O nacionalizmih

S predstavo Jugoslavija, moja dežela sem imela, glede na tesnobo, ki mi jo povzroča gledališče, svojevrstno srečo. Na moji vstopnici je pisalo: trinajsta vrsta, prvi sedež. Bližina vrat. Rada imam prvi sedež in bližino vrat. Če bo hudo, lahko pobegnem. Še nikoli nisem zares pobegnila iz teatra, za uravnavanje nelagodja potrebujem zgolj vednost, da bi, če bi morala, lahko pobegnila.

Na oder sem iz trinajste vrste sicer videla bolj slabo, toda preden bi se uspela v slogu kakšne nadute novinarke (ki je pozabila, iz kakšne vukojebine prihaja) hudovati nad vstopnico, ki so mi jo dodelili, sem opazila, da v vrsti pred mano sedi Goran Vojnović, torej avtor romana in dramatizacije predstave, dve vrsti za mano pa režiser Ivica Buljan. Spomnila sem se nedavne debate s taksistom, ki mi je razlagal, kako se je preselil na Cesto dveh cesarjev, kar naj bi bilo po njegovih besedah »skoro u Murglama«. In če so »Murgle dobre za Kučana, biće dobre i za mene«. Torej, če je dobro za Vojnovića in Buljana, bo dobro tudi zame, sem si rekla in se naslonila nazaj.

Zavesa se je razgrnila in prvo, ob čemer se mi je ustavilo oko, je bila impozantna scena, zgrajena iz številnih kredenc in velikih rjavih omar, kot jih je imelo vsako domovanje pred prihodom sinonima za kapitalizem, to je švedske pohištvene verige IKEA in njene minimalistične estetike. Vse te rjave omare povzročijo, da se nemudoma vrneš dvajset, trideset let nazaj v času, v dnevno sobo, katere osrednji predmet je televizija, ki jo krasi bel kvačkani prtiček. Še pomnite, tovariši?

Kljub drobcem situacijske komedije, ki je prevevala prvi del dvodelne predstave in ki je vso dvorano spravljala v krohot, je bilo moč že na začetku zaznati temni podton nacionalizmov in ujetosti v politične strukture, kjer se je tisto, kar je sledilo, zdelo kot edini možni scenarij ali celo usoda, ki ji ni bilo moč ubežati.

Toda ravno koketiranje s komedijo je po drugi strani tisti del, v katerem nam predstava servira nekaj stereotipov o Jugoslovanih, ki jih v romanu nisem zares opazila in ki jim je najbrž ob uprizarjanju tovrstne teme skoraj nemogoče ubežati – dihtomija med piflarskimi Slovenci in vročekrvnimi Bosanci, turobno nedeljsko kosilo pri Dušinih starših, divja bosanska svatba in tako dalje, kar nas v obrisih spomni na slovenski film Kajmak in marmelada pa tudi nekatere srbske filme, denimo Rane ali Ivkova slava. Obenem predstava, kot bi šlo za gledališko verzijo kultnega Leksikona ex-Yu mitologije, na oder postavlja vse, kar smo mislili, da smo že pozabili – navijanje za Matejo Svet in vzdihovanje nad Anjo Rupel, vojaške kasarne JLA, šuškave trenirke in tako dalje. Kljub poseganju po tovrstni folklori pa očitek, ki ga pogosto serviraju avtorju romana in dramatizacije – to je, da namenoma posega po temi, ki je popularna in blizu Slovencem, ki se za novo leto radi odpravijo čez mejo na čevapčiče in trubače –, ne drži vode. Očitati čefurju, da posega po čefurskih temah, je nekako tako, kot bi gejevskim avtorjem očital opisovanje homoseksualne erotike, češ da to počnejo, ker je ta bolj subverzivna in zato zanimivejša od heteroseksualne erotike. Ti očitki so še toliko bolj nevarni, kadar se spojijo z idejo o ne-slovenski temi, ki da si ne zasluži državne podpore in državnih priznanj, kar ob dejstvu, da je Slovenija med državami z največ priseljenci, zaradi česar tema vsekakor je slovenska, diši po natanko tistem tipu nacionalizmov, pred katerimi svari predstava. Kot je za nacionalizme v navadi, se ob tem radi zakamuflirajo v nekaj bolj družbeno sprejemljivega, denimo kritiko na podlagi kvalitete dela. Njemu so dali kresnika?! Lepo vas prosim, a ste katero leto prebrali vse nominirance za to nagrado? Jaz sem jih, več let zaporedoma. In povem vam, da se redko zgodi, da je med nominiranci sploh kak roman, o katerem lahko rečeš, da je od prve do zadnje strani koherenten, da vsaj formalno stoji, s čimer Vojnovićeva nagrajena romana nista imela težave. Poleg tega so med nominiranci pogosto romani, ki jih živ bog ne bere in ob katerih – o tem sem prepričana – spi tudi žirija, a si nihče ne upa na glas povedati, da je cesar nag. Navsezadnje imamo radi umetnost, ob kateri je moč trpeti, kajne, pri čemer Vojnović zagreši ta zločin, da nam ne nudi tega užitka.

