Pod kritično prangersko lučjo
Študentska kritiška razprava, Festival Pranger, 27. 6 2012. Ljubljana, Menza pri koritu
Nina Beguš
27. junija zvečer smo se s kritiki in ljubitelji poezije srečali na študentski kritiški razpravi v Menzi pri koritu, ki je potekala v okviru Festivala Pranger in jo je bistro vodil študent primerjalne književnosti in filozofije Blaž Jelenc. Sproščeni ob frucu, cigareti in turški kavi smo prisluhnili štirim kritikam študentk primerjalne književnosti, ki jih je za tovrsten dogodek med drugimi predlagal profesor Matevž Kos, ki vodi seminar iz literarne kritike na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Dekleta so si v kritiko vzela zbirke pesnikov, ki so tudi letošnji gostje Prangerja, in sicer Narekovano iz postelje Ivane Komel, Najboljši so padli Katje Perat, Sloni jočejo pošteno Esada Babačića in Roke v dežju Miklavža Komelja, torej dva odmevna prvenca in zadnji dve zbirki etabliranih pesnikov.
Nina Medved, Ana Gabrijelčič, Maja Šučur in Nataša Šušteršič so pogumno (za pisanje o poeziji je potrebnega kar precej poguma) utemeljevale svoje kritiške odločitve, zlasti razveseljivo pa je, da so povedale kakšno novo in lucidno – tudi samim avtorjem. Prav tu se skriva adut neizoblikovanih in neobremenjenih, toda prav zato fluidnih in svežih kritikov. Takšnih je sicer pri nas trenutno največ, predvsem na strani nežnega spola, kjer pa se kažejo tudi obetavni rezultati. K sreči kilometrina ali načitanost (zahtevno je že spremljanje sodobne hiperprodukcije) nista predpogoj, saj lahko novopečeni kritik oplaja ta del literature s svojo originalnostjo in prodornostjo, veliko pogosteje pa kljub svojemu potencialu žal ne dobi odziva, kaj šele evalvacije, kvečjemu od urednika ali mogoče kakšne prizadevne mame. Če kritikov intimni detajl brez večjih pretresov prebolimo, pa ne bi smeli – ker so iz male sobice stvari videti bolj obvladljive – zanemarjati širšega prostora in globalnega življenja literarne kritike. Ta mehanska reakcija je razumljiva, kaže se npr. tudi v simpatičnem priznanju kritičarke (seveda ne edine), ki si je izbrala prvenec, misleč, da bo obravnava zaradi obsega opusa manj zahtevna, pa se je izkazalo ravno obratno. Morda imamo vsi podoben občutek, pa se nam včasih še slovensko zdi preveliko, samozavest gor ali dol.
Kljub takšni kronični zaprtosti so mlade kritičarke nastopile odločno, odprto in občuteno. Vse so si izmed prangerskih zbirk izbrale tisto, ki je v njih že sprožila očitne simpatije, tako da so se najbrž tudi iz tega razloga spuščale bolj v analizo kot v sintezo in eksplicitno vrednotenje. Kot se je omenjalo kasneje v debati, so bile vse kritike, še najmanj Ninina, bliže spremnim besedam oz. komentarjem, kar je nasploh značilno za slovensko literarno kritiko in morda izhaja ravno iz zgoraj opisane dvojne situacije. Velik delež kritike namreč danes prispevajo mladi pisci, ki utegnejo imeti probleme s suverenostjo in odkritostjo, saj si v vsej kritiški skromnosti preprosto še ne zaupajo dovolj, in jasno je bilo povedano, da omlednost, nespretnost in zadržanost – hm, dolgočasnost – kritike lahko popestrimo s pogovorom.
Svojega glavnega manka – dialoga med kritiki in s kritiko – se naša kritiška scena zaveda: najbolj se zanj trudi festival Pranger ter LUD Literatura in po novem tudi IRIU inštitut s svojimi delavnicami. Bralci si imamo veliko povedati, če ne drugega, vsaj priporočila (in smo že pri kritiki), a nas je na razpravi čas preveč omejeval, da bi se razvila daljša debata na to in še kako drugo temo. Pa drugič! Prosim – ob soku, pivu in knjigah.
