O ponižnosti

(Odziv na komentar Roberta Kureta o 6. Festivalu Mlade rime)

Uroš Prah

Robert Kuret je na tem mestu pred kratkim objavil poročilo s 6. festivala Mladih rim, Opazovanje VS participacija, katerega sledeči odlomek hočeš nočeš zahteva odgovor.

Pred tem moram opozoriti še na dve nepravilnosti, ki sta v prispevku navedeni v zvezi z Idiotovim večerom. Tibor Hrs Pandur ni bral pesmi ubite aktivistke Rachel Corrie, temveč pesmi Suheir Hammad, ki govorijo o Corrie. Meni pripisana izjava: »Nobenega sožitja ni med mojo ljubeznijo in tvojim nasiljem,« ni moja, temveč verz Ane Marie Rodas, ki je prevedena v novi številki.

»V manifestaciji 9. številke revije Idiot je Uroš Prah zaznal nemožnosti jezika iz prejšnjega odstavka podoben problem, to je krč v jeziku, a je reakcija nanj bolj fajterska in programska obenem: ›z jezikom preseči krč, ki je jezik sam‹ in ne obupavati nad njim. Takšna borbena podoba literature se jasno izpostavlja nevarnosti, da bo s svojim pomanjkanjem distance izpadla pretenciozno, nabuhlo, megalomansko, brez ponižnosti pred življenjem in predvsem pred (literarno) zgodovino, kot poezija zgodnjega obdobja, ko ima pesnik občutek, da prvi odkriva resnice sveta in da jih mora zato izreči na glas in eksplicitno.«

Sedaj pa k stvari.

»Pretenciozno, nabuhlo, megalomansko …« Kjer se pojavi serija tovrstnih presežnih pridevnikov, ki naj bi diskvalificirala domnevne fantazije veličine, pogosto umanjka njen sklep. Temu odlomku pa je treba priznati, da si ga vsaj posredno upa narediti. Pod krinko svarila namreč kliče po »ponižnosti pred življenjem«. Katerim, se sprašujem, neko napol desakralizirano univerzalno vrednoto? Imel sem občutek, da smo se nekako že sporazumeli o tem, da je življenje samo postalo problem in je merilo slabega okusa, uporabiti ga za zdravorazumsko mašilo tam, kjer se nočemo opredeliti za nič bolj konkretnega. Kolikor pa Kuret ni mislil življenje nasploh, ga moram vprašati: čigavo življenje? Temu odlomek odvrne nekoliko bolj odločno. Več ponižnosti si namreč želi tudi pred »(literarno) zgodovino«. Kar pa se mi zdi še bolj nenavadno. Kakšna bolj konservativna literarna zgodovina bi morda še zahtevala spoštovanje. Vendar ponižnost? Te presenetljive dikcije nekih drugih stoletij ne morem razumeti drugače kot spodrsljaj, v katerem se razkriva želja po podrejanju nekakšni sveti resnici (življenja, seveda), ki je bila vsa že spoznana in zapisana in illo tempore.

Naj navedem, kje se s Kuretom strinjam: »Pesnik ima občutek, da prvi odkriva resnice sveta in da (ga) jih mora zato izreči na glas …« Tako je. Pesnik živi ta občutek. Če je pesnik, je ves v tem občutku in, če je dober, niha v svoji gotovosti. Ve, da ni nič posebnega. Pozablja, da ve, in piše.

Kuret citira mojo poved iz uvodnika 9. številke revije Idiot: »Z jezikom preseči krč, ki je jezik sam,« nato pa ji samovoljno doda: »in ne obupavati nad njim.« Ker je seveda možno, da mu je glasno branje uvodnika, ki ga je citiral, spodmaknilo njegovo sporočilo, bi mu predlagal, da ga prebere še sam. Opazil bo, da je ta poved del komentarja nekega drugega besedila, Brutalnega realizma Tiborja Hrsa Pandurja (ki je bil, mimogrede, objavljen tudi na tej strani), in problematizira njegovo zahtevo po »neposredni komunikaciji«. Označi jo kot zahtevo po nemogočem, ki pa mora ravno zato biti postavljena. Uvodnik torej govori prav o obupavanju nad jezikom, v njem, z njim in čezenj.

