Pisatelj, ki je svet prepričal, da je filozof

Pogovor z Michelom Houellebecqom. Ljubljana: Kino Šiška, 27. 3. 2014.

Barbara Pogačnik

Na »koncert« Michela Houellebecqua v Kino Šiška smo mnogi prišli obdani z dozo pomislekov do slavnega pisca: z odporom do njegovega futurističnega cinizma, do škandalov z odpovedanimi nastopi, do očitkov, ki mu jih je pripisala recepcija: obscenost, mizoginija, rasizem, poleg vsega pa še z védenjem, da ga strogi nemški kritiki razkrili kot filozofskega bleferja. Vendar se je pokazalo čisto nekaj drugega: Houellebecq je eden izmed skladateljev francoskega jezika. Kdor ga bere le v slovenščini, enostavno preskoči tisto fineso izbire, ko avtor med dvema besedama, med množico besed izbere elegantnejšo, v kontekstu originalnejšo, barvno skladnejšo. Zakaj je veljalo videti Huelebecqua v živo: ker je bil ton njegovih besed podoben francoski strasti do vrtov in njegovi stavki so se skladali kot voda.

O pisateljevem delu, o vprašanju, če je ali ni nihilistično, ali pomeni skrajno zavrnitev vseh možnosti sodobnega bivanja ali opozorilo, da tako drvimo v prepad, so v Franciji razpravljali mnogi vidni filozofi in tako so se tudi slovenski organizatorji odločili, da mora biti pisateljev sogovornik filozof. A v teku pogovora se je izrisovala vedno ostrejša slika razlike med filozofom in pisateljem: filozof je preizkusil nekatera izmed pričakovanih vprašanj, od njegovih začetkov v zbirki Les infréquentables (Ljudje, s katerimi se ne družimo) z biografijo pisatelja H. P. Lovecrafta, pa vse do vprašanj o njegovem sodelovanju s filmskim svetom; zdelo pa se je, da večina pisatelja dolgočasi.

Tako je Pelko z vprašanjem o vlogi podpičja že kmalu preizkusil tudi moč detajliranega strukturalizma, ki pa bi moral predstavljati dodatek za sladokusce, medtem ko o vsebini nobene izmed avtorjev knjig, kot je pripomnil sam avtor, še ni bilo spregovorjeno: Houellebecq na vprašanje ni reagiral zavračajoče kot na večino drugih, ki so se bolj kot z njegovim delom ukvarjala z višino njegovih zaslužkov, temveč se je zamišljeno poglobil v izvore svojega pisanja, v poezijo (kjer pa žal ni eden izmed mojstrov): za hip se je zazdelo, da smo v njegovi delavnici, kjer je pomembna glasba, ritem besed. A eno vprašanje o pisavi je premalo v rumenem kontekstu, kakršnega se Houellebecq boji: pisatelj, za katerega mnogi menijo, da z mediji spretno manipulira in si s tem povečuje publiciteto, se je predstavil kot njihova popolna žrtev, bežeča in že utrujena žival, katere besede so vsakič izrabljene in, podobno kot nedavni škandali z izjavo Larsa von Trierja o Hitlerju, postavljene izven konteksta. Pisatelj je deloval izjemno redkobesedno, njegov izpraševalec pa sicer trdoživo, vendar relativno neempatično.

Če bi organizirali točkovanje sogovornikov slavnih povabljecev tega festivala, Stojan Pelko sicer najbrž ne bi osvojil točk za najnižjo uvrstitev, in seveda je bilo potrebno računati z Houellebecquovo nepredvidljivostjo in samosvojim značajem. Vase zaprti pisatelj, ki se mora soočati z ogromnim bazenom zasledovalcev svojih idej, avtor, ki morda zaradi težavnih razprav o njegovi domnevni islamofobiji ne bi želel razpravljati o bibličnih aluzijah v svojem romanu Možnost otoka (kako prikladno bi bilo citirati Kovičevo pesem Južni otok?). In vendar: Pelko je nalogo opravil tako, da je imela vsa štiristoglava publika občutek, da prisostvuje enemu izmed njegovih izpitov, kjer je bil po eni strani avtor tisti, ki je padel skorajda pri vsakem vprašanju, izpraševalec pa je ves čas živčno stresal zapestje z nevidno uro v strahu, da bo na izpitu padel sam. Vsakič, ko mu Houellebecq ni odgovoril na vprašanje, je vprašanje skromno zavrgel: passons, s tem pa v imenu vse publike priznal, da si pravzaprav ne upamo vstopiti v srce dileme, iz katere pravzaprav izhaja pisateljeva kontroverznost, in sicer vprašanja krščanskih temeljev evropskega literarnega okusa. Človek bi iz vsega tega sklepal, da je bila minutaža nastopa skrbno predvidena, da je vnaprej izključila vprašanja iz publike, in morda celo domneval, da so bile morda nekatere teme, ki si jih pisatelj ni želel, vnaprej izločene kot tabu.

