O tiraniji drugih – misliti ameriško (propagando)

Timothy Snyder, O tiraniji: dvajset stvari, ki smo se jih naučili iz dvajsetega stoletja. Prevedel Luka Novak. Ljubljana: Totaliteta, Ljubljana, 2017

Rok Plavčak

Pravila za liberalce

O tiraniji: dvajset stvari, ki smo se jih naučili iz dvajsetega stoletja je tanek priročnik o politični kulturi, ki ga je napisal ameriški zgodovinar Timothy Snyder. Avtor že uvodoma zakoliči ideološko stališče, s katerega izhaja – ameriški liberalizem –, ko odkrito proglaša, da mu gre za »ameriški podvig«, za »naš [ameriški] politični red«, za »ameriško tradicijo«, za sledenje »zgledu ustanovnih očetov«, z eno besedo, za Združene države Amerike.

V Snyderjevi naraciji je ameriški politični sistem najzglednejša demokratična ureditev, to idealno stvaritev »ustanovnih očetov« pa ogroža sedanji »ameriški predsednik«. Predsednik, ostane nepoimenovan, a se v njem brez najmanjše težave izriše Donald Trump, čigar politično udejstvovanje primerja Snyder, sicer v medijskih nastopih, s Hitlerjevim vzponom na oblast. Dejstvo, da se knjižica zvečine bere kot demokratska diatriba zoper Trumpa (v mnenjskem zapisu za The Guardian nas Snyder nekoliko konspiracionistično prepričuje da je njegova izvolitev »rezultat izgubljene kibervojne z Rusijo«), nekoliko pojasni, zakaj je takšna ne najbolje argumentirana, politično-teoretsko nepremišljena in naivna demokratska agitka postala ameriški bestseller.

Avtor se za ubranitev »ameriške demokracije« pred t(r)umpasto grožnjo tiranije sklicuje na apokrifni moto tretjega predsednika ZDA, Thomasa Jeffersona: »Nenehna budnost je cena za svobodo.« To abstraktno vodilo razširi Snyder z dvajsetimi stvarmi, ki se jih je kot kontroverzni zgodovinar (ustanovitelj Berlinskega mednarodnega centra za študije antisemitizma, Clemens Levi, je Synderja zaradi njegove relativizacije nacističnih zločinov označil za »vnuka Ernsta Nolteja«, diskreditiranega zgodovinarja, ki je v t. i. Historikerstreit, sporu zgodovinarjev, upravičeval in relativiziral nacistična koncentracijska taborišča in genocidne zločine) naučil iz dvajsetega stoletja.

Synderjevih dvajset, domnevno nadčasovnih spoznanj, je zapakiranih v zgoščena, včasih le nekaj udarnih odstavkov kratka poglavja, in podanih imperativno: »Poskrbi za zasebnost.«; »Neguj jezik.«; »Ne pozabi na poklicno etiko.«; »Bodi karseda pogumen.« itd. Med koristnimi nasveti, ki imajo neko potencialno moč preprečevanja vzpona tiranije, pa najdemo tudi nenevarno nesmiselne in celo kontraproduktivne. Tako je eden kritičnih recenzentov knjižice postavil vprašanje, le v kakšno korist bi lahko bil Snyderjev nasvet, naj se »[p]ostavi … na neobičajne kraje z neobičajnimi ljudmi«, tistim, ki se že soočajo s posledicami tiranije, kot se je soočal, denimo, prebivalec Varšavskega geta, bržkone enega najneobičajnejših krajev vseh časov. Popotovanje po inozemstvu in druženje z ljudmi, ki se kulturno razlikujejo od nas, je lahko – ni pa nujno, da je – odlična priložnost za širjenje obzorij, razumevanje drugega in za razvoj strpnosti, toda v dejanskih primerih tiranskega zatiranja je tak nasvet popolnoma nekoristen. Kako bi lahko, dodajmo, Afroameričanu v obdobju rasne segregacije koristil Snyderjev poziv »Glej v oči in se pogovarjaj«? Ameriški kazenskopravni sistem je namreč poznal kategorijo zločina, imenovano reckless eyeballing, predrzno zijanje, rabljeno izključno za kaznovanje temnopoltih sužnjev, ki so (po)gledali belke. Za takšno »gledanje v oči«, ki po Snyderjevem mnenju preprečuje tiranijo, so državni in lokalni rasno-segregacijski zakoni na jugu ZDA (»Jim Crow laws«) predvideli hude zaporne in telesne kazni, pogosto pa dosmrtno ječo ali linčanje obtoženca. Demokratične in liberalne ZDA so rasno segregacijo odpravile šele ne tako davnega leta 1964, istega leta, ko je Bob Dylan izdal svoj tretji album The Times They Are a-Changin’. Tirani ne marajo, da jih zatirani gledajo v oči, saj se bojijo, da bodo v njih prepoznali strah pred Drugim in pred njihovim povračilom.

