Pogled na konec

Odgovor na članek Konec Pogledov

Ženja Leiler

Berem oni dan do konca članek Konec Pogledov  (do konca danes – očitno to počno samo še zaprašeni dinozavri, preden se spravijo k refleksiji, in nevedni reveži, ki ne berejo tekstov glede na število klikov), objavljen na spletnem portalu LUD Literatura. Če prav razumem, je avtorico spodbudilo poslušanje nekega nedavnega radijskega omizja. Dijana Matković se je, kot pravi, dolgočasila ob »še enem razpredanju v prazno«. Najbrž ni bila edina. Vsekakor pa ni šlo za Studio ob 17h, ampak za Arsov forum. Vsaj tako nam je bilo rečeno. Mala zmota na ravni dejstev, a nič hudega, bo nemara toliko večji refleksivni zamah. Če z avtorico članka torej govoriva o isti oddaji, pa moram priznati, da tudi sama nisem čisto dobro razumela zasedbe. Predvsem, kdo govori v imenu koga ali česa. A za to, upam, le nisem kriva.

Seveda pa sem kriva, kaj kriva, odgovorna za Poglede, kakršni so bili med dvema apriloma: 2010 in 2013. Najprej za idejno zasnovo, ki je pač zmagala na zahtevnem javnem razpisu, po čemerkoli že naj bi se po avtoričinem mnenju zgledovala. Potem pa za vsak objavljeni članek posebej.

Zelo mi je žal, da Dijane Matković ne zanima refleksija fenomena Antigona, ki »za neko misel vztrajno išče smisel«. Dopuščam možnost, da to o njej pove več, kot pove o Pogledih. To iskanje, ki je bilo vsakič znova tudi nekakšna maksima pri uredniškem delu Pogledov, je namreč danes očitno postalo prevelik napor. Predvsem pa govori o tem, da ne obstaja nič takega, kot je absolutni sedanjik, kar je sicer percepcija, običajna za svet otrok. A še bolj mi je žal, da Dijana Matković pisanje o novem, obetavnem, trende vzpostavljajočem enači s pisanjem o, kot temu pravi, obrobni kulturi, ki da je najvitalnejši in živi del kulture. Ah, a res? Imam zaradi starosti samo slab spomin, ali pa smo v Pogledih množico tekstov dejansko posvetili ravno fenomenu vse očitnejše odsotnosti te nekoč polnokrvne in subverzivne kulture, ki je porajala družbene spremembe, pa tudi zabrisu meja med mainstreamom in vzporednimi obrobji? In to izpostavili kot problem. Kot smo tudi množico tekstov in tematskih blokov namenili tistim fenomenom in problemom, s katerimi smo velikokrat anticipirali vprašanja, ki so se nam v nekem trenutku zdela pomembna (nova družbena pogodba, pasti demokracije, ekonomika kulture, multikulturalizem, civilna družba, spremembe ustave, prenova v kulturi, vloga medijev, generacijske razlike, delavsko vprašanje, povojni poboji, položaj mladih, javna televizija, knjiga in založništvo, jezik, humanistika in tako naprej in tako naprej), mainstreamovskih medijev pa niso vznemirjala. Priznam, da kar občudujem avtoričino vehemenco, ko z enim samim zamahom opravi s pisanjem več kot 150 avtorjev najrazličnejših strokovnih, generacijskih in idejnih provenienc, pa tudi s serijo tematskih blokov, reportaž, mnenj, kritik, intervjujev in podobnega.

Najbolj pa mi je žal petelinjega trkanja po prs(t)ih posameznih klikov. Preštevanje klikov – ali ni ravno to logika danes tako osovraženega »globalnega kapitalizma«? Pa čeprav nanjo gledamo iz »obrobja« in se tako delamo, da smo kot da zunaj? Smo res? No, žal mi je tudi za samopomilovanja in ogorčenje zaradi finančne preskrbljenosti nadutih starcev, ki naj že izginemo s tega sveta, ker smo zapravili vse priložnosti, ki mlajšim niso bile dane, ker tako ali tako ničesar več ne razumemo, poleg tega pa menda živimo še v smrtnem strahu pred tem, da bi nas po pameti in sposobnostih prehitel kakšen mladec ali mladenka.

