Od podatkov do idej – pa naprej? (1)

30. slovenski knjižni sejem in zagate založništva

Andrej Hočevar

Knjiga in kranjska

V razstavnem in trenutno nezasedenih konferenčnih prostorih taborijo šolarji, ki jim učiteljice med malico poleg sendvičev delijo še brezplačne izvode naključnih revij s svetlečim papirjem. V sosednji sobi je potekala celodnevna Knjigotrška akademija, v Klubu simpozij Društva Bralna značka Slovenije, za šankom se bodo spet enkrat gnetli trije stari pesniški mački, v kleti bodo ljubitelji knjig naenkrat spoznavali tri izmed najpomembnejših simbolov slovenske kulture: kako je obdan s knjigami pojesti kos potice hkrati z rezino kranjske. (Zelo okusno, mimogrede.)

Kdor se gre novembra gnest in gret po avenijah slovenskega knjižnega sejma, gotovo dobi občutek, da prisostvuje nečemu pomembnemu. Za skoraj en teden so zasedena  praktično štiri nadstropja Cankarjevega doma, v vsakem se na različnih prizoriščih hkrati odvija več kulturnih dogodkov, tako ali drugače povezanih s knjigo, nekateri celo z neposrednim radijskim prenosom. Kdor se gre novembra gnest in gret po avenijah slovenskega knjižnega sejma, utegne celo pomisliti, da nepopisni vrvež (po besedah Zdravka Kafola sejem dnevno obišče med pet in sedem tisoč ljudi) simbolizira nekaj dobrega in pomembnega – zanimanje za knjigo. Naj bo vsakemu obiskovalcu odpuščeno, naj bo to teden, ko je resnica o knjigi navidez takšna, kot bi si jo želeli.

Kajti ta resnica je predvsem simbolne narave. Procesija obiskovalcev od sorodnih dogodkov še najbolj spominja na mariborski Festival Lent, ki je – vsaj nekoč – slovel po še eni pomenljivi simboliki, čudno podobni situaciji slovenske knjige: veliko obiskovalcev festivalske promenade, malo obiskovalcev festivalskih dogodkov. Ne nazadnje tudi razlog za obisk knjigarne v skoraj 25 % ni nakup knjig, medtem ko so antikvariati pri prodaji enako pomembni kot sejmi! Na eni strani stojnic navidez živahni obiskovalci, na drugi zdolgočaseni prodajalci, obisk dogodkov v najboljšem primeru povprečen. In da bi bili za to, kot je o izkušnji s škotskega sejma pripovedoval Miha Kovač, pripravljeni še plačati? Ja, kvečjemu kakšno simbolično vsoto, ne pa 10 funtov. Kajti s popusti obsedeni Slovenci smo, tako najnovejša raziskava, v povprečju pripravljeni za knjigo plačati do največ 12 €, za elektronsko samo še 5,7, pri čemer pa je povprečna cena tiskane knjige dejansko že nad 20 €. Ko se mnogi sprašujejo, zakaj subvencije znižujejo samo naklade, ne pa tudi cen, Mitja Čander opominja, da so družine glede cene mnogo manj občutljive, ko gredo v kino ali živalski vrt. Knjiga ne izbuglja cene. Knjiga izgublja vrednost.

V zadnjem času – v zadnjem letu pa še prav posebej – se ob knjigi pogovarjamo o vedno bolj raznoliki ponudbi in pešajočih bralnih, kaj šele nakupnih navadah. Ker je bila o tem po šestnajstih letih ponovno izvedena raziskava o bralni kulturi v Sloveniji (po domače KiB V, Knjiga in bralec), so bila tovrstna mnenja na 30. slovenskem knjižnem sejmu tako rekoč v središču pozornosti, podprta tudi s številkami (in ko smo že pri številkah, sama raziskava je stala slabih 14.000 €).

Problemi črke e

Slovenski knjižni sejem, ki je po besedah Zdravka Kafola prehodil pot od komercialne, kulturne in zdaj do družabne prireditve, ima dejansko dva obraza, kar tudi sicer velja za knjigo na splošno – na eni strani je končni izdelek, ki nagovarja predvsem posameznika (v večini primerov je posameznik tudi njegov avtor), na drugi pa stroka, spet razdeljena vsaj na založnike in knjigotržce. Kot vemo, so tudi debate iz tega zakulisja izrazito dvojne narave: na eni strani simbolna vrednost, na drugi trda dejstva. Obe skrajnosti, ob katerih utegnemo pozabiti, o čem sploh govorimo, za bralca pogosto delujeta kot hladen tuš. Čeprav se je tako tudi tokrat vse precej neobetavno začelo s še enim utrujajočim govorom o tej skrivnostni simbolni vrednosti, je bila ta ob koncu sejma vendarle pomenljivo postavljena v novo perspektivo.