Ob tovrstnih primerih tiranije, kjer je »tiransko« delovanje institucionalizirano, se zlomi še eden Snyderjevih dobronamernih nasvetov, in sicer, naj varujemo inštitucije. Gestapo, SS, nacistična sodišča, japonska Kenpeitai in Tokkō, italijanska OVRA, španska Brigada Político-Social, Orwellov »thinkpol« so vse institucije in njih varovanje ni nikakor pripomoglo k odpravi tiranije, prav nasprotno, ravno institucije so tiste, ki so v preteklosti že zagotavljale in še vedno marsikje ohranjajo tiranijo v teku. Pri presoji, ali je neka institucija vredna varovanja, korenitega predrugačenja ali pa popolnega demontiranja, je zatorej potrebno upoštevati naravo in delovanje vsake posamezne institucije.

Demokratični imperializem

Bolj problematična od slabih nasvetov je Snyderjeva politično-teoretska presoja, ko brez ščepa ironije imenuje ZDA za »trdnjavo demokracije«. Ta, še zdaleč ne edini primer nekritične slepote ilustrira, da je njegova kritika namesto v ameriško bastijo usmerjena v Trumpa. Je sploh še mogoče verodostojno govoriti o ameriški demokraciji, ko pa je ameriško izvažanje demokracije bilo že tolikokrat razkrinkano kot protidemokratični imperializem. Odkar »od propada Sovjetske zveze živimo v enopolarnem svetu«, pravi Chantal MouffeAgonistiki, skušajo »Združene države Amerike s svojo splošno sprejeto hegemonijo … svoj model vsiliti po vsem svetu, pri čemer vse, ki temu modelu nasprotujejo, označujejo kot “sovražnike demokracije”«. ZDA so tako samo med hladno vojno poskušale strmoglaviti nič manj kot 72 tujih, pretežno demokratično izvoljenih vlad ter jih nadomestiti s krvavimi diktaturami, ki bi – in številne tudi so – delovale v prid ekonomskim in geopolitičnim interesom ameriškega kapitalističnega gospostva.

Ameriški imperializem ima dolgo zgodovino, o kateri zgodovinar Snyder ne pove prav ničesar. Tako je že prvi ameriški predsednik George Washington videl v komajda porojenih ZDA »nedoleten imperij«, Jefferson »imperij svobode«, Alexander Hamilton, finančnik in prav tako eden ustanovnih očetov, pa »v marsičem najbolj zanimiv imperij na svetu«. Kot je v predavanju na Bostonski univerzi povedal relevantnejši mislec o tiraniji, Noam Chomsky, so ZDA »edina država, izrecno ustanovljena kot imperij«. Primerjajmo ta zgodovinska dejstva s Snyderjevo naivno trditvijo, ki se pojavi že v prvem odstavku, namreč, da je ustanovne očete »skrbelo, da se demokratična republika, kakršno so si zamislili«, ne bi razkrojila v imperij ali oligarhijo.

Snyderjeve opredelitve tiranije kot »zlorabe oblasti s strani posameznika ali skupine ali izogibanje zakonom s strani vladarjev v njihovo osebno korist« prav tako ni mogoče brati brez ironičnih podtonov, saj je s te perspektive ravno »ameriška demokracija« najeklatantnejši primer oligarhije, vladavine peščice najvplivnejših posameznikov, predvsem najpremožnejših kapitalistov in korporacij. Stoletje stara napoved ameriškega socialista Eugena V. Debsa (A Plutocratic Government, 1891), da bo Amerika postala plutokracija, se je uresničila: trije ameriški državljani (Gates, Bezos in Buffett) posedujejo toliko bogastva kot najrevnejša polovica Američanov, 160 milijonov njihovih rojakov in rojakinj, medtem pa so številna območja ZDA nazadovala na stopnjo »držav v razvoju«. Prepad med revnimi in »superbogatimi« se vidno kaže tudi v vladnem, odločevalnem procesu; več kot 80% članov Kongresa ZDA je iz sloja najbogatejših 10 % in le 3% kongresnih zastopnikov ljudstva prihaja iz spodnjih 60% prebivalstva. Akademske študije opisujejo ameriški politični sistem kot oligarhičen, kot dominacijo ekonomske elite oziroma kot vladavino tistega sloja, ki ga je C. Wright Mills v klasični sociološki študiji The Power Elite (1956) poimenoval »elita moči«, da je označil skupino posameznikov z odločilnim vplivom na politične, ekonomske in vojaške kroge. Christopher Lasch je v posthumno izdanem delu The Revolt of the Elites and the Betrayal of Democracy (1996) ugotavljal, da je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja prišlo v ZDA do paradigmatskega premika – ki ga navadno označujemo za neoliberalizem –, natančneje do »upora elit«, ki so brez »občutka hvaležnosti in dolžnosti izpolnjevanja obveznosti, podedovanih iz preteklosti«, uničevale demokracijo. Celo Jimmy Carter, devetintrideseti ameriški predsednik iz demokratske stranke, je v lanskoletnem medijskem nastopu razočarano ugotavljal, da so ZDA »postale oligarhija namesto demokracije«, to pa ocenil za »najhujšo škodo temeljnim moralnim in etičnim standardom ameriškega političnega sistema«.