Seveda drži, da nastop avtorja lahko sugerira bolj »fajtersko« ali pa bolj intimistično, zadržano držo, kot v svojem prispevku ugotavlja Kuret. Drži pa tudi, da takšno zoperstavljanje drž opazovanja in participacije, po katerem poseže ob pregledu dogajanja na festivalu Mladih rim – torej staro vprašanje akcije ali slonokoščenega stolpa –, zakriva pod njim ležeči problem, da gre namreč v poeziji za nekaj, kar to binarno dvojico presega. Za dejavnost opazovalca, ki je in ni politična. Je, ker vselej posega v tkivo javnega; ni, ker razpira brazde komunikacije. Vsem oblikam avtorskih eksistenc, ne glede na to, kje med skrajnostima odmaknjenega puščavnika in razvnetega revolucionarja se trenutno nahajajo, je skupno to, da jim gre za udeleženost pogleda. To pa ni noben »nazor« avtorja, ki bi ga ta lahko poljubno izbral. To je temeljna težnja vse literature.

Resnično si želim, da bomo v bodoče namesto o domnevno nasprotujočih si pozicijah izrekanja pogosteje govorili o poeziji sami. Skrbi me, kako se v Kuretovem besedilu prikazuje zdaj že dobro znana pozicija begajoče pomirjenosti ob hiranju individualizma, ki si skrito želi, da bi ji spet zavladala Resnica. Ravno zato, ker zgodovina še miga, je treba svet pisati na novo. In, če ne gre drugače, ob tej nalogi obupavati. Zato je vsa poezija, ne glede na distanco, s katere piše o svojih predmetih, poezija nekega obdobja, ki vselej ostaja zgodnje.

O avtorju. Uroš Prah (1988) prihaja iz Cmureka, je absolvent filozofije in primerjalne književnosti na FF Ljubljana, ustanovni član in glavni urednik revije IDIOT, avtor pesniške zbirke Čezse polzeči (Center za slovensko književnost, 2012), objavljen še na spletnih časopisih Agon in Pro-letter, v Mein schwules Auge (2012), Tribuni, Pogledih in drugje.

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu
  • Sinaum Ćivonanis says:

    » Kjer se pojavi serija tovrstnih presežnih pridevnikov, ki naj bi diskvalificirala domnevne fantazije veličine, pogosto umanjka njen sklep. »

