Odpiranje navidezno zaprtih vrat spomina

Boris A. Novak. Vrata nepovrata (epos). Prva knjiga: Zemljevidi domotožja. Novo mesto: Goga, 2014.

Aljaž Koprivnikar

Boris A. Novak v svojem obsežnem pesniškem opusu, ki se kot reka vije od svojega avantgardno-eksperimentalnega izvira do uporabe klasičnih form, med seboj združuje, pod svojim zaščitnim geslom, sinestezijo zvena in pomena. Plodovito pesniško popotovanje, ki prehaja vse od igrivosti ter čudenja ob lepotah sveta do spoprijemanja z avtopoetološkimi/etičnimi problemi ob grozi sveta, Novak zaokrožuje s svojim življenjskim projektom, »eposom« Vrata nepovrata. V njem je po eni strani opaziti tako odmeve avtorjevega zrenja sveta iz mladostne pesniške zbirke Definicije (2013) kot tudi motive ter tematiko, zapisane v zbirki M O M: Mala Osebna mitologija (2007), hkrati pa tudi kasnejše pesniško ustvarjanje, ki odzvenja v prvem slovenskem epu, s katerim je Novak poskrbel za enega večjih mejnikov znotraj slovenske literature.

Novakov magnum opus je izšel v času, za katerega je značilen konec »velikih zgodb«, kjer velja ep, podobno kot tragedija, za mrtvega in je nepovratno zapisan preteklosti. Ep, ki bo obsegal tri knjige – Zemljevidom domotožja bodo sledili še Čas očetov in Bivališča duš –, je zato ambiciozen projekt, ki nam pred očmi odpira spominsko potovanje v avtorjevo preteklost, hkrati pa nam ponudi tudi njegov pogled na družbo, medsebojne odnose ter celoto njegovega vedenja in dosedanje pesniške poti, kar epu prinaša potrebno svežino. Novak, ki svoje delo nasloni na začetke te pripovedne pesnitve, denimo na ep Gilgameš, kasnejšo Božansko komedijo ter Izgubljeni raj, svojo zgodbo sicer podobno začenja s potovanjem v zagrobni svet, v svet zgodovine in (osebne) mitologije, vendar pa ravno s poudarjanjem intime osebnih zgodb, svežino jezika ter paradoksalnim dejstvom o smrti epa tega oživi v današnji čas.

Prva knjiga eposa Vrata nepovrata, s katero Novak pričenja svojo »lirično epopejo«, nosi naslov Zemljevidi domotožja ter obsega šestinštirideset spevov, nazorno razporejenih po treh delih, naslovljenih Nagovor, Zgodovinski atlas zapuščenih domovanj ter Muzej nomadskih prevoznih sredstev. Nagovoru, kjer nas epski subjekt vpelje v besedilo s »pogledom iz ptičje perspektive«, sledi potovanje po spominu, kjer se nam prikaže raznolikost Novakove izgradnje epa. Tako s prvim delom, ki ga lahko razumemo kot praep, avtor ohranja tipično izročilo epa preko tako imenovanega exordiumija, pri katerem se prikaže bistvo pesnitve in se pri tem naveže na ep o Gilgamešu, kjer podobno poteka potovanje v zasmtrni svet, da bi videli tiste, ki niso več med nami, a so prisotni v našem spominu. Podobno se prikaže tudi v pogojni invokaciji z Dantejem ter njegovo Božansko komedijo, s katero lahko potegnemo vzporednice tako pri oblikovni zasnovi kot tudi znotraj majhnih podrobnosti, ko v vlogi Beatrice prepoznamo flamsko pisateljico Moniko van Paemel, ki jo Novak običajno naslavlja z Mo »… Pred menoj je utelešena Radost, ki pleše in se ji podoba stalno menja: od naročja / moje mrtve matere / prek obraza moje žive hčere / vse do Tebe, Mo, / most, most, most«. Vendar pa tipično klasičnim izhodiščem epa Novak dodaja svežino, saj se že od vsega začetka izpostavlja izrazito avtorsko, kjer je njegova glediščna točka zazrta v notranjost. Besedilo se tako že kmalu po nagovoru razdrobi v mozaike subjektivnega doživljanja subjekta, bodisi neposrednih izkušenj ali pa prek posredovanih spominov družinskih članov in prijateljev. Namesto klasičnega pričakovanega nagovora muzam ali podobne mitološke vsebine tako dobimo poročilo iz prve roke – to je poročilo o katabazi, spustu v podzemlje in obisku preminulih duš.