Pričakovali smo velikega provokatorja, a vendar ni bilo niti sledu o kaki kureishijevski samozavesti jeznega mladeniča, prav tako tudi ne o kakršnem koli politično-družbenem vrednotenju dobe ali trenutka, kot smo jih bili vajeni s srečanj z Esterhazyjem, Brussigom, Goytisolom ali še prej s Franznom, Ghoshom, Trojanovim … torej tudi Žižek verjetno ne bi bil primeren sogovornik. Houellebecq je – preprosto pisatelj. Iz vseh njegovih neodgovorov je bilo zaznati eno samo stvar: pisanje je njegova edina domovina: zlitje z besedami, ki se postavijo na prava mesta. Tu ni prostora za množice, pod vprašaj postavljena ljubezen je videna iz zornih kotov, kakršne večina spečih le redko ugleda, politično pa je subjektivno.

Preden sem prišla v Kino Šiška, sem menila, da je Heuellebecq cinik, ki se posmehuje človeštvu, za kar izrablja znanost in nastavlja škandale, da bi njegove knjige dosegale višje naklade. A knjižna industrija je perverzna reč: mešanica cinizma, ljubezni in ljubosumja. Houellebecq ni padel ne na velika in kot Donava široka vprašanja o recimo vlogi slikarstva v njegovem romanu ali o intelektualni generaciji druge polovice 20. stoletja, in ni bilo videti, da bi ga posebno pridobila tudi ozka in detajlirana: Pelko je bil videti predvsem kot neuspešen oboževalec, ki mu vse natančno akademsko mišljenje ne pomaga preveč: kot bi ga blokiralo zavedanje, da so bila avtorju zastavljena že vsa mogoča vprašanja, da se je treba ogibati zlizanih tem, predvsem pa, da je Houellebecq človek, ki ljubosumno čuva skrivnost lastnega pisanja in je ne bo za nič na svetu razglasil ljudstvu na sledi njegovega komercialnega uspeha. Z vsemi svojimi neodgovori je Houellebecq dal neizbrisno podobo pisatelja, ki sedi nasproti teoretiku. Zdelo se je, da so bila vprašanja žogice, vržene ob steno, ki mu jih vrača, da enostavno ne zadenejo luknje, kjer bi publika lahko ujela tok, ki se skladno pretaka, zaprt v notranjost besedila, in da Houellebecq ne zamudi priložnosti, da vsakemu izmed svojih sogovornikov nastavi še ogledalo njegove lastne podobe.

Sama sem na lastni koži občutila prav to: ko sem ob podpisovanju z avtorjem spregovorila par besed o njegovem branju in ob tem pripomnila, da je nekatere izmed svojih besed požrl (požvečil, kot sem rekla v francoščini), je Houellebecq zamišljeno napravil grimaso žvečenja besed: prijazni dokaz, da je njegov edini strah, edina obsesija, edina stvar, ki ga resnično zanima, to, kako se besede postavljajo v svoje kontekste, kako zvenijo in izzvenijo. Cinizem je torej varovalna barva: način, kako Houellebecq kljub številni publiki ni odgovoril tam, kjer je bilo pričakovano, da se bo razgovoril, kako je dolgo momljal, preden je izustil kak stavek, ali pa rekel, da odgovor ne bi bil zanimiv, in način, kako ga je Pelko prosil za anekdotični drobir, je bil izveden z vrhunsko profesionalnostjo človeka, čigar življenjsko opravilo je fikcija: dal je sicer pričakovano podobo avtorja kot neujemljive, preganjane živali, ki se je množica želi polastiti, hkrati pa je vztrajal na odsotnosti vsakega škandala.

