Objektivno o protestih?

O protestih, ki smo jim bili v zadnjih letih priča v Sloveniji, je bilo že veliko povedanega. Največ bržkone v medijih, nič manj na odrskih deskah in filmskih platnih, nanje pa nas opominja tudi sočasno leposlovje, h kateremu je svoj lonček z najnovejšim romanom pristavila tudi Vesna Lemaić. Toda če smo se že nekoliko prenajedli visokoletečih parol in ubesedovanja prenapihnjene tragike malega človeka, ki se je v njeni veličini ne bi sramoval niti kakšen Dickens, so Kokoška in ptiči prijetna osvežitev.

Zgodba romana je postavljena pred pravi začetek slovenske pomladi, v čas šotorjenja pred Borzo, ki je težave, na katere so pred tem že opozarjali drugod po svetu, začelo razumevati kot globalne in ne nazadnje – svoje. Hkrati gre tudi za čas, ko protestiranje še ni bila posameznikova socialna obveza, javna drža in (kaj hočemo) brand.

Zdi se, da je prav ta umestitev prvo izhodišče, ki daje pripovedovalki možnost, da uspešneje secira problem ekonomske krize in družbe v splošnem. To idejo podpirajo tudi druge razsežnosti dela. Pripovedovalka (zdi se prav, da jo nazivamo v ženski obliki) je tretjeosebna, četudi je fokalizatorka jasna – Kokoška. Tekst prav tako spremljajo opombe pod črtami, ki nas vodijo do vira različnih zapisanih iniciativ, predlogov in izjav. In ne nazadnje – če smo vsaj malo seznanjeni z dogajanjem pred Ljubljansko borzo in gibanjem 15o, ne bomo imeli posebnih težav povezovati romaneskne like (sicer poimenovane z različnimi vrstami ptičev) z realnimi osebami. Morebiti je prav ena od teh zavoljo svojega priimka ponudila metaforiko protestniškega kurnika.

Šalo in obrekovanje na stran. Pred Borzo (ali bojzo) je bilo živahno in pisano. Sem se je preselila vsa alternativna scena, tu so bili drugače misleči, izseljeni, priseljeni, intelektualci (tudi fakultetni profesorji), klošarji, džankiji, študenti, anarhisti, marksisti, bodoči parlamentarci, tisti z jasnimi cilji, pa tudi tisti, ki preprosto niso imeli drugega prostora pod soncem. Vršili so se vzneseni revolucionarni govori, predavanja o stranpoteh našega sistema, delavnice o drugačnih rešitvah, pa tudi zabave, glasba, droge, pitje in seks.

A ne glede na svojevrstno distanco, ki jo je moč začutiti v podajanju preverljivih podatkov in v sprehajanju med pozitivnimi in negativnimi platmi dogajanja, večkrat pospremljenih s samoironijo, se srečamo tudi s skrajno osebno zgodbo. Ta v ospredje postavlja zvezo med Kokoško in Prepelico ter odnos med Kokoško in njeno babico, nekdanjo skojevko (bržkone dejstvo, da bi lahko Kokoško opredelili kot 15o-jevko ni čisto naključno), ki s svojim anti-fašističnim delovanjem v mladosti služi Kokoški za zgled. Upor izvira iz družine – še več, upor je njen konstitutivni element. Tako v odnosu protagonistke do babice služi kot nekakšno vezivo, v njeno zvezo s Prepelico pa vnese negotovost, saj slednja pred Borzo ne zahaja prav pogosto in tako začne Kokoška s svojimi protestniškimi pajdaši tvoriti neke vrste novo družino. Zdi se, da našteto odlično kaže razmerje med osebnim in političnim, problematiko ki se je skrivala v samem jedru mnogih protestniških gibanj 20. stoletja, najvidneje pa gotovo v študentskih protestih leta 1968.