Tudi Snyder v napotku »Boj se enopartijskega sistema« molči o vsakršnih protidemokratičnih slabostih dvostrankarskega, kakršen de facto obstaja v ZDA. Zgodovinarjevemu tihemu pristanku na legitimno sporen ameriški dvostrankarski sistem velja zoperstaviti kritične besede pisatelja Gora Vidala, ki je v eseju The State of the Union (1975) konstatiral, da »v ZDA obstaja samo ena stranka, Stranka lastnine … in ima dve desni krili: republikansko in demokratsko. Republikanci so malo bolj neumni, bolj togi, bolj doktrinarni v svojem lassez-faire kapitalizmu kot demokrati, ki so bolj prisrčni, luštni in malo bolj pokvarjeni«. To sodbo sta med drugim potrdila tudi politični analitik A. G. Roderick (Two Tyrants, 2014) in politologinja Lisa J. Disch (The Tyranny of the Two-Party System, 2002), ki odločno govorita kar o »tiraniji dvostrankarskega sistema«. Dvostrankarski sistem, razloži slednja, je »konstrukt, da prepriča državljane ZDA, da sprejmejo dvostrankarsko tekmovanje kot pogoj volilne demokracije«, to pa drastično omeji možnosti in širino njihove volilne izbire. Obe politični opciji, demokratska in republikanska, sta odkrito prokapitalistični, kar je tudi bistvena značilnost (neo)liberalne demokracije; ta je, neolišpano priznava politični ekonomist Robert W. McChesney, »banalni spor o nepomembnih vprašanjih med strankami, ki v bistvu sledijo istim poslovno usmerjenim politikam … Demokracija je dopustna, dokler je nadzor nad biznisom prepovedan ljudskemu premisleku in spremembi; dokler torej ni demokracija.«