Torkova Knjigotrška akademija – vsaj njen dopoldanski del – je z nizom pretežno samozadostnih predavanj odprla nekaj tem, o katerih smo bolj poglobljeno in polemično razpravljali tudi naslednje dni. Nekaj zanimivejših podatkov je predstavil Rok Gregorin, ki je opazoval pojav knjižnih uspešnic. Uspešnice so knjige, ki se prodajo v več kot 90 izv. tedensko, pri čemer je 1800 prodanih izvodov za naše razmere že velik uspeh (še več pa se proda t. i. zabrisanih uspešnic; denimo knjiga, povezana s šovom Gostilna išče šefa, ima naklado 40.000 in predstavlja svojevrstno knjigotrško anomalijo). Zanimivo je tudi to, da imajo mediji pri takšnih uspešnicah mnogo večjo vlogo kot pri vseh ostalih knjigah – ne nazadnje tudi zato, ker je »zahtevnejši« literaturi že tako posvečenega vedno manj prostora (se strinjajo vsaj slovenski, škotski in francoski udeleženci sejma). Gregorinova raziskava je celo pokazala, da šteje praktično vsaka objava (npr. intervju v prilogi osrednjega časopisa) in celo film, ki pri nas sploh ni bil v distribuciji. A to so kljub vsemu posebni primeri, tako kot gre za posebne primer vsakič, ko govorimo o nišnem segmentu subvencioniranega založništva. Na splošno KiB V namreč beleži, da imajo televizijske in radijske oddaje precej nepomemben vpliv na odločitev za nakup knjig: skoraj polovica anektirancev na ta način namreč nikoli ne pridobiva informacij o knjigah. Za razliko od uspešnic KiB V tudi ne opaža bistvene nagnjenosti k sezonskemu kupovanju (prazniki, počitnice).

Otvoritev letošnje Založniške akademije – najbolj strokovnega in zame nedvomno tudi najbolj zanimivega programskega sklopa sejma – je otvorilo še eno v nizu predstavitev Biblosa, Beletrininega slovenskega sistema za prodajo in izposojo e-knjig. Statistika KiB V pravi, da ima samo 20 % anketirancev tudi e-knjige, pri čemer jih več kot polovica kupuje samo v angleščini, pri nas pa jih kupuje le pičla 2 %. Iz raziskave sledi zaskrbljučoča ocena, da gre zaenkrat kar 90 % prometa z e-knjigami kratko malo mimo nas. Predstavniki Biblosa so nekoliko brezsramno pokazali konkretne podatke o prodaji za posamezne založbe, ki se gibljejo od 4500 € (Sanje) do 1700 € (Mladinska knjiga), vse druge založbe pa za tem že močno zaostajajo. Relativno visoko na lestvici je denimo Bojan Ekselenski, kar potrjuje tudi tuje trende samozaložnikov na področju e-knjige.  Konkretne številke o prodaji svoje lastne založbe so predstavniki taktično zamolčali, češ da imajo v prodaji neprimerno več naslovov kot drugi, hkrati pa je treba poudariti, da imajo – za razliko od večine konservativnih založb, ki ob razpisu pripravi konverzije že obstoječih knjig – za prodajo e-knjig tudi posebno strategijo (poceni konverzije pa jim napravijo v Indiji).

Četudi je Biblos tako vsekakor velik založniški dosežek in pomemben projekt (ki ni financiran iz javnih sredstev, temveč v glavnem iz knjižnic), katerega potenciala morda še ne moremo povsem razumeti, je na koncu predstavitve še bolj kot to, da daleč največ prometa ustvari njegova matična založba, rahlo grenak priokus pustilo spoznanje, da gre pri e-knjigah predvsem za vedno nove tehnične izzive, ki jim sproti enostavno ni mogoče biti kos in bodo storitvi vedno zagotavljale določeno neizbežno pomanjkljivost (različne naprave, različni standardi, zahteva uporabnikov po dodatnih storitvah in raznovrstne druge tehnične ovire). Če pustimo ob strani vprašanja zaščite, cene in izposoje, ostaja pri e-knjigi vprašanje razmerja med tekstom kot bralnim in družabnim dogodkom še naprej odprto.