Avtor to stori z razpostrtjem zemljevida domotožja, ki se prične v Avstraliji, predstavljeni kot prostor, kjer je moč iskati prehod na drugo stran. Takšno dejanje ni nakazano zgolj z geografsko metaforiko, kjer bi Avstralijo lahko razumeli kot eno skrajnih točk Sveta, marveč je izrečeno tudi eksplicitno: »[…] gre za prepovedan kraj, za sveta tla, / kjer se duhovi mrtvih zbirajo, vrh zemlje in neba. / […] tisto noč sem – v žareči luči lave – // prisanjal svoja mrtva starša. […] In vedel sem in sem se bal: tja moram. / Z negibno, strašno težo v koraku. / Do duš, ujetih sred podzemnega prostora …« Na zanimiv način začne subjekt prevpraševati tudi svojo identiteto, vendar šele po tem, ko nastopi prestop v svet spominov. Skozi vrsto trditev tako postavlja različne identitete, na koncu pa vendarle pade v dvom, kaj sploh je: »Kdo sem sploh jaz? Zgolj odsev nekdanjega plemena? … Izbrisana stopinja, sem zgolj seštevek, zbir plemena, in onstran stare zgodbe le odmev in senca?« In na drugem mestu:»Je tisti, ki sprašuje, ›ko sam ja‹, isti kakor ta, ki sprašuje ›kdo sem jaz‹?« Ta del učinkuje še toliko bolj močno, če ga upoštevamo iz perspektive celotne prve knjige, ki je sestavljena predvsem iz asociativnih subjektivnih delcev subjektove notranjosti in krepi občutek izgubljenosti in metafizične negotovosti. Po iniciaciji praočeta in pramatere v podzemlje, ki ni več geografsko določljivo kot Avstralija, saj je to podzemlje subjektova notranjost in njegovi spomini, se v grobem zariše še celoten lok knjige, kjer subjekt zapiše svoj rodovnik in svojo družino med glasbenike, kmete in oficirje, sebe pa pogojno zapiše glasbenikom oziroma glasbeniku jezika/besede. »Med redkimi manj nadarjenimi potomci // Praorganista sem podpisani, ki z zvenom stiha / poskušam nadomestiti ta manko. Pri meni / gen glasbe govori skoz orkestracijo jezika …« Ob tem se izpostavi tudi sama vloga besedila, subjekt imenuje Zgodbo, ki bo poganjala njegov spomin tudi po tem, ko ga več ne bo, s čimer se rešuje bremeneče zavesti o človeški minljivosti in skrbi, kaj se bo z njegovim spominom zgodilo po menjavi več generacij. »To je vsa moja dediščina. Moj edini kapital. / Spomin

