Poglej se v zrcalo, da se prepoznaš!

Christelle Dabos, Zimska zaročenca (iz sage Zrcalka). Prevod: Živa Čebulj. Ljubljana: Sanje, 2019. (Zbirka Sanje. Fantazija)

Veronika Šoster

Zimska zaročenca je prva knjiga fantazijske sage Zrcalka, pod katero se podpisuje francoska pisateljica Christelle Dabos. V izvirniku je izšla leta 2013, pri nas pa jo lahko beremo šele od letos. Ker pa se že pripravlja prevod naslednjega dela, bomo Zrcalkino zgodbo morda vseeno približno dohiteli – zadnji del v francoščini predvidoma izide konec letošnjega leta. Francoski naslov, La Passe-Miroir, ne spominja po naključju na slovito kratko zgodbo francoskega modernega klasika Marcela Ayméja, Le Passe-Muraille, saj je avtorica dobila navdih ravno pri njem. Obe podajata zgodbo osrednjega lika, ki ugotovi, da ima posebno sposobnost: Zrcalka se lahko sprehaja skozi zrcala, Ayméjev Dutilleul pa lahko hodi skozi zidove. Zanj se zgodba konča skrajno tragično, kako pa bo z njegovo modernejšo različico, bomo videli šele v nadaljevanjih.

Gre za zelo preprosto zgodbo, saj zrcalko in brajko (z dotikom zna razbrati zgodovino predmetov) Ofelijo starešine obljubijo v zakon skrivnostnemu Thornu iz tuje dežele, ona pa se tej usodi na vse načine upira. Ta zasnova bi lahko delo potisnila v vse mogoče klišeje, sploh v tistega, ko bi se zaročenka ob pogledu na svojega bodočega moža z izklesanim telesom in čudovitim obrazom kar stopila in se usodno zaljubila, potem pa ostala celo življenje zaprta v njegov krasen dvorec in mu zvesto rojevala otroke. Ofelija ni niti približek tega, prav tako pa ni ena izmed tistih protagonistk, ki najprej trdijo, da so čisto takšne, kot vse, potem pa ob nekem razkritju ponosno zavzamejo mesto edinstvene in posebne ženske, ki je prav res ena in edina svoje vrste. Že na začetku, ko se srečamo z njo, je namreč prava prikupna neroda – stvari ji neprestano padajo iz rok, ker je v otroštvu ostala nekaj ur zataknjena med dvema ogledaloma in je zato izgubila občutek za umeščanje stvari v prostor. Okrog vratu ima ovit šal, ki je že zelo star, zato večino dni prespi, in ne zameri mu, da jo je nekoč hotel celo zadaviti. Zrcalka dela v zgodovinskih Arhivih, kjer skrbi za stare predmete in jih cele dneve spoštljivo preučuje. Ker je podrobno izdelan tudi njen značaj, deluje zelo človeško, ima svoje vrline in napake in je nasploh kompleksna oseba. Prav krasno je brati o inteligentni, razmišljujoči ženski, ki je jezna na situacijo, v katero je pahnjena, saj se bo morala za vedno posloviti od svojega doma in predvsem od dela, ki ga obožuje in za katerega se je dolgo in vestno izpopolnjevala. Njen upravičeni srd se razširi tudi na bralca, in čeprav gre v prvi vrsti res za knjigo, ki kritizira sistem dogovorjenih zakonov, je še bolj ključno tisto, kar se dogaja pozneje.

Ofelija namreč z zaročencem odpotuje na njegov dvor, kjer pa nima občutka varnosti. Thorn je do nje hladen in popolnoma nezainteresiran, prav tako pa z njo ne deli nobenih informacij, zato Ofelija večinoma tava v temi in si poskuša situacijo razjasniti sama, a vseeno ne razume, zakaj družina tako neumorno skriva njeno identiteto. Po tem, ko je nekaj časa zaprta v dvorec in ji je praktično odvzeta prostost (zlata kletka!), se odločijo še za bolj skrajen ukrep – skrili jo bodo vsem na očeh, vendar bodo spremenili njene fizične atribute. Ofelija tako s pomočjo magije postane nemi postrešček Mimo. Ta simbolna degradacija in izguba identitete sta tisto, kar dela knjigo nekaj več od še enega fantazijskega romana, saj Ofelija skozi dobesedno izgubo glasu ugotovi, da v tem novem sistemu njena beseda ni vredna ničesar – tam je samo zato, da ustreže vsem nesmiselnim zahtevam plemstva, ki nimajo druge skrbi na svetu, kot da si izmišljujejo bizarna opravila za svoje podložnike. Dabos je naredila pametno potezo, da si je na začetku vzela čas za doživete opise Ofelijinega poklica, njene okolice in njene naklonjenosti svojemu življenju, saj se vzpostavi prav neznosen kontrast med prej in potem. Čeprav ti ljudje niso naredili nič takega, da bi si zaslužili svoje položaje, tega nihče ne preizprašuje, in Ofelija sčasoma spozna, da je tudi bleščeči dvorec le Potemkinova kulisa in da je vse skupaj le slepilo sistema, ki mu ni mar za pokončnost in integriteto.

