zbirke. Gašperjev prvenec ni le »slovo od mladosti« mladega pesnika, kurioziteta ali nostalgični potop za vse bralce, starejše od petindvajset. Podaljšano bivanje je premišljen in tehten prvenec, ki utira pot mlademu pesniškemu glasu in hkrati prepriča o tem, da ne gre za nekoga, ki mu bo tem za pisanje zmanjkalo kmalu potem, ko bo za seboj pustil študij primerjalne književnosti. Gašper Torkar že v svojem prvencu seže dlje. Pokaže, da se da biti občutljiv tudi brez prečustvovanosti in da so v poeziji mogoči najrazličnejši načini izpovedovanja: »Reči hočeš: bili smo tam, ampak nismo imeli / nadzora nad svojimi glagoli, prihajali in odhajali / so naravno« ali »Naše besede / so evfemizem za tisto, kar dejansko čutimo.«

Ko se mu, medtem ko se posluša izgovarjati svojo sedanjost v sanjavem pretekliku, zapišejo verzi, kot je:  »Ne pozabi, za kaj se boriš; za tišino, / ki jo drugim dovoliš prekiniti,« ki zahtevajo dolge, odmevajoče bralske premolke in ki prebujajo mirne, v daljavo in vase zazrte poglede iznad knjige, je moč z gotovostjo trditi, da so imeli vsi tisti glasovi z literarnih pločnikov prav. Podaljšano bivanje je zbirka, ki bralca, skozi pesnikovo, sooča z njegovo lastno ranljivostjo, z mejami lastnih sob, vrtov, z neuresničenimi potovanji, s poskusi najti pravo mero in pravi ritem, tako v življenju kot v literaturi.

Podaljšano bivanje ni poletna, ampak jesenska zbirka, je nekaj, kar pride na plano, ko se poletje prekopicne v jesen, ko s seboj vzame nepremišljene radosti, in na njihovo mesto postavi vlažne majhne-velike misli, ki jih vrtinči oktobrski veter in ki jih požira novembrska tema. Misli, ki se ob jesenskih dneh razcvetijo kot bonsaji, ki se dobro počutijo ob skodelicah počasi pitega čaja, in na katerih se namesto vejic in listov kopičijo fotografije nedavno minulega, poletnih sreč(ev)anj, bežnih objemov, spontanih poti.

Podaljšano bivanje gane. Gane, ker gre za nepretenciozno čist mlad pesniški glas, ki si namesto prevračanja kozolcev ali kričanja dovoli redko občutljivost, tisto, ki to poezijo naredi krhko, nežno in – lepo.

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Pasti. /Utrip (P. #6?)

    Gašper Torkar

    Ne prisilim jih več s pištolo na temenih, da spregovorijo geslo, ki bo sčasoma zbledelo, in spet in spet in spet do mojega konca, ko se bo razgradilo samo vase … →

  • Preveč že prebranega

    Aljaž Krivec

    Slovenskih avtorjev, ki so se odločili, da bodo za čas dogajanja v svojem romanu določili sredino dvajsetega stoletja, je, milo rečeno, veliko. Morda bi bilo … →

  • Vsega so krivi tujci

    Nina Sivec

    V slovenski romaneskni hiperprodukciji se včasih zgodi, da se kakšen od naslovov brez posebnega razloga izogne tako uredniškemu očesu kot kritiškemu peresu. Pregljevemu romanu Pod … →