Nisem nacionalist, ampak …

V poglavju »Bodi domoljub« (sic; »Be a patriot.«) skuša Snyder razločiti domnevno dober patriotizem od škodljivega nacionalizma, česar se loti apofatično: patriotizem ni paktiranje z Rusi, patriotizem ni norčevanje iz vojnih herojev, ni izogibanje vojaščini, ni občudovanje tujih diktatorjev. »Ni domoljubno, če imaš skupnega svetovalca z ruskimi oligarhi. Ni domoljubno, če za zunanjepolitični nasvet prosiš nekoga, ki je delničar v ruskem energetskem podjetju. Ni domoljubno, če prebereš zunanjepolitični govor, ki ga je napisal človek na plačilni listi ruskega energetskega podjetja«. Po še nekaj rusofobnih opazkah, ki, tako kot prejšnje, letijo na Trumpa in njegovo sumljivo administracijo, se Snyder loti pozitivne opredelitve patriotizma: »Gre za to, da pomeni domoljubje služiti svoji državi«. Nasprotno je za nacionalizem značilno, nadaljuje, da »v nas vzbuja najslabše«, medtem ko patriotizem, »hoče iz nas potegniti najboljše«. S to ad hoc definicijo Snyder klasificira Trumpa za nacionalista, sebe pa, kajpak, za patriota. V podporo svoji patriotski drži navede besede Danila Kiša, da nacionalizem »nima univerzalnih vrednost, bodisi estetskih bodisi etičnih«, patriotizem, doda Snyder samovoljno, pa te vrednote ima. Toda Snyderjeva evokacija Kiša ostaja vseskozi na ravni retoričnega izrabljanja njegove misli, saj je kozmopolitski Kiš videl v obeh, tako v nacionalizmu kot v patriotizmu, del iste maligne kategorije izključevanja na podlagi arbitrarnih in za moralno presojo nerelevantnih lastnosti. Nadvse pomenljiva je Kiševa avtobiografska izpoved v Uri anatomije (1978), ko opisuje, kako je kot deček spoznal »relativnost vseh mitov«, ko se je moral preseliti iz Bemove ulice, kjer so lokalni fanti zase mislili, da so boljši od fantov iz drugih naselij, v Grčkoškolsko ulico, kjer tamkajšnji fantje zase mislijo enako – kajti »tudi tukaj, v novem naselju, vladajo enaka pravila in miti o skupnosti, oblasti in zvestobi ter enaka mržnja do “sovražnika”«. Kiš je v svoji intelektualni drži prevzel, kot koncizno povzame v zapisu O pripadanju Dijana Matković, »perspektivo tistega, ki stoji zunaj«, nasprotno pa Snyder vseskozi piše iz ameriškega naroda in za ameriški narod. Zato je moral ameriški zgodovinar ob branju Kiševega eseja O nacionalizmu trpeti za hudo kognitivno disonanco, saj z izjavami, da si kot patriot »želi, da bi narod živel svoje ideale«, da »mu vedno želi le dobro«, da »ljubi in podpira svojo državo« ustreza natanko Kiševemu profilu (prikritega) nacionalista. Kiš namreč zapiše, da »zbuja sum nacionalizma vsak pisatelj, ki deklarativno izjavlja, da piše “iz naroda in za narod”, ki svoj individualni glas menda podreja nacionalnim interesom«. Snyderjev imperativ »Služi svoji državi« terja od nas isto žrtvovanje, kot sta ga zahtevali tiraniji nacizma in fašizma od svojih podložnikov – služenje državi. Tako je Mussolini agitiral, kako se narod »integralno realizira v Fašistični Državi«, podobno pa je veljalo za cesarsko in kasneje nacistično Nemčijo – kot sta ugotavljala ameriški filozof John Dewey in sociolog Thorstein Veblen –, da so njeni državljani in ideologi verjeli, da je »država najvišja moralna entiteta«, in da je nemška Staat »osebna entiteta s pravicami in dolžnostmi, ki so superiorne in predhodne pravicam in dolžnostim njenih subjektov«. S svojim pozivom k patriotizmu, služenju državi in spoštovanju ameriških vojaških herojev, se Snyder močno nagiba ne le na stran konservativizma, marveč tudi avtoritarnega etatizma, zoper katerega bi naj knjižica agi(ti)rala.

Zagotavljanje imperija

Snyder se sklicuje na komunistične disidente (Czeslaw Milosz, Vaclav Havel, Leszek Kolakowski) in emigrante pred nacizmom (Hannah Arendt, Victor Klemperer, Eugène Ionesco), a medtem, ko so ti kritično nasprotovali obstoječima sistemoma, avtor počne nasprotno, ko opravlja delo proameriškega ideologa, ki brez skrupulov slavi amerikanizem. Ker je preveč zaposlen s preganjanjem duhov, ko kot temeljna modusa tiranije jemlje stalinistično Sovjetsko zvezo in nacistično Nemčijo, sploh ne vidi sodobnih oblik tiranije.

Avtorjev molk o intranacionalnem (rasizem, policizacija države, policijsko nasilje, pavperizacija, privatizacija kazenskega sistema) in internacionalnem »tiranskem« delovanju ZDA – ki se nikakor ni začelo šele s Trumpom –, je mogoče osvetliti z dejstvom, da je Snyder tudi član Sveta za zunanje zadeve (Council on Foreign Relations). Ta institucija, ki jo Snyder varuje, je think tank z odločilnim vplivom na zunanjo politiko ZDA, njegovi člani pa prihajajo v veliki meri iz vrst vplivnih ameriških politikov, najvišjih državnih uslužbencev, vodij državnih agencij, vrhovnih poveljnikov, generalnih direktorjev, bankirjev, industrijskih magnatov in drugih velikih odločevalcev. Novinar Joseph Kraft je z naklonjenostjo opažal, da je Svet za zunanje zadeve »organ tega, kar je C. Wright Mills imenoval elita moči – skupina mož, podobnih interesov in prepričanj, ki oblikuje svetovne dogodke iz nedotakljivih pozicij iz ozadja«. Podobno je ugotavljal sociolog William Domhoff, da moramo, če želimo razumeti, kako »elita moči« ustvarja zunanjo politiko, pogledati prav k Svetu za zunanje zadeve; to institucijo sta Lawrence Shoup in William Minter v istoimenski monografiji kritično in pomenljivo označila za »imperialni možganski trust«. Je torej sploh še presenetljivo, da Synder, s članstvom zavezan instituciji, ki soustvarja, legitimira in aktivno usmerja ameriško ekonomsko ter vojaško imperialistično politiko, ne vidi največjega živečega tirana?

