Podtalna groza

Svetlana Makarovič, Lovec na ljudi. Sanje v Medani, 30. 8. 2014.

Ivana Zajc

Letošnji Festival Sanje se je v briški Medani zaključil s pesniško-glasbenim večerom Lovec na ljudi, kot je naslov tudi istoimenske pesmi Svetlane Makarovič. Že Gradnikova domačija, okrašena z lampijoni in lučmi, nas je opomnila na srhljivo, ki poganja v podtalju navidezne idiličnosti, z grozljivimi maskami izza oken zapuščene hiše. A to je bil le ambientalni nastavek. Svetlana Makarovič je nastopila s tremi glasbenimi izvajalkami, vsaka je pela sama v kratkem spevu, ki so si jih podajale med seboj. Tri glasbenice – pevka in gledališka igralka v SNG Maribor Mirjana Šajinović, na licu katere sem ob petju prve pesmi videla solzo, pevka in harfistka Zvezdana Novaković s svojim vitalno ljudskim bolgarskim grlenim petjem ter pevka Aphra Tesla z edinstveno pojavo in globino glasu – so z izmenjevanjem solo vloge postavile močan trikotnik. Nastopile so štiri ženske z močnimi in različnimi karakterji, a so, kot sunki iste nevihte, delovale skupaj. S preprostimi ponavljanji so pesmi učinkovale ob recitaciji Makarovičeve, ki se je, po delih, pojavljala med njimi s pesmijo Lovec na ljudi iz pesniške zbirke Bo žrl, bo žrt, tokrat posvečene izbrisanim. Pripoved o plenilcu ljudi nam je predočila trenutke oseb, ki se jim o obstoju lovca ni niti sanjalo. Zarisala se je v pesmi in naposled razširila med več glasov prestrašenih oseb, orisala skrivanje ter zle slutnje in konec. Umetnice so se nazadnje razkropile med občinstvo ob polifoničnih improvizacijah. Recital je bil krajši, a izjemno intenziven; z idilično atmosfero je sodeloval tako, da je gradil občutek latentne groze pod negibno lepoto. Tak je bil učinek vrhunske izvedbe glasbenih izvajalk, okužene z ljudskim, in pripovedna pesem, fragmentirana v drobce. V teh je pod lepoto narave bolščala smrtna nevarnost. Makarovičeva svoje pesmi interpretira izjemno vešče, a ker so bili tudi vokali zelo intenzivni, je delovalo, da je recitacija premalo opazna, preglašena. Vendar so ravno besede pesmi Lovec na ljudi okužile vse skupaj – glasbo in ambient, da je nastala celovita umetniška izkušnja. Vse je namreč prevela podoba neslutenega lovca in tekom normalne amnezije, ki se zgodi v nekaj dneh, je v spominu ostala prav ta. Recital bo jeseni mogoče doživeti še v Domžalah in spomladi v Ljubljani, krajšo solistično verzijo (intenzivno, čeprav nekoliko deplasirano) pa je bilo nekaj dni prej v okviru Dnevov poezije in vina moč slišati na Hudi pokušini na Ptuju.

O avtorju. Ivana Zajc je magistrska študentka slovenistike, ki jo zanimajo tudi tuji jeziki, in primerjalne književnosti. Njen raziskovalni eros je usmerjen v dramatiko, otroško literaturo, teorije pravljic in postmodernizem. Če ne dela kot novinarka, vodička v muzeju ali lektorica, je v hribih, gledališču, na potovanju ali le kje zunaj, kjer bere […]

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Pesmi v Brdih: luna in murva

    Ivana Zajc

    Briška pokrajina se prijetno sklada z atmosfero festivala Sanje. Letos se je zvrstil že štirinajstič in razširil svoj program s tako imenovanimi literarnimi vandranji, ki festivalsko izkušnjo razširijo […]

  • Sanje za Brice

    Pavla Hvalič

    Letos se je v Medani od 28. do 31. avgusta že četrto leto zapored odvil festival (založbe) Sanje: Dnevi knjige in vina. Da se čas […]

  • Groza sveta na dlani

    Domen Slovinič

    V ponedeljek zvečer sem v zadnjem trenutku prispel v Kino Šiška (kdo bi si mislil, da zamudniške trole lahko delajo čudeže) in se naposled znašel […]