Njene sposobnosti nasprotujejo vsem tem trikom in okovom, saj lahko skozi zrcala potuješ samo takrat, ko si priznaš svoj obraz – ko torej ohranjaš lastno pokončnost in integriteto. To ni tako lahko, kot se sliši, saj mora biti Ofelija nenehno v stiku sama s sabo, in ko se začne potapljati v Mimovo neizrazitost, nevidnost in nepomembnost, ji je ta sposobnost nedosegljiva. Dabos tako na več nivojih raziskuje, kako in zakaj ostati zvest sam sebi. Tudi sicer je prehajanje med zrcali zanimiva sposobnost, ki je ravno dovolj podrobno razložena, da se dileme razblinijo (kar je v fantazijski literaturi prej izjema kot pravilo), prav tako pa ni preveč izrabljena, saj je prikazana na zelo različne načine in ravno prav pogosta, da se je ne naveličamo, a tudi ne pozabimo nanjo.

V knjigi se pojavlja še en kontrast, ki pa je izpeljan veliko bolj na prvo žogo. Gre za razliko med Poletjem (Ofelijina domača dežela Anima) in Zimo (Thornov dom Oblakovo), ki je čisto preveč pričakovana. Ko Ofelija zapusti dom, poln ljubečih in čudovitih ljudi, se znajde sredi neizprosne zime, kjer ji hočejo hladni in nedostopni ljudje na vsak način škoditi. Res je, da zgodbi sledimo skozi njene oči, zato novo okolje vidi in prikazuje pač skrajno sovražno, a vseeno bi se tu dalo narediti marsikaj bolj domiselnega. Večino knjige se srečujemo samo s prebivalci Oblakovega, ki so po svoje vsi pokvarjeni, nenačelni, mrzki in nasploh zlobni, kar je rahlo pretirano. Ofelija najde zaveznika samo v postreščku Lisjaku in mehaničarki Galli, ki sta prikazana kot večplastni osebi, medtem ko so ostali bolj zle karikature, ki jih je včasih težko (in skoraj nesmiselno) ločevati med sabo. Prav paradoksalno je, da bi si želeli več časa preživeti z Ofelijinim stricem, ki je na nekaj pičlih straneh okarakteriziran veliko bolj sočno od vseh teh ljudi Oblakovega, čeprav so razdeljeni na mnoge posebne družine in zasedajo zelo različne položaje. Kot da bi se avtorici upiralo razmišljati o njih in jih je zato raje zmečkala v kepo, dokler ni nastal nek hladni konglomerat zavračanja. Še celo na Thorna se je težko navezati – pa ne toliko zato, ker je prikazan odrezavo, neotesano in ignorantsko, ampak ker ne dobimo od njega nobene pristnosti in iskrenosti, na nobeni točki ne preraste v polnokrven lik, ampak ostaja papirnat, le ideja o ledenem zaročencu.

Je pa zato toliko bolj izdelan sam fantazijski svet, ki je pravzaprav presenetljiv. Ne vemo natančno, kje ali kdaj smo, saj se vse skupaj na trenutke bere kot klasična fantazijska prestavitev v »srednji vek«, vendar Dabos naredi velik obrat. Knjigo namreč uokvirjata »epilog« in »prolog«, v katerih izvemo, da se je Bog nekega dne razjezil in svet razbil na koščke, zato zdaj ljudje živijo v teh različnih deželah, ki so razbiti drobci oziroma oboki, kot jim pravijo literarne osebe. Večkrat so omenjeni časi, ko je bila Zemlja še cela, in najverjetneje je ravno ta širši pogled nekaj, kar bo na pomembnosti pridobilo v nadaljevanjih. Kam nas bodo prezrcalila, bomo še videli, trenutno imamo pred sabo delo, ki ni brez napak, a je hkrati navdušujoče osvobojeno žanrskih klišejev in tako pomensko večplastno, da bi celo Ofelija potrebovala kar nekaj časa, preden bi se z branjem dotaknila njegove srži.

O avtorju. Veronika Šoster, rojena leta 1992 v Trbovljah, obiskovala I. gimnazijo v Celju. Leta 2014 je na Filozofski fakulteti v Ljubljani diplomirala iz primerjalne književnosti in bohemistike, leta 2017 je magistrirala na temo slovaške ženske poezije zadnjih desetletij, trenutno je doktorska študentka literarnih ved. Literarne kritike objavlja v nekaterih večjih slovenskih medijih, kot so Literatura, radio ARS, Mentor, Airbeletrina, … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Rekviem za rajem

    Iztok Sitar

    Stripovske priredbe književnih klasikov so vedno zelo delikatne. Če se avtor strogo drži izvirnika, potem v najboljšem primeru dobimo skrajšano, a korektno obnovo literarnega dela, pri čemer se poraja vprašanje, čemu potem sploh služi strip.

  • Monoliti in dimenzije sveta prikazni

    Nika Mušič

    Če bi dimenzijam sveta brez božje pomoči Marka Pogačarja, njegovemu kratkoproznemu prvencu Bog ne bo pomagal, skušali kot nekakšen soundtrack dodati še glasbeno, bi jo gotovo lahko našli (ali pa vsaj iskali) med monoliti in dimenzijami ameriških Sunn O))).

  • Roman o krivdi, ki to ni

    Jasna Lasja

    Mednarodno nagrajevana in široko prevajana sodobna britansko-turška pisateljica, esejistka, politična aktivistka, doktorica družbenih ved in univerzitetna profesorica Elif Shafak – kot Elif Bilgin rojena leta 1971 v Strasbourgu -, v svojih delih prepleta vzhodno in zahodno kulturo, tradicijo in sodobnost, religijo in politiko.