Vprašanja e-založništva so namreč resen vseevropski problem, ki ga konec koncev ne more rešiti ponudnik ene same storitve. Medtem ko se bolj tehnična stroka sprašuje o novih verzijah zaščite DRM in njenih manj vsiljivih alternativah (npr. [družabni] vodni žigi), velja opomniti, da se e-knjige tudi drugod v bralski zavesti še niso povsem ustalile – za primerjavo, tudi na Švedskem več kot 90 % ljudi e-knjig sploh ne bere. Zanimivo pa je, da za razliko od ameriških zgodb o nekontroliranih cenah licenc e-knjig za knjižnice v Evropi (podatki za Švedsko, Litvo in Hrvaško) prevladuje mnenje, da je treba pri e-knjigah sicer omejiti izposojo, vendar pa jih je treba tudi knjižnicam prodajati po isti ceni (meni 53–61 % anketirancev). Kar je pa samo še eden izmed problemov knjižničnega odkupa pri nas – glede na to, da predstavljajo knjižnice verjetno njegov najpomembnejši del, prihaja do nekoristne tekmovalnosti med distributerji in knjigarnarji, knjižnice pa situacijo še dodatno zaostrujejo s polemikami o svojih nabavnih politikah. Z zaskrbljujočo gotovostjo lahko zaenkrat rečemo samo to, da bo slovenski bralec brez dovolj široke in zanimive ponudbe e-knjig postal bralec izključno angleških e-knjig, od tam pa ne bo več daleč do preobrazbe bralca slovenskih knjig do bralca angleških knjig. Ne glede na format.

Zelo verjetno je, da tega ne bo preprečil niti Zakon o enotni ceni knjige, o katerem je bilo na sejmu veliko (zmedenega) govora, razcepljenega na neodločenost med skrajnim nadzorom in brezpogojno svobodo. Po besedah Zdravka Kafola je namreč celo to še eno dejanje s simbolnim pomenom. Prevladuje sicer mnenje, da se založniki (in knjigotržci in knjigarnarji) premalo povezujejo, pa s tem verjetno ni mišljena grožnja Orlanda Uršiča, da bi zakon spravil pred ustavno sodišče. Enako nejasno je tudi večkrat slišano svarilo, da je treba slovenski knjižni trg zaščititi pred kolonialističnim interesom neke tuje korporacije. Katere, če smo natančni? O negativnem vplivu Amazona smo že veliko brali in slišali, ampak Amazon se za naš trg sploh (še) ne zanima, nas niti ne povoha, čeprav so se nekateri zaman poskušali vriniti v njegov program. Zato je bolj zanimivo rešitev spet ponudila Škotska, ki pravice svojih založnikov in avtorjev ščiti s koalicijo, v kateri skupina združenih založnikov nastopa kot enoten pogajalski partner z združeno močjo – jata rib, ki lahko nastopi kot velika riba, ne da bi zanikala integriteto vsakega izmed svojih sestavnih delov.

O avtorju. Andrej Hočevar (1980) je glavni urednik zbirke Prišleki in odgovorni urednik tega spletnega medija. Izdal je šest pesniških zbirk in eno kratkoprozno.

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu
  • En droben komentar glede enotne cene knjige, ker je omenjen. Pameten založnik bo knjigo izdal na začetku leta, da bo lahko na sejmu že spustil ceno na raven, ki bo v primeru primerne kvalitete praznila zaloge.

  • Tole je malce drugače, zato posebej.
    Branje knjige v E ali P obliki je branje. E-knjiga in P-knjiga sta dva različna medija. Ne moreš E-knjige narediti kar s strojno konverzijo P-knjige in obratno. Pri E-branju se uveljavlja recimo socialno branje in možnost izmenjave mnenj med bralci, ki so knjigo dejansko prebrali (to na Biblosu ne bi smel biti tehnični problem, vprašanje je samo izvedba primerne aplikativne implementacije). Manjka nam nekaj podobnega Goodreadsu. Skratka, E je drug medij. A najpomembnejše je sledeče . važno je, da ljudje berejo.

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Novi problemi in stari pristopi

    Aljaž Krivec

    Dogodkom Debatne kavarne, ki so potekali v sredo, 26. 11. – torej na otvoritveni dan knjižnega sejma –, je bilo z izjemo časovne sorodnosti skupno tudi to, da so skušali … →

  • Od podatkov do idej – pa naprej? (2)

    Andrej Hočevar

    Za knjigo se je treba potruditi Da bi nove, spodbudne ideje spoznali iz praks založnikov iz našemu vsaj približno primerljivega okolja, so bili v žarišče letošnje Založniške akademije … →

  • Usmerjanje misli in pogovarjanje

    Nika Švab

    Dogajanje na Pisateljskem odru je otvorila Brina Svit, ki je s povezovalko pogovora, prevajalko Barbaro Simoniti, predstavljala in razpravljala o svojem najnovejšem romanu z naslovom Slovenski obraz. Povod za pisanje knjige … →

Izdelava: Pika vejica