Po uvodu v besedilo, kjer Novak iz delcev rodovnega drevesa sestavlja svoje namero, cilj in smoter – rešiti življenje iz pozabe –, se v drugem delu, naslovljenem Zgodovinski atlas zapuščenih domovanj, začenja zgodba, ki v osemindvajsetih spevih veže spomine na pokrajine in prostore človeškega bivanja, kjer nas Novak popelje vse od elementarne narave (Reke, Jezera, Morja, Otoki, Gore, Gozdovi, Polja), prek človeških bivališč (Ulice, Hiše, Otroške sobe …), vse do prostorov, ki označujejo konec človeškega bivanja, kot denimo spev Grobovi »[…] Nekoč zlata imena bledijo na razpokanem marmorju: / zagrinja jih molk zgodovine. Čemu, / čemu so potemtakem sploh žrtovali svoja / življenja, / svoja edina, edinstvena, enkratna, neponovljiva / življenja / Da jih tako neslavno zagrinja pozaba, / ta najhujši in poslednji poraz vsega človeškega, / dokončno razdejanje vseh človeških dejanj?« Od tod se zgodba nadaljuje v tretji del, Muzej nomadskih prevoznih sredstev, kjer Novak podrobno popiše načine potovanja v času in prostoru, od čisto konkretnih, kot so Vlaki, Ladje, Avtomobili ali Letala, do bolj abstraktnih potovanj, ki so se preko Domišljije vršili v njegovih notranjih prostorih. Četudi pri notranji zgradbi ne moremo govoriti o enotnosti prostora in časa glavne fabule, ki v naši sodobnosti vežeta roman, kot tudi ne kontinuiteti in vzročno-posledičnem napredovanju, pa se na drugi pogled zdi, da Novak svoj ep gradi iz elementarnega, otroškega spomina, kjer razbite delce spomina naveže v celoto. Prostor in čas namreč ves čas navezuje na različne osebe svojega življenja, kjer sorodstvo vstaja iz območja smrti, davne ljubezni se prebujajo iz območja sna, ljudje na fotografijah – »[…] iz nepovezanih črepinj sestavljam sled, / iz dveh fotografij, posnetih v prešibki luči, / poskušam prepoznati, kdo je ta postava, […]« – se sestavljajo v celoto, hkrati pa se preko tega sestavlja tudi subjekt sam. Ob tem uspe Novaku na eni strani prikazovanje sveta človeške intime, kjer osebam podeli simbolično-univerzalno veljavo, dobro uravnotežiti z zgodovinskimi dogodki na drugi strani, kjer obravnava tematiko druge svetovne vojne, razpad Jugoslavije, študentske upore in podobno. Na ta način izpostavlja svojo značilno etično angažirano noto, hkrati pa s portretiranjem družbeno-kulturnega življenja ter njegovih ustvarjalcev epu daje aktualnost, kar ep dvigne nad družinsko zgodbo in doda pečat nekega obdobja.

Obdelava modernizacije epa se pri Novaku kaže veliko bolj primerna sodobnemu času, tudi če ga primerjamo z vrstno podobnim besedilom Vladota Žabota Sveta poroka, kjer sicer lahko zasledimo nekaj podobnosti. Oba avtorja uporabljata ustaljen metrum, Žabot daktilski heksameter, Novak pa laški enajsterec, ki pa je v Novakovem primeru veliko bolj prilagodljiv, se na mestih lomi in ustvarja izredno močna pomenska mesta. Temu Novak prida še oblikovne inovacije, ki se vrstijo od navajanja napisov na ulici, fotografijah ali v časopisih do oblikovnih eksperimentov, kjer uporabi različne pesemske oblike od soneta, vilanele, pesmi z refrenom in odmevom (»nazaj v življenje, / nazaj v življenje, / pod umazane škornje, / škornje, / ornje, / rnje, / je, je, je […]«) vse do likovnih pesmi, kot denimo v šestintridesetem spevu Vlaki, kjer spevu doda stilizirano vetrovnico, v katero so vnešena razna ameriška mesta. Kitice med sabo veže verižna rima, ki se prav tako mestoma prelomi in uporabi rimo, ki je na tem mestu ne bi pričakovali, tako pa pozornost bralca usmerja nazaj na pomenljiva mesta. Hkrati je jezik Novakovega epa veliko bolj sodoben, v njem zasledimo tako uporabo slenga (»in te kleceje kličem Lilipop, / kol maj bejbi Lilipop, / ou, lec tvist / egen lajk vi did lest samr, / lest samr / fifti jrz egou! […]«) kot tudi uporabo kletvic (»iste včeraj, iste zmeraj, / o, jebemti! […]«). In čeprav oba avtorja, tako Žabot kot Novak, mitologije v svoje besedilo ne vpeljujeta neposredno, počne to Žabot preko navezave na staro slovansko mitologijo veliko bolj tradicionalno, kot se tega loteva Novak. Četudi je Žabotov svet od bogov zapuščen, gre Novak še korak dlje. Bogov namreč sploh ne vpelje, oziroma na njihovo mesto postavi Zgodbo in Spomin. Tako se Novakov ep zdi veliko bolj aktualen, sploh če spomnimo na asociativnost in subjektivizacijo kosov zavesti, ki ne opozarja samo na izgubljenost in negotovost subjekta v smislu njegovega položaja v svetu, temveč tudi v smislu njegovega odnosa do lastne preteklosti, v katero je negotov. Na ta način je odprta pot fikcializaciji, ustrezno pa se tudi v prvi knjigi Novakovega eposa nenehno briše meja med resničnim in fiktivnim, stilizirane komponente besedila še dodatno opozarjajo na literariziranost povedanega. Tega pa nikakor ne smemo razumeti slabšalno, ravno nasprotno, avtorska pripoved na ta račun deluje samo še bolj prepričljivo in iskreno.

