Pesmi v oklepaju

Matjaž Zorec, Troheji. Ljubljana: KUD Samosvoj, 2015.

Vid Bešter

Poezija, ki jo pred nas postavlja prvenec Matjaža Zorca Troheji, je poezija površine. V njej ni ničesar globokega, nobenih skritih želja, neizrečenih besed in nezapisanih transgresij. Lirski subjekt ne skriva ničesar, niti (izpolnitve) incestuozne želje niti tega, da znaten del svojega pesnikovanja opravi na straniščni školjki. Ničesar ni, kar bi morali psihoanalitiki šele odkriti. Vse je tu, kakor drek v stranišču nemškega hipohondra: pred nami, da ga prebrskamo in odkrijemo svoje najnovejše bolezensko stanje.

Komplementarna in hkrati nasprotna razgaljajoči površini je stroga represivna forma, v katero pesnik stiska transgresije lirskega subjekta. Povsod prisotni ritem, osnovan na trohejskem osmercu, več kot ustreza brezupnemu bralčevemu zaletavanju ob golo površino vsebine. Kratki verzi se, nadalje, združujejo v zaporedno (občasno prestopno) rimana dvostišja, vsakokrat zložena v štiri štirivrstičnice. Ločil, velikih začetnic, naslovov ali kakih drugih označevalcev začetka, konca in položaja pesmi – vključno s kazalom – ni. Pesmi se tako – neizoblikovane iz izvornega kaosa – stapljajo ena v drugo, kar dodatno poudari topotajoči ritem, ki ga le občasno prekine kaka neposrečena prenaglasitev besede (ki pa jo lahko razumemo tudi kot odpor vsebine, ki kot površina mora biti izražena, formi, ki – absolutizirana, kot je – ne sme dopustiti odstopanj).

Zdi se, da je namen kombinacije vsebinske transgresije – prinašanja potlačenega na površje – in represivne forme, ki se pogosto izkaže kot edini dejavnik, ki preprečuje ta prenos na površje s svojo nasilno in absolutno obliko, inverzija bolj običajnega pesnjenja v intimistični tradiciji. 

Namesto prostega verza, ki naj bi osvobodil vsebino – močna oblastna forma, ki nad vsebino neusmiljeno vrši svoje nasilje in izenačuje vse pesmi v stalno enakem toku, ki zanika postulat originalnosti. Namesto pazljivo cenzuriranih in premišljenih metafor, podob, ki naj izrazijo čutenje, ne da bi razkrile njegove »umazane« izvore in ogrozile pesnikovo samovšečnost – popolno uničenje vsake kulise; materialnost vsakega občutka je postavljena pred nas v svoji neslavni realnosti prebavnega trakta.

Skratka, Zorec hoče pesniti s kladivom. Razsuti hoče razčustvovano poezijo, do temelja porušiti njene s štukaturami okrašene fasade in razkriti vso potlačeno svinjarijo. In priznati je treba, da nas, skupaj s korakajočim ritmom, zgrabi neka dionizična slast in razbijaško veselje ob bogokletnih inverzijah intimistične tradicije. Toda, da lahko doseže to ekstatično stanje heretika, mora uresničiti svoje verze: »vam v zabavo se kastriram / z mrtvim kurcem onaniram«: njegova poezija mora ostati znotraj prav te intimistične tradicije. Nič novega ne more odkriti ali izraziti, do samega bistva je reaktivna

Moment, ki ga še veže na pesniško tradicijo, se ne kaže – kot bi lahko domnevali – v nejasnih metaforah, ki se občasno pojavijo in zakrivajo razgaljeno površino – te so neizogibne, ker ga vanje posili forma. Nasprotno, intimističnemu je najbolj enak, ker, kljub temu, da je vse prinesel na površino, ne more skriti, da nekaj skriva. Pri intimizmu in njegovih potomcih je jasno, da je tisto, kar se skriva, pač to, kar je tu na površini: drek, falus in želja po materi. Toda, kaj je pod površino tukaj, kjer je vse to na površju? Le upamo lahko, da gre za prazno skrivnost – za nujni topos intimistične tradicije, ki tukaj ostaja prazen. In da bodo sledeče knjige Zorčevega »Sistema pesmi«, kakor nadnaslavlja zbirko, pokazale že gradnjo nečesa onkraj nastalih ruševin. Kajti, kot pravi sam: »pisati pesem v oklepaju / je ostati v nekem kraju / kjer je srž postala kraja / v ničevosti pekla raja«. 

O avtorju. Vid Bešter je študent primerjalne književnosti in filozofije, objavlja na portalu Koridor in Radiu Študent.

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • »naredim nebo iz plavih emajliranih ploščic.« – Naredi ga vsak izmed nas

    Jaka Smerkolj

    Pesniška zbirka Pod vtisom, ki je leta 2015 izšla pri Literarno-umetniškem društvu Šerpa, je že četrta knjiga poezije Ane Pepelnik. Zbirka se začenja z malo veliko zahvalami, … →

  • Za mišjo dlako

    Urška Kramberger

    Kot Ana Pepelnik zapiše in našteje v uvodni zahvali, so za to knjigo in pesmi v njej krivi pesnice in pesniki, ki so, ne da bi vedeli, spremenili njene poglede na svet, … →

  • Strpen dialog med avtorjem in kritikom je prej izjema kot pravilo

    Domen Slovinič

    Peti del korespondence med Andrejem Hočevarjem, Aljažem Krivcem, Anjo Radaljac, Nino Sivec in Domnom Sloviničem o odprtosti do teksta in odsotnosti plodovitega dialoga

Izdelava: Pika vejica