Pleše z volkuljo

Petra Hrovatin, Poletni volkovi. Ljubljana: ŠKUC, 2015. (Vizibilija)

Veronika Šoster

Ah, letni časi. Pesništvo tako rado uporablja njihove čare in stalne spremenljivosti, kar spomnimo se lanskoletne dobitnice Veronikine nagrade Mete Kušar z zbirko Vrt, da sploh ne govorimo o Keatsu in podobnih. Tudi Petra Hrovatin se je zataknila v svojem letnem času – v poletju. Okuša ga čisto po svoje, z njo, ki prebuja njene čute. »Enkrat. / Ko sem šele dobro / začela sanjati. […] Sem polzela z maslom / po njeni koži.« Zato so vsebinsko gledano Poletni volkovi ena lepših zbirk o lezbični ljubezni, slogovno pa zelo nejasni ali neobremenjeni, kakor se vzame. 

Pesničin prvenec Mednožje misli iz leta 2010 že kaže svojo erotično noto, a je precej neulovljiv. Pesmi so miniature, izpisane v trenutkih vsakdana, ob čemer delujejo, da je za njimi še kaj več, a ni bilo razvito naprej. V vsaki pesmi je nekaj abstraktnih besed, ki povzročijo, da se predstavnost, kolikor je je bilo, razgubi, še najbolj značilna za njeno poezijo pa je čudaška sintaksa. Vse to se nadaljuje v Poletnih volkovih, čeprav bi bilo krivično trditi, da se izraža na enak način ali v enaki meri. Pričujoča zbirka je namreč bolj osredinjena, pesmi so tematsko bolj poglobljene, čeprav še vedno ostajajo čisto kratke, (kar seveda ni nič slabega), le sintaksa je obtičala na podobni prečudni ravni.

Zbirka je razdeljena na štiri dele (Poletni volkovi, Mozaične vročine, Divje prikazni v vetru, Avgustovska nevihta), ki jih med seboj povezuje poletje. Slednje je v vse pesmi pretihotapljeno tako spretno, da se ob branju dejansko zdi, da je bila zbirka napisana v ekstatični vročici kakšne poletne noči. Dragoceno je, ko zna avtor tako neprisiljeno in mimogrede v verze vnesti vzdušje, kot to počne Petra Hrovatin, že v četrti pesmi imamo suhoparno ozračje, kasneje še zatišje diha vročine, visoko sonce, razbeljeno nebo in tako naprej. Na splošno je v pesmih ogromno čutnih zaznav, ki so včasih čisto običajne narave, včasih mejijo na sinestezijo: »Sliši se lesk tvoje kože  / v večeru zadnjega snidenja« ali »Strmela sem skozi okno avtobusa. /  Izhlapevala poglede skozi šipo.« Da sploh ne govorimo o občutjih strasti in erotike, ki so zavita v vse mogoče metafore in se pojavljajo v toliko različnih oblikah, da nikoli ne postanejo klišejska, čeprav je celotna zbirka napolnjena z njimi. Lezbična ljubezen pride v ospredje že v tretji pesmi v obliki hudomušnega verza: »Zvečer pa, ko si odhajala, / si v preddverju naslonila svojo perverznost na kolo« ter skozi celotno zbirko tu tudi ostaja, izgovorjena in neizgovorjena obenem, vsekakor pa noro občutena. »Premaknila si komolce v poletni tišini / bližje k meni in zdrsnila v pogled« je eden izmed subtilnejših verzov, enako lahko rečemo za »Iz dotika, / ki se je usločil na meni, / v moje dlani / so se ujeli lasje do zadnjega diha.« Še lepše je, ker so pesmi zares kratke, tako da se zdi, da je vsaka pesem novo srečanje, nov preskok iskric med ljubimkama. V tem pogledu govorki res ne moremo očitati ničesar.