Za lažje opomenjanje razdrobljene zgodbe pa se lahko obrnemo tudi na primerjavo z Poundovimi nedokončanimi Kanti (1922–1962). Med Poundovo pesnitvijo in Novakovim epom lahko potegnemo več vzporednic. V pismu svojemu očetu je namreč Pound razkril, da je načrtoval, podobno kot Novak, trodelni ep, ki bi v prvem delu govoril o spustu živega človeka v deželo mrtvih, v drugem delu o ponovitvi zgodovine (Čas očetov?), v tretjem pa o trenutku preobrazbe, preboja iz vsakdanjega sveta v božanski svet (Bivališča duš?). Prav tako tudi Poundovi Kanti močno črpajo iz avtorjevega življenja in predstavljajo neke vrste poetično avtobiografijo, podobno kot pri Novaku. Tudi spevov v Kantih ne veže logična vezava, kot tudi pri Novaku niso povezani v celoto, temveč delujejo kot asociativen tok spominov. Ta se kaže ne zgolj kot ponazoritev minulega časa, temveč kot izredna ponazoritev sodobnosti, ki se še vedno lovi med fragmentirano zgodovino in subjektivnostjo, ki velja za relativno in večplastno.

S tokom spominov (»Za nami, / za menoj ostaja le ta zgodba. / O, da bi ne bila usoda, strah, pogin! / Kaj bi dal, da ne bi bila znak, sram, obsodba! / Za vaju dva, otroka, / za vse vas, otroci, / še nerojeni, pred Zgodovino srečno bosi: / tu je naš prvi temeljni spomin / in zadnja slutnja / in vmes letenje let […]«) v prvi knjigi epa tako Novaku uspe uresničiti osnovni motiv rešitve mrtvih pozabe in jim nakloniti spomin za večnost, ki se skriva znotraj Besede, ob tem pa slovenski literaturi pokloniti svežino starega besedila, ki pa se bo dokončno sestavilo v naslednjih dveh knjigah eposa Vrata nepovrata.

O avtorju. Aljaž Koprivnikar, pesnik in literarni kritik, je bil rojen neke pozne aprilske noči v Ljubljani. Redno sodeluje z različnimi slovenskimi in mednarodnimi spletnimi portali ter literarnimi revijami. Pesniški prvenec, Ανατομία (Anatomija) je leta 2019 izdal pri grški založbi Vakxikon, sicer pa so njegove pesmi objavljene v različnih literarnih revijah in … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Can We Have Your Liver Then?

    Anja Radaljac

    Brskanja, nova prozna zbirka Vinka Möderndorferja, imajo nenavadno (ne)učinkovito zasnovo: v zbirki je namreč osem kratkih zgodb, od tega jih je šest na ravni idej, tem, književnih … →

  • Ko gre v Medani zares

    Igor Divjak

    V dokaz, da ima poezija s svojo varljivostjo še vedno svojo moč, za začetek tale anekdota. Ko smo 17. oktobra v Le Petit Cafeju čakali, … →

  • Linčajmo Lyncha!

    Mojca Pišek

    V zadnjem času smo se slovenski bralci že nekoliko navadili, morda celo razvadili, da se ne rabimo razbežati in poskriti takoj, ko izide nov slovenski roman, ki je plasiran kot “detektivski roman, ki se drži žanrskih pravil tako, da jih krši”.

Izdelava: Pika vejica