Oda Orientu

Mathias Énard, Kompas. Prevod: Suzana Koncut. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2017 (zbirka Roman)

Urška Gabrič

Francoski literati so se proti Vzhodu začeli obračati že pred par stoletji. Premamile so jih izmišljene pravljice ter komaj predstavljiva resničnost. Med pionirji, ki so nasproti krepostnemu Zahodu postavili naslade eksotičnega Orienta, omenimo Honoré de Balzaca. Če zaupamu Énardu, je bil Balzac prvi, ki je v svoj rokopis vključil besedilo v arabščini. Njegova strast do plemkinje Eweline Hanske je vzplamtela skozi pisma te začarane občudovalke poljskega rodu in jo lahko primerjamo z romanco med Medžnunom in Lejlo. Ali v končni fazi z usodo Franza in Sarah, protagonistov Énardovega romana Kompas. V njem avtor potegne premico od orientalske tradicije prek francoskih predhodnikov do lastnega dela. Kompas zastavi kot dvoje – leksikon povezav med Vzhodom in Zahodom, ter obenem dokaz, da ga z Balzacom druži dosti več od čokate fizionomije. V prvi vrsti smisel za umirjeno, dovršeno pripoved, katere esejsko obarvani pasusi zapolnjujejo strani skoraj brez vdiha.

Énard nam v enakomernem tempu, ki pripoved zbliža z esejem, predstavi avstrijskega muzikologa Franza Ritterja, raziskovalca velikih evropskih skladateljev, ki z občudovanjem popisuje stične točke obeh svetov. Uho ga vleče v dežele princes in pozabljenih trdnjav, kamor se poda v družbi orientalistke Sarah. Skupaj brskata po knjižnicah, si sproti prevajata perzijske pesmi in vzdihujeta nad biseri, ki so nekoč davno oplajali evropsko umetnost. Iščeta vse od postelje Agathe Christie v hotelu Baron do pisem Gustava Flauberta ljubici Louise Colet. Znano je, da je kraljica kriminalk v sobi 203 začela pisati Umor na Orient Ekspresu, Flaubert pa je idejo o Salambu prinesel iz potovanja po Egiptu (poleg sifilisa). Tam so se orientalisti (kakršna je nekaj generacij za njimi Sarah) težko izognili gangrenam, jetikam ali vsaj diarejam. Temu navkljub so hiteli na Vzhod, da bi segli dlje, razkrili še kakšno skrivnost haremov, opija, v glavnem vsesplošne nebrzdanosti in doma prikritega, če že ne prepovedanega hedonizma. Orient je postal konstrukt namišljenih predstav, iz katerih je lahko vsak črpal po mili volji. Kar pa še zdaleč ni pomenilo, da se – obratno – Orient ni napajal iz zahodnega peharja. Znano je, da je dve izmed najbolj kontroverznih platen (Le Sommeil s homoseksualno vsebino in L’Origine du mondeclose-up ženskega mednožja) realista Gustava Courbeta v Parizu naročil turški diplomat Halil Paša, da se je konec koncev predstava Zahoda o neobvladljivem razvratu na drugem koncu sveta usidrala tudi v predstavo Vzhoda o njem samem.

Položaja, v katerem se je znašel Orient, se Franz in Sarah lotevata posredno. Iz stičišč vsak po svoje spletata mini kulturno zgodovino. Pri tem je Sarah neustavljiva in se v domači Pariz skorajda ne vrača, Franz pa upehan od nenasitne radovednosti ne zmore več, zato obleži. Prebira verze Álvara de Camposa, enega od heteronimov portugalskega pesnika Fernanda Pessoe. Občutje saudade – mešanico nostalgije in melanholičnega hrepenenja po nedosegljivem sopostavlja melodijam bosanskega sevdaha, medtem ko sam drsi v pol zavest.

… poskusi globoko dihati, pusti, da misli zdrsijo v brezmejno belino, z zaprtimi očmi in rokami na trbuhu oponašaj smrt, preden res pride.

