Orfejev beg

Dino Campana, Orfični spevi. Prevod in spremna beseda: Gašper Malej. Ljubljana: Književno društvo Hiša poezije, 2016. (zbirka Poetikonove lire)

Veronika Šoster

Orfični spevi, ki smo jih v slovenščini v celoti dobili v prevodu Gašperja Maleja, so edina izdana knjiga italijanskega pesnika Dina Campane, začetnika nove italijanske poezije. Kot izvemo v spremnem zapisu, pa bi lahko ostali še brez te – urednika literarne revije Lacerba sta izgubila edini izvod rokopisa, takrat imenovanega Najdaljši dan. Na srečo je Campana tekste po spominu ponovno zapisal in jih veliko tudi dodal. Knjigo sicer začne in konča zelo polemično, podnaslovi jo Tragedija zadnjega Germana v Italiji, posveti nemškemu cesarju Viljemu II., konča pa s spremenjenim verzom iz Whitmanove Pesmi o sebi (»Vsi so bili razkosani in obliti z dečkovo krvjo«). Campana se med sodobniki ni počutil sprejetega, zaradi idealiziranja germanske moralne čistosti je bil v času prve svetovne vojne pogosto kritiziran, kar se materializira tudi na koncu knjige, ko se pesnikova figura v podobi razkosanega dečka spremeni v mučeniško. Obenem gre tu za vzporednico z naslovnim Orfejem, ki so ga v besu raztrgale bakhantke.

Orfični spevi so sicer v antiki odganjali katastrofe in nesrečo, Campanovi so drugačni – odganjajo stalnost in grebejo za skrivnostjo, ki jo je treba za vsako ceno dohiteti. Campana se ne zadovolji s tuzemskim, ampak skozi verze išče pot do nečesa večjega, kamor lahko prodre le poezija: »Bil sem na drvečem vlaku: zleknjenemu na vagonu so mi nad glavo bežale zvezde in sape puščave ob rožljajočem hreščanju […]: divja, črna, prepihana je Pampa drvela proti meni, da bi me zajela v svojo skrivnost.« S tem lahko nastane nova poezija, ki jo bo pisal novi človek: »Novo sonce me bo pozdravilo zjutraj!« Hkrati pa so si antični in Campanovi spevi podobni v svoji molitveni naravi, ko se ponavljanje besed in podob uteče v ritem, kar sproža mitično dimenzijo napisanega. Zato lahko potegnemo tudi vzporednice s simbolisti – Campana je celo poznan kot italijanski »prekleti pesnik«. 

Njegovo življenje je bilo kratko malo nenavadno, kar se odraža tudi v njegovi poeziji in lirični prozi, ki sta pogosto avtobiografski; v njej najdemo navezave na njegova potovanja, bolezni, hospitalizacije … Pri opisovanju svojih pohajkovanj in blodenj se zdi kot zvedavi kronist, ki s svojim izurjenim očesom podobe pretaplja v verze: »V ozki ulici sredi mesta zloglasne krčme, krame polne starinarne, čudaška medenina raznovrstna.« Čeprav nekje zapiše, da slikarstvo ne zadošča za upesnjevanje, je ravno on pravi slikar z besedami – poleg pogoste uporabe barv je pozoren tudi na izgled. Prizori pokrajin se med seboj sanjavo prelivajo, zaradi ponavljajočih motivov in simbolov pa zgradi pesniški svet, ki se s konicami prstov dotika nedosegljivega, nedoumljivega, kjer domuje skrivnost. Zato ne presenečajo niti pogosto vdori halucinacij in sanj. Avtobiografski so tudi nekateri dogodki, recimo prizor iz zaporniške celice (Sanje v ječi) in sifilitični Regolo s povešeno desno polovico obraza (Srečanje z Regolom). Najbolj pa so ga zaznamovale hospitalizacije, zdravljenja z elektrošoki, zato ni nič čudnega, da ga je gnala želja po begu: »Bil sem lep od muk, vihrav bled užejan blodeč za larvami skrivnosti. Nato sem pobegnil.« Navsezadnje je v bolnici tudi umrl.

Nova poezija, ki jo piše, je sicer zasidrana globoko v tradiciji (antika, krščanstvo), še posebej v italijanski. »In sem šel po gozdu v spominu ponovno čuteč prvi nemir,« je aluzija na Danteja, ki ga večkrat omenja, naslanja pa se tudi na nekatera kiparska in slikarska dela (Michelangelova skulptura Noč, Rafaelova Ekstaza svete Cecilije …). Hkrati pa vse to presega, išče nov pesniški jezik, nekje na stiku futurizma, simbolizma, dekadence, tradicije in še česa: »Bila je noč / Semanja v hudobnem Babilonu / Dvigal se je v snopih proti nebu grmadnem raj plamenov / Ob opolzkih žvižgih grotesknih / In tenkem angelskem zvončkljanju / In vpitju in glasovih prostitutk / In pantomimah Ofelij / Ki kapljá jih ponižni jok električnih svetilk.« Zato prihaja tudi do igranja z jezikom, do premolkov, prelomov, oklepajev, neobičajnih stavčnih struktur. Ne glede na skromen opus gre za prelomnega in pomembnega pesnika, ki je s svojimi teksti pokazal možno pot – če ne naprej, če ne stran, pa vsaj nekam drugam. Nekam, kjer se lahko beg končno ustavi.

O avtorju. Veronika Šoster, rojena leta 1992 v Trbovljah, obiskovala I. gimnazijo v Celju. Leta 2014 je na Filozofski fakulteti v Ljubljani diplomirala iz primerjalne književnosti in bohemistike, leta 2017 je magistrirala na temo slovaške ženske poezije zadnjih desetletij, trenutno je doktorska študentka literarnih ved. Literarne kritike objavlja v nekaterih večjih slovenskih medijih, kot so Literatura, radio ARS, Mentor, Airbeletrina, … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Tiha voda bregove dere

    Veronika Šoster

    Ujeta svoboda je hommage življenju in ustvarjanju pesnice, ki je v svoji zaprtosti med štiri stene razprostrla Vesolje in znala dati Upanju krila, Dihu moč in Svetu pomen.

  • Premagovanje grenkobe

    Veronika Šoster

    Poezija nekoliko pozabljene Marceline Desbordes-Valmore. Pomemben prispevek k romantični francoski poeziji in simbolizmu.

  • Zakonitost čistega časa, ki vodi ozvezdja

    Urša Zabukovec

    Po Tinjanovu je Hlebnikov lahko izvršil revolucijo v literaturi zato, ker nas je učil, da sta si poezija in znanost sorodni na ravni metod. Rečeno drugače: vse je med seboj povezano, urejenost »nebesnih teles sončnega sveta sovpada s potekom človeških usod«.