Drugače je pri slogu. Ena izmed stvari, ki začnejo bosti v oči že po nekaj prebrani pesmih, je neverjetna dvojnost govorkinega izražanja. Najbolj nazoren primer: »Srebrna svila se je ovila v prožni nož katarze.« V prvem delu verza vzpostavi močno, zelo jasno podobo o svili, ki se nadalje začne premikati, ovijati v … in tu nastane vrzel; če smo imeli najprej pred seboj popolno sliko, se je ta kar naenkrat razblinila, ko je v verz vdrla katarza. Sicer lahko predvidevamo, da na ta način avtorica gradi svoj metaforični prostor, toda podobe iz stvarnega sveta ter popolnoma abstraktne podobe se pri njej nenehno tepejo med sabo ter ustvarjajo le občutek zmede. Enak primer je verz »Kostanjev priokus cigarete / je začinil juho lastne osebnosti,« pa še bi jih lahko našli. Vsebinska dvojnost je še na ravni družbene kritike, ki je večinoma utišana, v nekaj pesmih pa se odloči, da bo spregovorila oziroma kar zakričala, tak primer je pesem o paradi ponosa: »[…] izgubljenih v jezi do drugih, drugačnih, / homoseksualnih. / Njihove riti so zašite pred resnico. / Prebava jim sili iz ust / in kriči umazano vojno.« Nedvomno gre za močno, jezno pesem, toda nenavadno je, da se pojavi iz nič, potem pa tako hitro tudi utihne in se potopi nazaj med ljubezenske verze. Kot da bi bilo v subjektu skrito toliko jeze in gneva, da nenapovedano izbruhne iz njega. Jeza z njene strani je sicer čisto upravičena, sploh po razočaranju, ki ga je decembra povzročila nestrpnost slovenske družbe, a lahko bi se izražala bolj načrtno, ali vsaj konsistentno, ne pa samo z eno razjarjeno – sicer odlično napisano – pesmijo.

To ni edini primer dvojnosti, ki ga najdemo v zbirki. Enako je s pravopisom, ki ostaja uganka. V pesmih je ogromno vejic, a včasih popolnoma izostanejo na čisto logičnih mestih, recimo: »[…] in čakam, da se kdo prikaže na ekranu kamer uperjenih v / vse kote galerije.« Prva vejica je torej uporabljena čisto v skladu s pravopisom, druge (pred uperjenih) pa kar ni, in to še zdaleč ni edini primer. Tako nikakor ni mogoče dognati, ali gre za pesniško svobodo, ki postavi ločilo tja, kamor čuti, ali za napake, ki so se zgodile pomotoma. Bizaren je tudi besedni red, sploh v kombinaciji z že omenjeno nenavadno sintakso: »Čisto zelene oči, ko me gledaš / in ko se skriješ mojemu pogledu, porjavijo. / V temne, rjave polnoočnice.« Gre za zelo netipično skladanje, ki povzroča občutek pretrganosti, kar daje zbirki svojstven ritem, a ne deluje vedno enako prepričljivo: »Žerjav nasproti skrivajoče silhuete mesta. / So jo zastrli, gradniki vertikal.« Ti verzi namreč hitro zvenijo nenaravno ter povzročajo zatikanje pri branju. Morda bi delovalo, če bi bila zbirka slovnično neoporečna ali bi bila slovnična pravila popolnoma izvzeta, v tem primeru pa samo še pripomore k večji neprepričanosti in zmedi. Kar je škoda, saj so Poletni volkovi vsebinsko zares iskreni, zaljubljeni, občutljivi, zaneseni in predani. Med njihovimi platnicami se z žarečimi očmi lovita volkulji in se vsake toliko tudi ujameta, takrat nastane pesem, ki je pravi čutni biser, a kaj, ko se vmes zaletita v toliko nepotrebnih nerodnosti. Vseeno je zbirka pomembna zato, ker daje glas manjšini, ki ga ne dobi priložnosti velikokrat povzdigniti, in ker služi kot zapisan spomenik ljubezni, kakršnakoli že je.

O avtorju. Veronika Šoster, rojena leta 1992 v Trbovljah, obiskovala I. gimnazijo v Celju. Leta 2014 je na Filozofski fakulteti v Ljubljani diplomirala iz primerjalne književnosti in bohemistike, leta 2017 je magistrirala na temo slovaške ženske poezije zadnjih desetletij, trenutno je doktorska študentka literarnih ved. Literarne kritike objavlja v nekaterih večjih slovenskih medijih, kot so Literatura, radio ARS, Mentor, Airbeletrina, … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Diagnoza sodobne družbe skozi oči marginalk

    Jana Putrle Srdić

    Peto pesniško zbirko Nataše Velikonja Ostani berem kot večplastno zgodbo: o treh ženskah in njihovih bližnjih; kot izsek nedavne zgodovine, specifičnega časa ljubljanske lezbične scene; … →

  • Neznosnost teže bivanja ali kako danes preživeti?

    Domen Slovinič

    Ljubav reče greva je zatorej kompleksna in presunljiva zgodba o preživetju, pomembna tudi za razumevanje stiske, ki predstavlja vsakdanjo peklensko realnost marsikaterega posameznika tukaj in zdaj.

  • Intimnost v času prekarnosti in brezdomnosti

    Muanis Sinanović

    Pesmi so tematsko osrediščene okoli intimnih odnosov in telesnosti. Čeprav ni jasno ali gre pri ljubezenskem partnerju lirskega lika za eno osebo ali več njih, lahko rečemo, da artikulirajo prekarnost sodobne ljubezni v nekem civilizacijskem horizontu. Pesnik z občutljivostjo raztira tenčice erotske travmatičnosti in v njih išče sublimno.