    Kjer se pojavi serija fraz in citatov, vrelokašujočih okoli intenziviranja jezika, pervertiranja njegovih meja, krčev jezika, pogosto umanjka njihov sklep; utemeljen z lingvističnimi, psihoanalitičnimi, antiojdipskimi, analitični … dognanji; skratka, konsistenten teoretski sklep. Ta manjko afirmativne poteze potem generira megalomanijo; obskurnost »manjšinske rabe jezika«, ki se odpove svoji obskurnosti; že sama ujeta v obskurnost manjšinske kulture jezika, »v katerem je bilo napisanih že veliko pesmi.« Kar pomeni, da predstavlja bizarno bližnjico do zavesti o lastni veličini; in, nenazadnje, do pomanjkanja kakršnekoli razredne ali znanstvene zavesti, v kolikor želimo pisati o politiki ali revoluciji, izhajajoč s takšnimi termini, kot je »nova erotična slovenska levica.«
    »Katerim, se sprašujem, neko napol desakralizirano univerzalno vrednoto? Imel sem občutek, da smo se nekako že sporazumeli o tem, da ježivljenje samo postalo problem in je merilo slabega okusa, uporabiti ga za zdravorazumsko mašilo tam, kjer se nočemo opredeliti za nič bolj konkretnega.«
    Hudo je, kadar okus predstavlja merila, dokler okus ni podrejen prisili svojih konstantnih preizkušanj; šele okus, ki se lahko na posameznih mišljenskih primerih uveljavi kot okus, si zasluži to ime; hudo je, kadar mislimo, da lahko fraza o življenju samem kot problemu, o tem problemu kaj relevantnega pove. Sprašujem se tudi, zakaj je spregledana očitna ironična, desakralizirujoča intenca Kuretove para-fraze o skromnosti pred življenjem. In, spet – zakaj konkretnega ste se opredelili na nasprotni strani? Življenje kot univerzalna vrednota pa kakopak ni življenje kot filozofski pojem, še manj kot zajebancija. Nenazadnje gre pa tu lahko tudi za spoštovanje do faktičnega življenja; kolikor svojo malomeščansko borderlinerajočo ideacijo želimo primerjati recimo s Passolinijevo, zaradi katere je dejansko ves čas prebival v uresničeni možnosti, da izgubi življenje.
    »Tako je. Pesnik živi ta občutek. Če je pesnik, je ves v tem občutku in, če je dober, niha v svoji gotovosti. Ve, da ni nič posebnega. Pozablja, da ve, in piše.«
    Za takšno izjavo pa je neobhodno potrebna predpostavka »jaz sem dober pesnik,« kar postavlja logiko zavedanja o nič-posebnosti na glavo; kakšen je proces pozabe ali nihanja gotovosti in spominjanja, postavljen v samo izjavno-udarniški kontekst, v katerem pač težko izpade kaj drugega kot reprezentacija. Vemo, kako si stojita nasproti pozaba in reprezentacija.
    »Skrbi me, kako se v Kuretovem besedilu prikazuje zdaj že dobro znana pozicija begajoče pomirjenosti ob hiranju individualizma, ki si skrito želi, da bi ji spet zavladala Resnica. »
    Pravzaprav je ravno indivualizem tisti zideologizirani pojem propale razsvetljenske logike (bodisi, če gre za pravico kapitalista do individualne lastnine ali pa individualizem zdolgočasnega malomeščanskega študenta, ki se mu zdi, da »dela umetnost) ki mu je treba zoprestaviti pojem Resnice; bodisi v napol desekraliziranem smislu visoke umetnosti ali pa generični proizvodnji dogodkovnih ali uveljavljanja resnic kot afirmirajočih učinkov lokalizirane moči.
    Fino bi bilo tudi, če bi se neko gibanje ali generacija, če se kot tako predstavlja, poenotilo glede svojih idej in poetike; manifest, ki ga je bilo brati, pač ni mogoče resno upoštevati drugače kot avtorjevo neodlikovano željo, ki hibernira na »need to complain.«

  • Uroš Prah says:

    Hvala, da si pokazal, kako je poved o “begajoči pomirjenosti ob hiranjju individualizma” tudi mogoče brati. Ni čudno, da si se takoj oborožil z marksističnim vokabularjem. Da ne bo pomote: hiranje samo me veseli. Kolikor pa je individualizem verjetno spet samo malo zbolel, bodo potrebne nove strategije.

    Problem, ki ga imam z ironijo, kot je ta o ponižnosti, je, da se ne morem otresti občutka, da to v bistvu ni. Pa tudi če bi bila: iz ironije ne bo vzklilo nič novega. Vztrajanje v diskurzu binarnih opozicij in zahtevek po Resnici hitro zadaneta ob svojo mejo. Zato poudarjam udeleženost pogleda (torej opazovanje IN participacija) kot izhodišče vse literature. Živimo v času, v katerem je morda še najprej, najkasneje pa kmalu po puberteti evidentno, da smo vsesplošno zamenljivi. Hkrati smo prisiljeni vzdrževati poznorazsvetljensko podobo unikatnega individuuma – potrošnika z dušo, če hočeš. Smo torej v paradoksu po shemi: saj ni res, pa vendar. Pesnik tu seveda ni nič drugačen. Kdor piše, misli, da dobro piše, drugače ne bi pisal. Jaz mislim, da dobro pišem. In ti zagotovo tudi. To je ta pozaba. To nihanje, ali še raje: skakanje, ki se ravno zato, ker se vsaj občasno zaveda tega paradoksa, obrača iz glave na noge in iz nog na glavo.