Kaj na to poreče slovenski pisatelj? Ne vem, izogne se izjavi. Reče, da je tipa vsaj videl. Podobno kot vidiš sliko Dalajlame ali Cicioline. Podobno, kot bi se športni navdušenci slikali s svojimi junaki na Olimpijskih igrah. Ali pa turisti, ki jih nekaj žene, da se morajo ovekovečiti pred vedno istimi znamenitostmi. Skrivnost Houellebecquove pisave pa ostaja popolna: cela in nerazdrobljena.

Michel Houellebecq (foto: Borut Krajnc)

Michel Houellebecq (foto: Borut Krajnc)

Stojan Pelko, Michel Houellebecq (foto: Borut Krajnc)

Stojan Pelko, Michel Houellebecq (foto: Borut Krajnc)

Barbara Pogačnik, Michel Houellebecq (foto: Borut Krajnc)

Barbara Pogačnik, Michel Houellebecq (foto: Borut Krajnc)

O avtorju. Barbara Pogačnik, 1973, ki jo je poezija napotila v literarno prevajanje in vsakovrstni aktivizem na tem področju, morala pa bi biti aktivnejša tudi kot literarna kritičarka, saj se je v preteklosti podvrgla intenzivnim študijskim letom na znani belgijski univerzi Université Catholique de Louvain in opravljanju magisterija na pariški Sorbonni. Je … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu
  • Andrej Blatnik says:

    Zanimiv pogled. To je bil moj tretji Houellebecq v živo in rečem lahko, da sogovornik in njegova vprašanja na potek dogodka ne vplivajo kaj dosti. Pred drugič sem še mislil, da je bil prvič pogovor bolj nesporazumen, zdaj vidim, da je v tem metoda. In ker ne znam francosko, sem prišel pogledat dogodek, kar je bilo zelo smiselno: publiko je zmedel, razcepil in vznemiril kot komaj kak drug, vsaj literarni.

  • Barbara says:

    Imaš prav, Andrej (tudi Agata Tomažič se je kar za glavo držala ob misli na svoj intervju z njim). A ravnokar prihajam z večerje s Gallimardovim urednikom Velterjem in še nekaj Francozi iz teh krogov, ki so imeli s Houellebecquom že kaj opravka in pravijo, da to sploh niso neuspehi, da se je pravzaprav sprostil, ker se menda res počuti preganjanega od medijev: hkrati pa tudi oni pravijo, da MH mojstrsko obvladuje njihovo ogromno zanimanje, ki ga spremlja od določenega trenutka dalje, se pa strinjajo, da to ne pomeni, da ni dober pisatelj: zdaj je že na taki točki slave, da si lahko privošči reči ali narediti res karkoli, v vsakem primeru bo o njem dosti govora. Menda je v Vanity Fair izšel cel članek o tem, kako sploh ni prišel na intervju.

  • Oddajam says:

    Zanima me sledeče:

    – “z dozo pomislekov do slavnega pisca: z odporom do njegovega futurističnega cinizma, do škandalov z odpovedanimi nastopi, do očitkov, ki mu jih je pripisala recepcija: obscenost, mizoginija, rasizem, poleg vsega pa še z védenjem, da ga strogi nemški kritiki razkrili kot filozofskega bleferja.”

    Zakaj bi kdo na svetu do pisatelja zaradi takih stvari gojil pomisleke? Preprosto ne razumem. A ne bi bile take stvari bolj ali manj najboljša možna reklama za vznemirljivost njegovega pisanja? In zakaj bi si takšne pomisleke privzgojil šele preko javnega mnenja, če je sam kritik? Kaj pomeni, da je nekdo filozofski blefer? Kako si predstavljate funkcijo nekega mondenega pisatelja dandanes?

    – kaj neki pomeni biti skladatelj nekega jezika? jezik ne more biti boljši ali slabši, kadar ga uporablja nek pisatelj. jezik je pač jezik. druga opcija so že zdavnaj preživete onanije na elokventne razsežnosti pisanja, ki so postale vulgarne že sredi dvajsetega stoletja. če lahko pisatelj kaj zanimivega naredi z jezikom, je to, da poda njegovo kritiko, mu zada minimalno zarezo.

    – “Tako je Pelko z vprašanjem o vlogi podpičja že kmalu preizkusil tudi moč detajliranega strukturalizma”

    prosil bi za pojasnilo o tem, kaj ima podpičje s strukturalizmom. in kaj je detajlirani strukturalizem? saj govorimo o teoretski usmeritvi ali pač …

    – “so v Franciji razpravljali mnogi vidni filozofi”

    Bernard-Levy ni filozof, ampak je klovn.