Vztrajanje pri resnem in relevantnem pisanju, dodelanem konceptu in razločevanju ravni, vztrajanje pri tem, da ni že vse, kar se zgodi, vredno pozornosti, da ni že vse, kar je napisano, tudi za objavo, da ni že vsako mnenje tudi relevantna vednost … – vse to avtorica (in do tega ima, se razume, vso pravico) razglaša za – kdo pa bo to bral! Očitno je, da ona ne. Ima pa o tem zelo izdelano mnenje. Pogledi, ki bi jih urejala Dijana Matković, bi bili zato gotovo zelo različni od Pogledov, kakršni so bili prva tri leta in nekaj čez. Vsekakor ne bi bili »prevzvišeni, prazni in dolgočasni«. In najbrž bi bilo v njih neprimerno več  s spontano ideologijo uglašenih mnenj, pa bolj malo vedenja, za katero nam je v Pogledih ves čas šlo. In gotovo bi imeli več naročnikov in še zlasti klikov, teh brezprizivnih števcev, ki danes v očeh razsvetljene večine ločuje biti od ne biti. Ti bi bržkone navdušili tudi Mitjo Čandra, ki je na radijskem omizju, ne da bi razkril poslušalcem, da ima kot direktor založbe kaj s tem, dajal Pogledom za vzgled Beletrinin spletni portal AirBeletrina. Kot da ne bi dobro vedel, da primerja neprimerljivo. Res, poglejte, koliko več javnega denarja dobijo od nas, pa imajo enako število klikov! Da Pogledi ne prejemajo javnega denarja za spletne objave in klike ter promoviranje založnika, temveč za tiskani štirinajstdnevnik s svojimi, v razpisu določenimi obveznostmi (tako vsebinskimi kot formalnimi), je pri vsem tem nepomemben podatek. Kliki proti klikom, lajki proti lajkom – sliši se super. En tak resničnostni ubujevski šov.

Na Pogledih nismo podcenjevali bralcev. Prav tako gotovo nismo podcenjevali mlajše generacije piscev, ki je tudi prek Pogledov, nekateri prvič, vstopila v javni prostor. In sodelovala pri snovanju marsikatere teme in jih nekaj tudi predlagala. Res pa je, nič epohalnega, da vsi niso bili enako kos nalogi. Vedeli pa smo tudi, da Pogledi niso in ne morejo biti časopis o vsem in za vse, ker tak časopis potem ni za nikogar zares. Nismo skrivali, da nagovarjamo zahtevnejše bralce vseh generacij, ki sprehajanja od »opere do Drame in od tam do Cankarjevega doma« niso a priori dojemali kot nezaslišano blasfemijo in nedopustno predmodernost, pa tudi bralce, ki se niso zadovoljili s pisanjem o »obrobni kulturi« zaradi obrobnosti same po sebi. Toliko bolj, ker je v posebnih razmerah slovenske topografije meja med obrobjem in središčem nemalokrat le nekaj kratkih metrov, morda celo milimetrov. Makadam pa je povsod, kamor seže pogled. In kar je še huje: mainstream in obrobje se vse pogosteje srečujeta v istem posamezniku. Nagovarjali smo, skratka, bralca z nekaj zgodovinskega spomina. Ali nekaj tega v njem vsaj poskušali prebuditi ali obdržati pri negotovem življenju. Da pri tem nismo bili vsevedni, se razume samo po sebi.

Dijane Matković nam očitno kot bralke, žal, ni uspelo nagovoriti, vsaj ne v »mojem« uredniškem obdobju. Me pa veseli, da so jo Pogledi v zadnjem času nagovorili kot redno avtorico, ki lahko bralcem končno predstavlja nekaj, »česar še ne poznamo«. Za tolažbo njej in nam, nekdanjim nadutim snovalcem Pogledov, je tudi to nekaj. Pa čeprav, kot ugotavlja, tudi »drugačna uredniška politika, ki jo je aktualni in za omizjem manjkajoči urednik navsezadnje nakazoval, kljub vsemu ne bi spremenila usode Pogledov«.

Če še pride kdaj tej usodi naklonjen čas, bomo odpirali šampanjce. Spodleteti znova, spodleteti bolje, bi se reklo v žargonu naše aktualnosti.

O avtorju. Ženja Leiler (1966) je dolgoletna novinarka in komentatorka pri časniku Delo. Med letoma 1997 in 2003 je bila urednica kulturne redakcije Dela, med apriloma 2010 in 2013 pa odgovorna urednica štirinajstdnevnika Pogledi in spletne strani pogledi.si. Med majem 2013 in novembrom 2014 je vodila Direktorat za medije na Ministrstvu za kulturo RS.

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu
  • Tina Kozin pravi:

    Nekako neposredno nagovorjeno sem se počutila že ob prispevku Dijane Matković, a se mi ni zdelo vredno zapravljati časa za odgovor nekomu, ki komentira oddajo,potem ko jo je prenehal poslušati na polovici. Glede na zgovornost in odzivnost Dijane Matković, predvsem pa glede na njenega pravičniškega duha, predvidevam, da bi sama reagirala precej burneje, če bi ji napisala kritiko njene knjige – prebrala pa bi jo le do polovice.
    Ker name leti le nekaj vprašanj v zapisih obeh avtoric, bom odgovorila kar v komentarju k odzivu Ženje Leiler.
    1. Dijana Matković in Ženja Leiler govorita o isti oddaji: pogovor o Pogledih je bil posnet kot oddaja Arsov forum, nato pa je bil predvajan še v terminu Studia ob 17h.
    2. Zasedba omizja: res je, da bi bil lahko povabljen kdo z uprave Dela, a prepričevati prepričanega ni bil namen tega pogovora. Ta je bil mišljen kot refleksija (kratkega) življenja štirinajstdnevnika, ki naj bi bil po eni strani v našem prostoru tako zaželen, po drugi strani pa dejstva o nakladi, prodaji in branosti kažejo povsem drugačno sliko, saj je trend padanja očiten od prvega leta izhajanja Pogledov dalje. Če bi Andrej Jaklič, katerega odsotnost je Dijani Matković tako težko padla, ta trend v času svojega urednikovanja kakorkoli spremenil, bi bil zagotovo vabljen tudi k omizju. V tem primeru bi bilo verjetno tudi smiselno povabiti katerega izmed članov uprave, saj ukiniti publikacijo, ki je v vzponu ali očitno pri življenju, pomeni nekaj drugega kot ukiniti publikacijo, ki zamira in za katero vse manj interesa kaže celo njena ciljna publika. Z udeležbo ostalih pa je tako:
    dr. Uroš Grilc je bil vabljen kot predstavnik večinskega javnega financerja Pogledov, torej MOL, da pove, kakšen interes ima MOL za financiranje take ali podobne publikacije v bodoče (kar je po mojem mnenju tudi storil) ter da pove tudi svoje mnenje o tem, zakaj Pogledi zamirajo – ne nazadnje je bil tudi med glavnimi iniciatorji tega projekta.
    Irena Ostrouška je bila vabljena kot predstavnica drugega javnega financerja, MK, kot predstavnica Urada za medije, in sicer s podobnim osnovnim vprašanjem – torej: ali in kako je Ministrstvo pripravljeno spodbujati tovrstne projekte. Ob tem je poslušalcem, ki so bili nekoliko pozornejši od Dijane Matković, pojasnila tudi nekaj statističnih podatkov glede financiranja in razpisov MK.
    Boštjan Tadel: ko sem pisala na MK z vabilom za Ireno Ostrouško, so me obvestili, da prideta oba. Sprva se mi to ni zdelo problematično, potem pa sem ugotovila, da je bilo to, da nisem vztrajala samo pri Ireni Ostrouški, napaka, saj je Boštjan Tadel nastopil v dveh nezdružljivih vlogah. Njegovega sloga ne bom ocenjevala, ker ne vem, če imava z Dijano Matković enake izkušnje s srednješolskimi ravnatelji, nevsebinski pa njegovi odgovori vendarle niso bili.
    Ženja Leiler: njene udeležbe mi menda ni treba razlagati, pa sploh ne zgolj zato, ker je idejna avtorica Pogledov, pač pa tudi zato, ker gre za eno naših najbolj prodornih publicistk.
    Mitja Čander: njegova prisotnost pač zmeraj koga moti – bolj ali manj upravičeno. Vabljen je bil, ker je, med drugim v DSP, kot eden redkih opozoril na to, da ukinjanje Pogledov spremljamo povsem stoično. Vabljen je bil tudi kot direktor tiste založbe, ki bdi roko nad enim uspešnejših spletnih portalov, nad portalom Airbeletrina – spletni portali pa so tista oblika, v kateri bodo očitno lahko (pre)živeli tiskani mediji. In na tem mestu se ne bi strinjala z Ženjo Leiler, da je to želel v kakršnikoli obliki prikriti ali vsaj ne dovolj izpostaviti. Predvsem pa so bili vsi gostje vabljeni zaradi svoje referenčnosti in intelektualne širine, zaradi relevantnosti njihovih mnenj. Pri tem je zame precej nerelevantno, če jih Dijana Matković kot takih ne prepoznava, saj, kot sem povedala že na začetku, ji je očitno precej tuja že sama zmožnost dialoga, ki vendarle implicira, da sogovornika, pa če se z njim strinjamo ali ne, poslušamo do konca, preden mu repliciramo. Se mi pa zdi zanimivo, da ji je s takim izhodiščem sploh odmerjenega toliko prostora na bojda resnem spletnem portalu.

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Za pogledi tema

    Andrej Blatnik

    Spustil se je še en zastor, včeraj, 23. marca 2016, so se zaprli še (tiskani) Pogledi. Novi lastnik Dela (lastništvo medijskih družb v Sloveniji je posebna … →

  • Konec Pogledov

    Dijana Matković

    Poslušam oni dan do polovice oddajo Studio ob 17h (danes do konca – there’s only so much a person can take at a time), ki je bila namenjena … →

  • Eno leto, ki sem ga posvetil dialogu, je bilo predolgo

    Mojca Pišek

    Kultura se vse bolj zapira vase in se ukvarja samo z lastnimi problemi in potrebami ter se včasih preveč odreka svojemu poslanstvu, da reflektira in motri celoto družbe, dogajanja znotraj družbene skupnosti in razvoj družbe, se na vse to kritično odziva oziroma vstopa v dialog z drugimi družbenimi podsistemi.