O avtorju. Rok Plavčak se je rodil v znamenju obada in ne verjame v biografije. Po uspešno opravljenem praktičnem pouku na Aristipovi akademiji, se je vadil pri učencu njegovega sošolca Antistena, skrivoma pa obiskoval zloglasno Schule des Verdachts. Ker je strasten pristaš avtodidaktizma, ima mnogo učiteljev in učiteljic, zaradi naklonjenosti razumu in jeziku pa veruje v antropocentrični univerzum. Je tudi kritični … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu
  • MihaK pravi:

    No, to ni recenzija, temveč denunciacija, saj tu ne gre za pretres avtorjeve misli, temveč za spekulativno interpretacijo namenov “objektivnega sovražnika” – če uporabimo ta arendtovski izraz. Na splošno velja – in tokrat toliko bolj – da se Plavčak v svojih tekstih preveč ukvarja z idejami avtorjev, ki jih je nekoč nekje prebral, premalo pa z idejami avtorja, ki ga recenzira.
    Za tiste, ki vas zares zanima Snyderova misel, je tu intervju, ki je v Razpotjih izšel slabi dve leti nazaj http://www.razpotja.si/timothy-snyder-ljudje-znamo-dobro-lagati-in-dobro-znamo-ubijati-zelo-tezko-pa-priznamo-da-smo-ubijali-zaradi-lazi/
    Ravno tako je v zadnjih Razpotjih izšla kritika/korespondenca treh evropskih intelektualcev s Snyderjem o njegovi zadnji knjigi. Spletno je prisotna le v angleščini na strani Eurozine https://www.eurozine.com/mapping-road-unfreedom/

  • Rok Plavcak pravi:

    Izgleda, da je komentatorju ušlo dejstvo, da je moj prispevek kritika avtorjevih idej, izraženih v knjižici O tiraniji in ne predstavitev celotne »Snyderjeve misli«. Zato je očitek, da se premalo ukvarjam »z idejami avtorja, ki ga recenzira[m]« – ker se ukvarjam z recenziranim delom in ne s celotno avtorjevo mislijo -, neupravičen. Podobno nesmiseln je tudi očitek, da se pa preveč ukvarjam z idejami drugih avtorjev, saj se tudi recenzirani avtor sam ukvarja s taistimi idejami in topikami ali pa jih kar navaja (v primeru Kiša vidimo, kako si jih je prisvojil v nasprotju z njihovim izvornim pomenom). Poleg tega je tudi Snyderjevim idejam, na primer njegovemu zagovoru ameriškega patriotizma, dopustno oporekati s sklicevanjem na ideje in spoznanja drugih avtorjev, takšne, ki patriotizem problematizirajo. Če nekdo trdi, da so ZDA zgled demokracije, je menda tudi razumljivo, da se bomo v kritiki tega stališča sklicevali na kompetentne avtorje, ki so se s to problematiko podrobneje ukvarjali. Ali pa je kritikom komentatorju ljubih stališč in avtorjem to prepovedano?
    Komentatorju predlagam, da namesto ad hominem izjav tipa »na splošno velja, da Plavčak počne X« in deplasiranih namigovanj raje poskusi konkretno ugovarjati tistim trditvam, za katere misli, da so netočne, zmotne oziroma problematične.

  • Mr. K pravi:

    Blesava recenzija. Ne vem, zakaj ste jo sploh objavili.

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Pripis k letom molčanja

    Katarina Kogej

    Pisateljica, ki je tudi sama deloma odraščala na Šrilanki, je večino dogajanja v romanu postavila na otok, kjer ga spremljamo preko pripovedi o sestričnah Savi in Renu.

  • Trenje orehov

    Veronika Šoster

    Že ob prvem stiku z Oceani, knjigo izbranih pesmi in proze sodobnega poljskega pesnika Andrzeja Sosnowskega, ugotovimo, da gre za trd oreh.

  • Odsev: onkraj upa in obupa

    Klemen Kordež

    A tekom strani so se mi najprej zlagoma potem pa vedno hitreje in predvsem očitneje začele odstirati tudi težje dostopne plasti posameznih zgodb, ki so se, ne najdem boljšega izraza, začele zrcaliti in izvijati iz na prvi pogled naključnega popisovanja bolj ali manj vsakdanjih dogodkov.