Preskakovanje v času ga je utrudilo. Nabiranje podatkov v nedogled še bolj. Vzhod in Zahod sta sicer po prizadevnem centrifugiranju vzorov neločljiva, tuje ljubezenske zgodbe iz Orienta pa ne morejo nadomestiti njune, ki že od prvega srečanja stežka diha nekje v ozadju. Zave se, da s Sarah bežita. Sanjavi koncerti Liszta, Mozartova s turško melodiko navdahnjena dela in pompozne opere Wagnerja so ju preglasili. Po kolokviju v gradu v Hainfeldu, dunajskih sprehodih, Istanbulu, Damasku, Teheranu zdaj leživa vsak na svoji strani sveta, ki naju ločuje. Spoznanju o odtujenosti sledi dež. Meglice prikličejo en kup neuporabnih čustev s prevlado žalosti, podobne tisti iz Pamukovega Muzeja nedolžnosti.

Ljubezenski zaplet je Énard v romanu vsekakor presegel. Kot prvenstveno nalogo si je zadal opozoriti na neprimerno ravnanje z Drugim, ki se je iz navdušenja prevesilo v krutost. Orientalizem kljub novim dognanjem in vse večjemu priznavanju pomena neevropskim kulturam ni poniknil. Krepitev nacionalizmov je represijo nad Vzhodom samo še povečala. Terorizem in državljanjske vojne so se nam zazdele problematične šele v trenutku direktne grožnje. Izgleda, kot da odpor in strah pred neznanim pravnopolitična pogajanja do tega trenutka niso uspela preseči. Pomislili bi, da se rešitev (vsaj na nivoju posameznika, ki si skuša izoblikovati nekoliko manj kontradiktorno mnenje) skriva v literaturi. Ker nas lahko popelje v žarišča spopadov, da bi se spustili z dominantnega položaja. Ker preseže hektična poročila, saj omogoči ustavljanje, pogled za kamero, uvid v preteklost. Z navedbo številnih odmevov »tujega« v »našem« (in obratno v podobni količini) Mathias Énard nedvomno vpliva na percepcijo ravnovesja moči. Pola sta v romanu postavljena na enakovredno mesto. Logično, glede na to, da sta oba prodrla, navdihnila in nenazadnje izdelala drug drugega. Ni torej naključje, da je bil Kompas ob izidu leta 2015 razglašen za najboljši roman v francoščini. Politično korekten diskurz se gotovo prilega času, a ne prevpije ostalih odlik. Kompas je namreč koncert in odisejada v enem. Vešč pisatelj si želi, da prisluhnemo simfonijam, na zemljevidu označimo pozabljene oaze, dokončno priznamo, kako krivično je vsiljevanje identitet; ugotovimo, da se lahko čudimo, če zamenjamo kompas. Če si upamo, da igla kdaj pokaže na E.

O avtorju. Urška Gabrič nikoli ne zamuja. Uči se zaradi, iz in o literaturi ter zgodovini umetnosti. Lomljiva je ob srečanju s prodajalko vencev iz posušenega cvetja, prisluškovanju portugalskemu fadu ali bolščanju v Žrtvovanje Metke Krašovec. Obožuje antikvariate in se odvaja od zavijanja z očmi. Vse od naštetega z zmerno vztrajnostjo.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Čudno čudni privilegiji

    Kaja Blazinšek

    Ameriške sanje so doma v ogromni hiši s tremi spalnicami, dvema kopalnicama in neskončnimi hodniki, v vikendu v Hamptonih ter v večjem apartmaju kakšnega elitnega letovišča na Floridi. Nekako tako gre nauk novega romana mladega švicarskega pisatelja Joëla Dickerja.

  • »Enjoy the trip«

    Ana Geršak

    Sedma funkcija jezika je neobvezujoče, kratkočasno branje. Važno, da na koncu vedno zmaga Umberto Eco.

  • Živeti tam in prej. In v razpokah.

    Karmen Jordan

    Pod mirno površino pri Modianu nekaj brbota. Nasprotje med površinsko, slogovno treznostjo in tistim, kar je spodaj – in tam ni nič drugega kot brbotajoči kaos – med branjem romana Da se ne izgubiš tu okrog vzbuja skorajda fizično slabost.