Naj se vrnem k nacionalizmom, o katerih govori predstava. Lepota uprizoritve je ravno v razkošnem pogledu na različna iskanja razlogov za vojno, ki so bili za vsakega izmed nekoč bratskih narodov specifični. To je lepo vidno ob Vladanovem obiskovanju sorodnikov, pri katerih išče očeta, ali ob Dušinem obisku staršev. Za Srbe je Milošević krušni oče, ki je nadomestil praznino, ki jo je zapustil Tito, in se, tako kot on, boril za ohranitev »bratstva i jedinstva«. Bosanci so bolj kot skozi racionalizacijo politične situacije prikazani skozi čustva obupa, razseljenosti in izgubljenosti, medtem ko Slovenci, v tem primeru Dušina starša, razmah nacionalizmov, ki so rezultirali v množičnih pobojih, označita za barbarski, nekaj, si čimer civilizirani Slovenci nimajo nič, obenem pa je bolje, če se v to ne vpletajo. Morda pa bi se, ravno zaradi pomanjkanja vednosti o dogajanju, ki pride skupaj s tovrstno ignoranco, s tem morali ukvarjati, saj imajo vojne to lastnost, da se, kot kaka avtoimuna bolezen, rade vračajo.

Predstava nam po segmentih ponuja delčke iz mozaika resnic o vojni. Šele ko seštejemo vse, kar se je zgodilo, počasi dobimo celotno sliko vzvodov za zločine, storjene pod vojaško uniformo, ki niso bili zgolj posledica mentalitete barbarskih Balkancev, v primerjavi s katerimi naj bi bili Slovenci bolj racionalni in se zato nam to ni moglo pripetiti. Slovenija je imela ob jugoslovanski vojni zgolj to srečo, da nikomur ni bilo zares mar, če se odcepi. Desetdnevna vojna je služila zgolj kot zgled, kaj se zgodi upornikom. Nad razlogi za vojno ne bi smeli zamahniti z roko zato, ker je vzorec, po katerem nastajajo vojne, malodane vedno isti, in se, kot pravim, rad ponavlja: smrt duhovnega očeta naroda, po kateri nastopi praznina, ki rezultira v krizi in po eni strani iskanju nadomestila za izgubljenega vodjo, po drugi pa krivca za nastalo stanje, kriv pa je vedno Drugi. K temu prištejemo politično propagando, ki nastalo situacijo izkoristi za svoje namene, obenem pa si prilasti medije, ki postanejo njen podaljšek. Ob to navadno sodi živ spomin na vojno očetov (situacija, ki je še vedno zelo živa tudi v Sloveniji), ki v sinovih povzroči željo po krvnem maščevanju. To maščevanje se odvija pod okriljem vojske, ki odgovornost posameznika (ki je z uniformo razčlovečen in enak ostalim) prelaga na neke višje instance, s čimer se ta isti posameznik izogne občutku krivde. K vsemu skupaj kakopak sodi tudi vzpon karizmatičnega vodje, mitičnega junaka, kakršnega je v drugi svetovni vojni predstavljal Hitler, v jugoslovanski pa Milošević s pripadajočimi generali, ki v očeh naroda edini predstavljajo izhod iz krize.

Te dejavnike, ki so rezultirali v množičnih pobojih, je Vladanov oče/vojni zločinec ob njunem srečanju skušal reducirati tako, da jih je spravil pod skupni imenovalec usode – nečesa, kar je vse vpletene neizogibno doletelo, nečesa, kar je torej večje od volje posameznika, ki je spričo poti usode nemočen. Vladan, ki v tem primeru predstavlja mlajšo generacijo, takšno logiko svojega predhodnika zavrne in kliče k osebni odgovornosti. Oziroma, kot mi je ob nedavnem intervjuju povedal bosansko-ameriški pisatelj Aleksandar Hemon: »Odgovorost se morda res prične na vrhu, gre pa vse do dna.« Krivda je vedno tudi povsem indvidualna.

Tri ure, kolikor traja predstava, so minile skorajda zgolj ob srbščini, bosanščini in hrvaščini s pripadjočimi dialekti, ki so jih igralci, sicer bolj vajeni nastopanja v slovenščini, relativno dobro posneli. Ne pomnim – morda pa je moj spomin prekratek – slovenske predstave, ki bi se večji del odvijala v ne-slovenskem jeziku, vključno z vso folkloro, ki sodi k posameznim narodom (ali v tem primeru nekoč skupnemu, jugoslovanskemu). Izvedba v srbskem-bosanskem-hrvaškem jeziku je bila v tem primeru kot nekakšen korektiv romanu, kjer me je konstantna raba slovenščine s primesmi nečesa, kar naj bi zgolj spominjalo na srbščino-bosanščino-hrvaščino, izredno motila. Jezik se avtorju ni posrečil tako kot pri Čefurjih, čeprav je res tudi to, da je bil izziv v Jugoslaviji mnogo večji in znotraj literature morda nepremostljiv. Kakorkoli, jezik predstave, vključno z njeno sporočilnostjo, pomeni potencial za številna gostovanja po Balkanu, morda pa bi bilo še bolj dobrodošlo, če bi spomin o minulem, ki ga predstava nosi – ne na način nostalgije, pač pa opomina, kaj se ne sme več pripetiti –, obudili tudi Nejugoslovani, ki so to vojno pozabili, nemudoma ko je minila, to je, ko je televizija nehala poročati o »neki oddaljeni, ubogi Bosni«. Osvežitev spomina bi, ob ponovni krepitvi radikalne desnice po vsej Evropi, vsekakor dobro dela.

Navsezadnje mi, Balkanci, dobro vemo, kakšna nevarnost tiči v tem.