  • Barbara says:

    Žal je res tako, da v današnjem svetu, kjer je tudi knjižna industrija (ja, dejansko jo imenujemo tako, ker to tudi je)usmerjena izrazito potrošniško, šteje predvsem medijska podoba določenega avtorja, ki določa tudi njegovo pozicijo v založniških hišah. Ta medijska podoba je lahko bolj ali manj točna, in večina bralcev, vsaj pri pisateljih, ki se prodajajo v takih nakladah, se ji ne more izogniti. Kritiki pač niso ravno nadljudje, in tudi niso odrezani od sveta mnenj v nekakšnem slonokoščenem stolpu, hkrati pa je njihova naloga delno tudi reagirati na bolj ali manj točna mnenja, ki se po medijih, zakaj pa ne (konec koncev je bila večina vprašanj, zastavljenih na tem večeru, pobrana iz splošno znanih medijskih govoric), sprožajo glede določenih besedilnih delov ali določenega opusa na splošno. Nekateri ljudje pač niso nagnjeni k temu, da bi brali cinične pisatelje, to je legitimen razlog za pomislek pred tem, ali je nekomu nek pisatelj lahko pri srcu ali ne. Res pa je, da je na mestu zastaviti si pomembno vprašanje “mondenega pisatelja” danes, sredi množične knjižne industrije, kjer “odlični” za medije postanejo tudi pisatelji, ki se pač samo dobro prodajajo. Kakšen je torej danes pisatelj, ki bi lahko vplival na javno mnenje v svetu (če seveda prav razumem izraz “mondeni pisatelj”, ta izraz bi namreč lahko konotiral tudi preprosto bogatega pisca, se v svoji vlogi giblje po vsem svetu)? Tu gre za pomembno vprašanje, koliko prostora za vplivanje na javno mnenje današnji ekonomsko vladajoči razred dopušča tki. “kreativnemu razredu”, kar seveda vključuje tudi vprašanje, iz katerih nagibov se ustvarjajo takšne ali drugačne medijske podobe posameznih avtorjev.
    Glede filozofov, ki so razpravljali o Houellebecqu, po mojem spominu to ni bil samo BHL.
    Slede strukturalizma pri vprašanju o podpičju: vprašanje je bilo dejansko zastavljeno tako, da je zadevalo vlogo podpičja glede na celotni opus, in želelo preko tega detajla izvrtati ključ za celotno strukturo avtorjevega opusa. Kar je ontološko gledano pretiravanje.
    Kaj pomeni biti skladatelj nekega jezika? Vsekakor se pod nobenim pogojem ne morem strinjati s hipotezo o tem, da jezik v določeni uporabi, še toliko bolj pa literarni, ne more biti boljši ali slabši. Tu ne gre samo za vprašanje elokventnosti (sicer pa ima tudi ta izraz lahko mnoge pomene; tu seveda ne gre za nekakšno linearno zgovornost, samonapihnjeni obseg besednega zaklada ali kopičenje besed, morda celo prisiljeno iskanje in kovanje novih), ampak gre za vprašanje izbire znotraj jezika, ki naj ustvari umetniški objekt. To v nobenem primeru ni ne vulgarno ne onaniranje, ampak gre za vprašanje pozornosti do jezika v vseh njegovih komponentah, ki zajemajo tako označevalca in označenca, noezo, različne funkcije besedilne tenzije in umiritve, na kratko vse, kar umetniški jezik razlikuje od vulgarnega sporazumevalnega koda.

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Gospod, a danes pa ne boste kupili solate …?

    Gabriela Babnik

    Prijatelj mi je pred časom povedal šalo, ki morda v novem kontekstu ni več šala, toda recimo, da se ji tudi med pisanjem tega prispevka … →

  • V izogib dogodku

    Andrej Hočevar

    Ob festivalu Literature sveta, po domače Fabula, me najprej seveda spreleti manjše veselje ob dejstvu, da gre za literarne dogodke, ki uspejo privabiti nekajkrat več … →

  • Kamele, laži in idioti

    Barbara Leban

    Literarni večeri Nastop Janice Galloway je bil vsestranski – verjetno ji ob le napol slišnih, sicer pa ponavljajočih se vprašanjih Dražena Dragojevića konec koncev res … →

Izdelava: Pika vejica