Pogovor o tekstu
Pripiši svoje mnenje
Za objavo komentarja se morate prijaviti oz. najprej registrirati.
Rad bi napisal le pripombo – Festival Pranger je v Klubu Menza pri koritu gostoval v okviru Festivala Mlade rime. Avtorico zgornjega članka, Nino P. Beguš, bi v prihodnje rad samo opozoril, naj piše korektno, konec koncev gre za novinarski prispevek in podatki morajo biti podani verodostojno – to da umanjkajo, lahko sam, kot soorganizator Festivala Mlade rime, razumem kot namerno ignoriranje. Vem, da moje pisanje deluje samovšečno in zadirčno, vendar preveč energije vlagamo v projekt Mladih rim (poleg Veronike in mene pri organizaciji festivala sodeluje še okoli petnajst ljudi iz kluba Menza pri koritu).
Hvala za razumevanje.
S spoštovanjem,
Dejan Koban, Mlade rime.
Hvala za podatek. Ignoranca nikakor ni bila namerna. Opozoriti moram, da podatek sicer manjka tudi na spletni strani Prangerja in v njihovi zloženki.
Ujme, hudič je v detajlu: povsod, na vseh tiskovkah, sprejemih, intervjujih, internih programih, izročkih in zasebnih pogovorih se Pranger navdušuje nad dejstvom, da so ga Mlade rime povabile k sebi v trenutku, ko smo ugotovili, da se nam termini križajo (januarja 2012!). Iskreno hvaležni! Menza pri koritu je zakon. Dejan in Veronika in ekipa so zakon. Na mnoga leta Mladih rim in sodelovanja vsevprek! Naslednje leto z ruščino, 2014 s španščino! (Dragi vsi, oglejte si tudi dopolnjeno spletno stran http://www.pranger.si in se veselite rim in Rim in poezij)
Kot moderator (in soorganizator)Študentske kritiške razprave bi rad pojasnil nekaj stvari. Organizatorji Festivala Pranger smo na vseh javnih predstavitvah izpostavili, da celoten sredin program poteka v soorganizaciji Mladih rim. Kot sem povedal že v uvodnem nagovoru na samem dogodku, bi se rad zahvalil Dejanu, Veroniki in celotni ekipi Mladih rim ter Menze pri koritu, za pomoč in gostoljubje. Poudaril bi rad, da smo omenjeni projekt na Prangerju letos izvedli prvič, zato ga je spremljalo nemalo organizacijskih improvizacij. Če so pri tem nastale napake, se prizadetim iskreno opravičujem. Glede na to, da je sam dogodek lepo uspel, večina udeležencev pa je idejo pohvalila, si želim (in verjamem, da si to želimo vsi na Prangerju), da bo sodelovanje z Mladimi rimami potekalo tudi v prihodnje.
Lep pozdrav
Blaž Jelenc
Pozdravljeni!
Ne gre za užaljenost ali zamero, sploh ne. Gre samo za doslednost, na katero sem opozoril avtorico članka, Nino P. Bleguš.
Moram povdariti, da so organizatorji Festivala Pranger, tu mislim predvsem na Urško, kot moderator pogovora, Blaž, opravili korektno, več kot le to, odlično delo. Mlade rime so bile omenjene povsod, tudi v zloženki Festivala Pranger.
Mene je zmotila, še enkrat povdarjam, nedoslednost avtorice članka, ki pa se še vedno ni oglasila na moj komentar. Seveda ji ni potrebno odgovarjati na repliko nekoga, kot je Dejan Koban, vendar bi lahko Nina bila korektna vsaj do svojih sodelavcev in jim ne bi puščala vloge branilcev.
Moram dodati, da sem sam osebno počaščen, ker smo sodelovali na Prangerju in da smo pri Mladih rimah dovzetni za sodelovanje z mladimi kritiki tudi čez leto in ne le na festivalu.
Pozdrav,
Dejan Koban, Mlade rime.