O nujnosti propada

Max Frisch, Človek v holocenu. Prev. Renata Zamida. Ljubljana: Študentska založba, 2013. (Beletrina)

Anja Radaljac

Frischeva kratka prozna pripoved Človek v holocenu (1979), ki govori o stiski ostarelega gospoda Geiserja, med dolgotrajnim deževjem borečega se proti izgubi spomina ter za ohranitev svoje zavesti, v njegovem miselnem ustroju izenačene z eksistenco samo, je pri Študentski založbi izšla pod zvrstno oznako roman, kar je skrajno problematično. Delo namreč ne ustreza niti enemu samemu literarno-teoretskemu kriteriju za roman, razen morda, da je pisano v prozi. Hkrati je oznaka, ki jo je delu pripela slovenska založba in so jo povzeli nekateri kritiki (denimo Matej BogatajMladini), sporna že zato, ker je delo v vseh virih, pisanih v izvirnem, (t. j. nemškem) jeziku (pa tudi v angleških omembah) označeno za »Erzählung«, torej pripoved, v angleških virih pa s pojmom »novella«, kar je, ponovno, ustreznica slovenskega izraza novela. Poleg tega pa že zgolj površno branje in osnovno poznavanje literarne torije pokažeta, da je Človek v holocenu celo vzorčna novela, saj namreč ustreza vsem literarno-teoretskim kriterijem tega žanra.

Pisana je v tretji osebi, ima razdelano ekspozicijo, linearno se vzpenja proti vrhu, k osrednjemu dogodku, in se zatem počasi, prav tako enosmerno izteka proti razpletu, ki zgodbo tako fabulativno kot tudi idejno zaokroža. Lahko bi celo rekli, da zaključek besedila podaja poanto, kakor so jo podajale bolj tradicionalistično spisane novele. Pripoved je osrediščena na en sam, a natančno, psihološko jasno razdelan lik, katerega eksistenca je prikazana na konkretnem družbenem ozadju, njegova dejanja pa so zunanje motivirana in psihološko utemeljena.

Če naj od teorije preidem na primere – osredji dogodek je odločitev zaskrbljenega starca, gospoda Geiserja (nem. gejzir, torej prispodoba prekipevajoče energije, ambivalenca starostnikovi demenci in telesni obnemoglosti), da bo poskusil iz vasi, ki je odrezana od sveta, preko prelaza doseči sosednjo vas, s tem pa železniško postajo in Basel. Pomenljiv je vrhunec tega poskusa; malo pred ciljem, pri majhni kapelici, si Geiser prizna, da nima v mestu kaj iskati, kajti kot starostnik je svetu nepotreben, hkrati pa spozna tudi svojo najglobljo nemoč – nemoč starca, katerega um počasi, a zanesljivo peša.

Prav na to boleče vprašanje propadanja se veže osrednja problematika novele, ki prevprašuje odnos med bogom, človekom in naravo; Geiser se namreč sprašuje, ali bog še obstaja, ko zavest ugasne, hkrati pa se zaveda neizmerne moči narave, ki je v pripovedi prikazana skozi metaforo izjemnega, dolgotrajnega naliva, ki evocira biblični vesoljni potop. Geiser se trudi, da bi premagal naravno razkrajanje sposobnosti pomnjenja, zato iz leksikonov izrezuje pomembne podatke in jih lepi na stene svojega domovanja. Na tem mestu v besedilo vstopa medbesedilnost; Frisch namreč zvesto vključi vsakega izmed odlomkov, ki jih označi starec, pri čemer so odlomki v pripoved vtkani tako, da ponujajo nekakšno vzporedno, znanstveno resnico o Človeku, segajo pa v čas pred njegovim nastankom in hkrati že namigujejo na čas, ko Človeka ne bo več.

Razplet ne pušča dvoma; v primeru Človeka v holocenu tako znanost kot literatura (umetnost) ponujata predvsem opomin, da starosti ne moremo zaustaviti. Propadli bomo; mi, naša zavest in vsaka naša mitologija. Za nami bo ostala zgolj narava, mati Zemlja, ki nas bo počasi, enega za drugim, sprala s svojega površja. Ne le starostniki, vsi smo nepotrebni ter čisto majhni in ob nas ni – prav nasprotno kot v Goethejevi noveli – nikakršnega boga, ki bi nas vzel v naročje in nam stal ob strani. Samo brezčutna, brez(za)vestna, mogočna narava, ki se ji ne (z)moremo postaviti po robu.

 

O avtorju. Anja Radaljac je komparativistka, kritičarka (Delo, Literatura, Airbeletrina, Radio Ars), prevajalka in prozaistka. Prvenec, roman Polka s peščenih bankin, je izdala leta 2014 pri založbi LUD Literatura. Pri pisanju – tako kritik kot publicističnih besedil in literarnih tekstov – jo predvsem zanima kako se skozi različne družbene mehanizme (med katere šteje tudi literaturo) vzpostavlja odnos … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Seks, potovanja, prasci in neuresničene želje

    Tim Uršič

    Izbor iz krajše proze slovenskih avtoric je naslov pridobil iz zgodbe Tako si moj Erice Johnson Debeljak. Nemogoče se je ne strinjati s sporočilom, povzetim v spremni študiji, da … →

  • O lovljenju Froda

    Tomaž Kozamernik

    Kakšna so razlike med fantazijo in znanstveno fantastiko? Sodobno in klasično fantazijo? Kakšna so sploh merila fantazijske književnosti? Kako se odrežejo tuji avtorji in kako domači?

  • O žanru po domače

    Aljaž Krivec

    Z dvema slovenskima avtoricama in avtorjem o žanrskih literaturi.