    Lahko se predstavljam kot del generacije, ki ravno nima in noče in verjetno niti ne more imeti skupne poetike. Poetika mora biti pesnikovo nenehno pogajanje s samim seboj o pogojih možnosti njegovega pisanja. Prav tako nam ne more iti za poenotenje idej, kolikor moramo, preden bi kaj takega lahko bilo mogoče, prvo šele izoblikovati skupni govor (Ranciere). To je torej naloga v času hirajočega individualizma in (zgolj) ena od moči poezije (namreč tista, ki jo je mogoče uzreti pod lečo političnega) je, da za ta govor naredi prostor (Benjamin), s tem ko pokaže njegove vsakokratne robove (Komelj). V luči take nepoenotenosti, ki šele išče tisto skupno, smo generacija. Tebe razumem kot njen del in nalogo kot našo. Zato pozdravljam tvoj komentar. Tako lahko tudi brez težav ponovim, da pojem “nove erotične levice” ni moj, temveč od Ane Marie Rodas in, apliciran na naš prostor od Tiborja Hrs Pandurja, da ga je plasiral v Literaturo in Idiota kot poskus odpiranja tega prostora ter da ga v uvodniku (ki seveda ni manifest – čeprav je vsak tekst manifestacija) poveznem čez prispevke v aktualnem Idiotu zato, da bi pokazal, kako v njem objavljena dela participirajo na tem odpiranju. Kajti odpiranje je zmeraj povezano s strastjo.

  • Sinaum Ćivonanis says:

    Všeč mi je odziv. Odkar sem prisostvoval nastopu Idiota v KUD-u nekje februarja lani (in potem poslal na vaše uredništvo nekaj ponesrečenih poetiziranih zapisov), sem želel zastaviti nekaj vprašanj. Poskusil bom torej – s taktom – govoriti v prvi osebi ednine.

    »Problem, ki ga imam z ironijo, kot je ta o ponižnosti, je, da se ne morem otresti občutka, da to v bistvu ni. Pa tudi če bi bila: iz ironije ne bo vzklilo nič novega. Vztrajanje v diskurzu binarnih opozicij in zahtevek po Resnici hitro zadaneta ob svojo mejo.«

    Pa vendar … »Diskurz binarnih opozicij« je vpeljal v svojem članku Kuret. Bral sem ga kot priložnostno gesto, na katero je sam organsko napeljal svoje doživljaje ob živih nastopih, z vso vredno telesno in vokalno gestikulacijo in v praktični ironiji – kot nekaj, čemur je imanentna meja, če ne zato, ker je omejeno na formo recenzije dogodka. Praktičnost ironije v tem pogledu se mi obenem kaže tudi kot nekaj, kar tudi samo napeljuje na velikopoteznost; kako svoj cinični ris sopostaviti ob hočeš nočeš varieteijski ambient prireditve, kot so Mlada rime, in ga okrepiti z izreko nečesa, »kar smo vsi hoteli povedati« (vsi – moji znanci, naš pogovor, moj idealni bralec itd.). Razumem lahko občutek … Nenazadnje zaradi ambivalence humorja, ki tako dolgo zganja hrup z vrati, dokler ne prepriča, da ponuja več vhodov samo zato, da bi ti, ko enkrat vstopiš, pokazal, da govori samo o tem, o čemer pač govori in noče govoriti o ničemer drugem. V tem primeru vidim ironijo kot pristno, odlikovano itd. Na drugi strani pa me je v resnobnejših okoljih, ko avtor/ica ni uspela v tej potezi, občutek navdal na drug način; kot oglošujoči tresk pred nosom, recimo. Kot ozkosrčnost, nerazumevanje in grobljansko opotekanje med bizarnostmi nekega pogona ali neke domnevne šole, v katerega je treba mladega avtorja inavguirati ali odiavguirati s čim več kolateralne škode. Ampak o tem kdaj drugič.

