Odsevanje in zrenje
Marc-Antoine Mathieu, Otto, uzrti človek. Prevod: Katja Šaponjić. Ljubljana: Zavod VigeVageKnjige, 2018. ČB, 81 str.
Katja Štesl
Otto, uzrti človek, strip, izpostavljen na festivalu v Angoulêmu leta 2017, je prvo delo znanega francoskega striparja Marca-Antoina Mathieuja, prevedeno v slovenski jezik in predstavljeno v našem okolju, nemara spodbujeno s popularnostjo avtorja v nemškem prostoru, po katerem se često zgledujemo. V stripu se v simbolistični maniri prepletajo teme psihologije in filozofije na primeru razvijajoče se zavesti protagonista. Delo je slogovno skladno z avtorjevim preostalim opusom, denimo z deli Mémoire morte, Le Dessin, Dieu en personne, 3 Secondes ter Sens, v katerih preizkuša različne nivoje eksperimentalnosti v stripovskem mediju, prav tako pa mu ni tuja filozofskost na vsebinski ravni.
Struktura zgodbe je razmeroma preprosta: govori o uspešnem umetniku, ki se po ponesrečenem performansu z ogledali, s katerimi se tudi sicer ukvarja, odloči za popoln umik. Kmalu zatem izve za smrt staršev, oporoka je kratka: Otto podeduje skrivnostno skrinjo. Ta vsebuje dokumentiranih prvih sedem let njegovega življenja, obdobja, ki se ga Otto sam seveda ne spomni: »Vse je bilo opisano, razvrščeno in kategorizirano z največjo znanstveno natančnostjo«. S skrinjo se odseli daleč stran v samoto in se na podlagi analitičnega branja dokumentov (starši so sodelovali v znanstvenem eksperimentu) prevprašuje o globljih vzrokih in vzgibih za svoje ustvarjanje ter osebnostne lastnosti.
Delo zelo očitno nastavlja možnost psihoanalitične interpretacije, z Lacanovo teorijo zrcalnega stadija na čelu. Kar bi moralo ostati nevidno, postane v tem primeru vse preveč vidno in urejeno. Zgodnje otroštvo je za vsakogar zaprta skrinja, ki pa se tu odpre in ponudi organiziran material za raziskavo komponent osebnosti. Po analogiji z otrokovim prvim uzrtjem samega sebe pred ogledalom kot usklajenega, celovitega človeka, ima Otto tokrat priložnost, da se še enkrat zazre v svoj nepopačen odsev in postane »objektivno bitje«. »Mar ni bilo raziskovanje skrinje samo še eno subjektivno branje več, popačeno zaradi nezavedne želje, da bi si na novo izmislil otroštvo? … Se na novo ustvaril?« Notranje življenje lika ob tem ni razdelano, temveč ostaja na površju; v znanstveni maniri so bili popisani le vidni pripetljaji iz njegovega življenja, za njegova občutenja pa kakor da ni bilo interesa ali so se ta celo zdela nepomembna za celostno sliko razvoja posameznika, kar se nekako zopet hladno ponovi v odraslosti, torej med natančno, analitično raziskavo vsebine skrinje. Spomini pridobivajo na veljavi in vodijo v osamo: »Otto je uvidel, da je bila njegova osebnost v bistvu zgrajena na pozabi, pa tudi to, v kako veliki meri jo je izoblikoval ta njemu nevidni del.«
Izbran likovni pristop zaznamuje geometrijskost in pojavnost labirintnih struktur, ki spominjajo na znane primere optičnih prevar, s čimer forma dobro podpira vsebinsko plat knjige. Mathieu ustvarja podobe z rabo čistih ploskev v spektru sivin, kar prispeva k skorajda sterilnemu vzdušju. Pogosti so simbolistični likovni elementi, ki atmosferično podpirajo sicer umirjen tok zgodbe. Govorni oblački so redki, pa tudi sicer strip zaznamuje precejšnja redkobesednost protagonista, saj nam pripoveduje tretjeosebni pripovedovalec, kar je glede na vsebino nekoliko nenavadno, saj bi pričakovali precej bolj lirično prvoosebno izpovednost. Tovrsten postopek pa je iz drugega vidika vendarle precej relevanten v navezavi na zgodbo in lepo sovpada z njo, saj bi ga lahko razumeli kot formalno analogijo Ottovega gledanja v skrinjo, kjer se opazuje kot da od zunaj. Enakomeren ritem zgodbe ustvarjajo urejene in umerjene razporeditve okvirčkov na ležečih straneh – Mathieu postavlja enega podolgovatega ali dva manjša, po velikosti in obliki enaka kvadratna okvirčka na posamezno stran, kar je prav tako pomenotvorno v kontekstu zrcaljenja. Časovnost pa kljub očitni misli na njen prikaz ostaja ob tem nekoliko neposrečena, saj bralec nima občutka minevanja let, kakor nam daje vedeti besedilo. Sodelovanje vizualnega in tekstualnega je v stripu večinoma soodvisno, mestoma je slika sicer bolj ilustracija zapisanega, a večinoma podobe stripu uspešno dodajajo poetično komponento.
Delo celostno povezuje zrcalna struktura. Uvod in zaključek stripa se zrcalno ponovita v počasnem porajanju oziroma izginevanju sence protagonista na strani. Strip na ta način prevprašuje položaj in majhnost posameznika v množici, kar je precejšnja šibkost stripa, saj tega motiva ne razdela in sta odprt začetek in konec nastavka, ki puščata odprtega več, kot je bralec zmožen smiselno dopolniti. Zrcala se venomer pojavljajo kot lajtmotiv, tudi mimogrede, denimo v ozadjih: odsevi na steklenih fasadah, razblinjajoči se odsev na gladini vode; navsezadnje je tudi ime Otto zrcalno. Strukturno pomembna točka stripa, ki bi lahko na nek način predstavljala njegov vrhunec stripa, je moment, ko dvojna, pregovarjajoča se senca postane hiperbolizirana, kot da na nek način implicira, da lahko zaradi določenih spoznanj o lastnem sebstvu človek nase naloži preveliko breme.
Pomembnost stripa se kaže predvsem v prevpraševanju umetnosti in v kolikšni meri je ta sposobna refleksije in česa se slednja v svojem bistvu dotika. Gre nemara vselej za določen nivo avtobiografskosti, tako popularno izražene v sodobni umetnosti, tudi v stripu? Implikacijo, da je v vsakem umetniškem stvarjenju nekaj osebne note, neločljivo povezane z realnim avtorjem? Otto se sprašuje: »Mar ne bi morala biti umetnost pot do samospoznanja?« Ko postanejo znani notranji impulzi, ki so ga vodili do elementov posameznih performansov, se šele zave vrednosti njih samih in nemožnosti ločevanja umetnika ter njegovih stvaritev od njegove osebnosti, predvsem njenih skritih in pozabljenih delov. Odstiranje zasenčenih plasti posameznika, neločljivo vključenega v svoje stvaritve, tako ponuja specifičen, skorajda manifestno ukrojen pogled na umetnost.
Pripiši svoje mnenje
Za objavo komentarja se morate prijaviti oz. najprej registrirati.