To v samem bistvu dobro kaže tudi ena osrednjih epizod protestniškega gibanja, ki se na neki točki svojega delovanja za en dan preseli v Litijo, da bi protestiralo proti deložaciji neke družine. Vendar pa tukaj v zgodbo vstopi še ena plat osebnega, ki se povezuje s protestiranjem. Upor ni privlačen samo zaradi občutka razreševanja krivic, temveč kar naenkrat dobi vrednost sam na sebi, saj ga lahko enačimo z adrenalinom. Toda če prvič dejanska zasedba Borze poleg adrenalina prinese tudi nekakšen q&a z njenim predstavnikom, ki bi lahko bil konstruktiven (pa ni), je epizoda v Litiji že neprimerno bolj obsojena na neuspeh. Podobno velja za shod po Ljubljani, ki je skoraj popolnoma zamejen na opozarjanje na težave, s čimer počasi nagiba tehtnico na drugo stran, dokončno pa jo prevesi zadnje veliko dejanje – potovanje v Nemčijo in Blockupy Frankfurt. Že v Ljubljani ima shod jasne značilnosti karnevala, ko se ga udeležijo istomisleči tržaški protestniki, zamaskirani v klovne, ta občutek pa se le še stopnjuje v Frankfurtu, na protestu vseh protestov, kjer skupinica priprtih protestnic s policisti baranta za vodo in hrano, naposled pa vpričo njih posnema zvoke med orgazmom.

Tovrstni elementi so posejani po vsem tekstu, najsi gre za »osvajanje« policistov s strani neke protestnice pred Ljubljansko borzo ali že prej omenjene zabave. Vendar pa bolj in bolj karnevalsko obarvano dogajanje (ki sicer osvobaja posameznika) hkrati protestom jemlje družbenokritično vsebino – ne nazadnje so tudi zadnji izdihljaji šotorjenja minili več ali manj v pitju in iskanju (ne)uporabljenih igel. Razmere se tako popolnoma umirijo šele na koncu in v krajšem vmesnem delu zgodbe, ko nekaj protestnikov pridno in zbrano sedi v pisarni prekercev, kjer išče nove načine za spreminjanje družbene realnosti.

Roman Vesne Lemaić tako počasi in vztrajno popiše predzgodovino in posledice zasedbe ploščadi pred Borzo, kar stori v tekočem slogu z živimi dialogi. Ker tekst tako vestno sledi resničnemu dogajanju, se na trenutke zazdi, da se ga nekatere razsežnosti leposlovnega pisanja ne dotaknejo, saj so mesta, ki se odmikajo od preverljivih podatkov precej redka. Slednje gotovo odpira problematiko zvrstne umestitve, ne odpira pa takšnega števila vprašanj, kot bi jih bržkone z manj rigidnim pristopom – gre morebiti za še enega od danes mnogih leposlovnih tekstov, ki v center postavljajo pisateljeve/pisateljičine izkušnje, ki so pač najbolje zapisane, če so se res zgodile? Iz tega vidika je pomenljiv tudi nenaden premik v Frankfurt, ki se je sicer čisto zares zgodil, a za potrebe romanesknega deluje nekoliko neskladno, podobno lahko po tej plati učinkuje tudi epizoda v Litiji, ki pa se s svojo strukturo Ljubljana-Litija-Ljubljana vendarle nekoliko bolj naravno ugnezdi v roman.

In ko smo že pri gnezditvah – metaforika ptičev je sicer, zaradi že prej omenjenih možnih povezav, Slovenije kot kokoši, občutka ujetosti v kletko in stvarnega dogajanja v kletkah priporov in maric, posrečena, vendar bi bila lahko bolje izkoriščena na jezikovni ravni, kjer se kar ponujajo metafore perja, žvrgolenja, krakanja, krempljev in še česa. Tak pristop je nekoliko bolje udejanjen šele v drugi polovici knjige in v njenem skrajnem zaključku ko: Taščica, Vrabec Pohec, Grlica, Golob, Kolibri, Sinica, Škorec, profesor Skobec in Kokoška skupinskega leta ne razdrejo. Čez slabih pet mesecev znova pikirajo na ulice, ko se vkrešejo vstaje in policisti v njih usmerijo pepper spreje, solzilec in vodni top. Ptiči se organizirajo v drugačno, radikalnejšo jato in …