    »Zahtevek po Resnici« je z moje strani temu (drugemu) podoben poskus ironije. Seveda pa ne mislim, da v bolj posrečenem kontekstu z lahkoto trči ob svoje meje, ampak, da je »straight edge« subverzivna pozicija, s katero se je v tem hipu sploh mogoče postaviti pred neko odprtost, skrbno in lačen dvigni lopato and your mind will follow (kar seveda nič skupnega s katastrofičnimi razsežnostmi vere v totalnost resnic); nasproti dandyjevskim hermenevtikam pluralizma resnic, recimo. In če Badiou po mojem uspe odlično shematično opredeliti postopke vznika (malih) resnic, se pravi, preprosto – ubesediti občutke, ki me spremljajo že nekje od zgodnjih razredov osnovne šole – toliko bolje.

    »Zato poudarjam udeleženost pogleda (torej opazovanje IN participacija) kot izhodišče vse literature. Živimo v času, v katerem je morda še najprej, najkasneje pa kmalu po puberteti evidentno, da smo vsesplošno zamenljivi. Hkrati smo prisiljeni vzdrževati poznorazsvetljensko podobo unikatnega individuuma – potrošnika z dušo, če hočeš.«

    S tem namesto opazovanja (mislim, da se med drugim opiraš na Rancierevega Emancipiranega gledalca, ki ga nisem bral) predlagam dvigovanje lopate. Ne čutim, in vsaj delno me izkušnja tako uči, da potrošnik potrebuje dušo, ampak predvsem potrošniške dobrine. Ko iz tega izhodišča trčiš ob svojo zamenljivost, v njej lahko začneš uživati; zamenjaj me, ampak jaz, nasproti tebi, zamenljivem, bom še vedno vedel, kaj hočem. Zamenjaj me čimvečkrat, tem manj bom želel polzeti čezte; če bodo to zahtevale okoliščine, bom storil kar največ, da ne bom mogel polzeti čezte. Mi nismo pomembni? Kdo smo to – mi? Je res, pa vendar ni. Racionalizirana shiza.

    Mislim, da ne mislim, da dobro pišem. Ali pa se prepričujem, da ne mislim. Lahko sicer vidim – v zadnjem času sem napisal tri ali štiri dobre pesmi, ki bodo vsaj malo osupnile kritike ali »pesniške očete« itd., to je nekaj »novega«, ampak s tem uvidom želja po objavi upada. Nasprotno je želja toliko višja, kolikor mislim, da slabo pišem. Brati čim več »velikih« pesnikov (ki jih je malo), nabijati si komplekse, morda je to res del taktike. Želja po katarzičnem cilju – biti povprečen z razliko. Kar je svojevrstna umetnost.Kaj vse nosi za sabo, ne vem – oz. vem, pa ne bom povedal. V tem pogledu morda odpor do izjav, ki implicirajo zavedanje o lastnem talentu (kar ni mišljeno kot vrednostna opredelitev do tvoje poezije).

    »Lahko se predstavljam kot del generacije, ki ravno nima in noče in verjetno niti ne more imeti skupne poetike.«

    Kaj me tu moti?

    Naj pocitiram nekaj izjav iz teksta Tiborja Hrs Pandurja;
    »Znotraj teh pesmi se reflektira iskanje samooskrbne alternative, poskusi, kako nadmislit kapitalizem in kot nujno predpostavko določi verz«

    »… In dokler ni koncept denarja presežen ali polifazni sintropični stroji …«

    »Erotična levica se lahko uporablja izmenično z brutalnim realizmom, kot njegov rod ali podvrsta, kakor vam drago, pri čemer večina brutalnih realistov zaradi iskrenosti njih dinamita pripada erotični levici«

    Te izjave lahko berem recimo kot poskus reminiscence na izjemne »linije bega« v odličnem romanu Moravagine. Lahko pa jih berem tudi kot natupirano simptomatiko tistega, čemur je gospod Lenjin rekel otroška bolezen marksizma; levičarstvo. Preseganje koncepta denarja? Denar je kvečjemu epifenomen, blagovna podvojitev; koristen je, ne samo za tiskanje knjig in promocijo. Ljubiti denar. Verz kot nujna predpostavka nadmislitve kapitalizma? Zdi se mi malo nespoštljivo do vseh ljudi, ki se ukvarjajo s ‘trdo’ teorijo.

