Od poezije k prozi

Stanka Hrastelj v pogovoru z Urbanom vovkom. Ljubljana, Trubarjeva hiša literature, 29. 1. 2013.

Aljaž Krivec

V Ljubljani se od lanskega decembra odvija festival »Mesto bere« z ultraslovenskim pripisom »sosedi pišejo …«. V programu omenjenega festivala ne manjka navedenih datumov in krajev, ki nakazujejo, da je ponudba festivala, ki se bo odvijal vse do maja 2013, bogata. Festival bi naj skrbel za srečanja z avtorji, pogovorne večere in delavnice kreativnega pisanja in hitrega branja.

Ob pregledu programa lahko vidimo, da pred pogovori z avtorji prednjačijo predvsem bralne skupine, delavnic kreativnega pisanja in hitrega branja pa je seveda le za vzorec. Mislil bi si, da bo na pogovoru s Stanko Hrastelj – prvem od literarnih večerov, ki jih v okviru festivala prireja Trubarjeva hiša literature – glede na relativno skromno ponudbo pogovorov z avtorji tam kar mrgolelo ljubiteljev literature, saj gre za že uveljavljeno slovensko pesnico in dobitnico razvpite nagrade Modra ptica za roman Igranje, ki je lani izšel pri Mladinski knjigi. Ampak 29. januarja se je v prostorih Trubarjeve hiše literature zbralo toliko ljudi, da bi jih lahko prešteli na prste obeh rok, kar se rado zgodi, če se osrednji gost ne ponaša z oznakama »starosta« ali »legenda«.

Po nekaj neprijetnih tišinah in spoznanju, da bi se lahko vsi prisotni posedli v prvo vrsto majhne dvorane, je pogovor s Stanko Hrastelj otvoril njen sogovornik, literarni kritik in esejist Urban Vovk. Beseda je tekla predvsem o njenem najnovejšem delu Igranje, ki je avtoričin prozni prvenec. Vprašanja so bila precej splošna, čemur se ne gre čuditi, saj se avtorica zaenkrat še ne more ponašati z obširnim opusom pa tudi v slovenskem javnem življenju še ni tako prepoznavna. Temu navkljub bi lahko o nastanku dela izvedeli kakšno podrobnost več, saj so nam ugotovitve, da se roman v veliki meri nanaša na življenje avtoričinega očeta in delno nje same, znane že iz drugih virov.

Vredno je izpostaviti vprašanje o avtoričinem prehodu od pesništva k prozi. Ta poteza postaja v slovenskem prostoru bolj in bolj pogosta (Urban Vovk je omenil, da te težnje opaža tudi pri Urošu Zupanu in Primožu Čučniku) in se rada izjalovi, vendar lahko rečemo, da je Stanki Hrastelj tovrsten prehod uspel. Avtorica nam je zaupala, da se za pisanje proze ni odločila načrtno, temveč, da jo je preprosto »začutila«. Sprva je napisala nekaj kratkih zgodb, ki so imele med seboj jasne vzporednice, zato se je odločila, da jih bo povezala v roman. Mogoče je ravno ta postopen prehod v novo zvrst način, kako se sploh znajti v prostoru romana. Kljub temu pa je Stanka Hrastelj povedala tudi, da sprva v svoje pripovedništvo ni zaupala, saj po njenem mnenju za prepoznavanje kvalitetne proze ni imela tako izostrenega občutka kot za prepoznavanje kvalitetne poezije, vendar pa ji je nagrada Modra ptica vlila precej samozavesti.

Še eno od vodil za avtorjevo ustvarjanje pa bi naj bile literarne kritike. Stanka Hrastelj je povedala, da jih redno spremlja, pri čemer ji je pomembno predvsem to, da so konstruktivne, ne glede na njihovo odobravanje ali neodobravanje obravnavanega dela. Sama je izpostavila, da se tako ni mogla resno ukvarjati z nekaterimi izjemno pozitivnimi, a neutemeljenimi kritikami svoje prve pesniške zbirke, kot tudi ne z mnenji svojih bližnjih, ki bi po njenem delo v vsakem primeru pohvalili. Menim da bi tovrsten odnos do kritike moralo razviti čim večje število literarnih ustvarjalcev, saj vemo, da ostaja vloga kritike v slovenskem literarnem svetu zapostavljena, predvsem pa nejasna.

Ob koncu pogovora nam je Stanka Hrastelj povedala še nekaj besed o svojem življenju v Krškem. Zaupala nam je, da pogreša Ljubljano in tamkajšnje pestro dogajanje, vendar pa da je tudi na »periferiji« moč najti kvalitetna literarna društva (sama je predsednica KUD Liber, ki se zadnje čase ukvarja predvsem z delom grofa Auersperga), ter da se tudi v Krškem in okolici odvijajo kvalitetni literarni večeri, vendar redkeje. Nato se je z avtoričinim glasnim branjem enega zaključnih, bolj ekspresivnih poglavij romana Igranje literarni večer končal in bogastvu dogajanja v slovenski prestolnici navkljub se nikomur od prisotnih ni bilo potrebno obremenjevati z gnečo ob izhodnih vratih.

O avtorju. Aljaž Krivec se je rodil v Mariboru leta 1991. Leta 2012 je diplomiral na temo »beat literature« na oddelku za Primerjalno književnost in literarno teorijo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, v 2015 pa zagovarjal magisterij (bolonjska stopnja) Novi pristopi v sodobni poeziji. Ukvarja se predvsem z literarno kritiko in refleksijo lokalnega kulturno-umetniškega prostora, občasno pa tudi s poezijo, urednikovanjem in prevajanjem. Kot kritik … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Najboljši sosed južno od Kolpe

    Ana Geršak

    Medtem ko se je Linhartova dvorana po dolgem in počez polnila z državotvornimi predlogi, se je skupinica alternativcev vendarle odločila za obisk Trubarjeve hiše Literature, … →

  • Balkan na balkonu

    Ne hodim veliko po knjižnih sejmih, ampak trdim, da je leipziški najbolj pusten od vseh, najbolj risankast in mangast. Skratka, v Leipzigu je bilo živahno, tudi zaradi slovencev. … →

  • Generacija po izbiri

    Andrej Hočevar

    Pri tem smo v želji, da bi zasnovali čim širše zastavljeno generacijo, pogosto spregledali razlike v njihovem pisanju, to pa se je splačalo, saj nam … →