    Čigav verz bo nadmislil kapitalizem? Za čigav govor, se vprašam, narediti prostor. Imaš skupnosti, ki so že oblikovale prostor, t.i. skupnosti, ki jih ni mogoče priznati. Idiot sam je že priznam ob svoji pojavitvi; pot mu je odprta kamorkoli že zato, ker obstaja. Je trenutno verjetno najbolj »vroča« revija. Ko polje tistega, kar ne more biti priznano, vstopi v polje priznanega, nastane zmešnjava; zmešnjava, v kateri znotraj in onkraj Hrs Pandurjeve leksike težko vidim, kaj imajo skupnega tvoja poezija, poezija Katje Gorenčan ali Katje Plut pod naznačbo brutalnega realizma.Tudi s tega vidika in zaradi osebne psiho(patološke) konstelacije čutim željo po tem, da ne bi bil član nobenega kluba, ki bi me hotel za člana; toliko bolj, če bi me hotel vred z mojimi psihopatologijami. He.

    Lp

  • Uroš Prah says:

    Muanis, tvoji pomisleki o Hrs Pandurjevem tekstu so lahko upravičeni. Morda bi zato prej sodili pod njega. Moje stališče sem na tem mestu in v uvodniku dovolj pojasnil. Kaj se tiče povprečnosti z razliko: temu preprosto ne verjamem. Tako kot tudi ironijam bolj poredko; še toliko bolj, če ne razločujejo med seboj, humorjem in cinizmom. Motijo me pa, ponavljam, kolikor z navidezno lahkotnostjo zguljenih binarizmov pospešujejo javno nemišljenje o literaturi. Na srečo nadaljevanje pogovora ne zahteva članstva v nobenem klubu, zgolj nekoliko dobre volje, tovrstne platforme, ali – kolikor se znajdejo tam, kjer se je najin – še raje kakšen kraj, kjer lahko kaj naročiva.

  • Oj,

    najprej pojasnilo glede odzadnjega podpisa; to je zavoljo deda googla, čeprav ne vem koliko uspešno. Malo zajebano je, če imaš edino ime v državi, 🙂 in !!! (Ime Deda). Temu primerno se izogibam odsprednjemu naslavljanju.

    O ironijah, cinizmu in humorju, ki sem jih vrgel v enolončnico, vred s tvojim in Hrs Pandurjevim tekstom, pa še o čem drugem, glede tega, kaj verjameva ali ne, bi še veljalo spregovoriti. Morebiti res kje, kjer se da kaj spit. Te kontaktiram (če dobim tvoj e-kontakt), ali pa daj ti mene (če ga; priimek brez ć-ja, pika, ime, afna, gmail.com).

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Opazovanje VS Participacija

    Robert Kuret

    I Obstaja kar precej binarnih dvojic, po katerih bi lahko razvrstili slišano poezijo na šestem festivalu Mladih rim, ki ga skupaj z ekipo organizirata Veronika … →

  • Brutalni realizem

    Tibor Hrs Pandur

    Šalamun v obliki svojega opusa kroži nad nami in sili v soočanje. Rad bi začrtal smer, ki jo je omogočil, prostor, ki ga je odprl. Šalamuna ne morem videt ločeno od njegovih knjig, vidim ga kot človeka in silo, ki vpliva. Ki nujno hoče vplivat in premikat. Ki ne more dat miru, ker vidi in čuti, da je nujno, da se dobra (karkoli naj to pomeni) poezija piše, kot je nekoč zapisal Pound. Morda v smislu refrena Calle 13: »Ko se malo bere, se dosti strelja«.

    Ampak ta tekst ne bo samo o Šalamunu, ampak predvsem o naši »generaciji«, v kolikor si jo predstavljam omejeno na letnico rojstva cirka devetnajststo osemdeset in aktivnih zdaj, čeprav me mika, da bi generacijo razumel kot vsa bitja, ki bivajo sočasno v danem trenutku.

  • Avtor in/ali delo

    Anja Cimerman

    Xavier Le Roy je po študiju biokemije in doktoratu iz molekularne biologije na univerzi v Montpellierju začel svojo poklicno pot kot znanstvenik. Po izkušnji z … →