O moškem, ki je pisal čisto kratke zgodbe

Arjan Pregl, O ženski, ki ni hotela z balkona. Ljubljana: LUD Literatura, 2017 (zbirka Prišleki)

Veronika Šoster

»For sale: baby shoes, never worn« je ena izmed najslavnejših kratkih kratkih zgodb, ki je pogosto zmotno pripisana Ernestu Hemingwayu. Postala je model ali vsaj zgled za to do konca okleščeno obliko pripovedi. Zgodba seveda ni osamljen primer, zelo priljubljene so recimo tudi kratke horror zgodbe, ki morajo s čim manj besedami nagnati strah v kosti. V Sloveniji je med najbolj znanimi pisci kratke kratke proze Andrej Blatnik, pri katerem je treba izpostaviti vsaj zbirko Saj razumeš? V razburkane vode »kratkega in sladkega« se je podal tudi Arjan Pregl, ki je svoje spretnosti med drugim dokazoval že na Urnih zgodbah ter letos izdal še knjigo zbranih zgodb z naslovom O ženski, ki ni hotela z balkona. Vsebinska kvaliteta knjige se kaže že v tem, da lahko že kar naslov beremo kot svojo zgodbo, saj čisto preprost stavek podaja mnogo materiala za razmišljanje; kdo je ženska, ki noče z balkona, zakaj noče z balkona, kje je ta balkon … Tako je že vstop v delo miselni vlakec smrti, na katerega se postopoma vkrcajo zgodbe, ki skozi najrazličnejše obrate in navezave povzročijo rahlo vrtoglavico in premnoge čustvene izbruhe.

Glede na prebrano bi bil lahko Pregl brez težav ghostwriter za stand up komike, saj se njegovi zapisi kar iskrijo od energije, humorja, živahnosti, posebnosti in nepričakovanosti. Ne glede na kratko obliko se Preglov humor izkaže za zelo kompleksnega. Večina zgodb se res lahko bere na prvo žogo, toda v vsaki je mogoče odkriti še kakšno pomensko plast. Knjigo se lahko brez slabe vesti bere kot skupek kvalitetno literarno obdelanih humornih zamislic, ki pa se lahko pohvalijo tudi z družbeno kritiko. Ker je povezana s humorjem, pa tudi absurdom, ni nikoli prisiljena, pretenciozna ali pa nadležno prisotna le zato, da bi avtor izpadel družbeno angažiran, ampak je preprosto inkorporirana v globljo strukturo, vseprisotna, ker drugače ne gre. Tudi ni nujno, da gre za usmerjeno kritiko, ampak se zdi, da se zgodbe prosto gibajo po družbenem polju, iščejo primerne protagoniste in skozi njih izrišejo nekatere družbene patologije, na katere so pač morale neizogibno naleteti.

Pri tako kratki obliki zapisov vedno obstaja možnost, da se začnejo zapleti ponavljati, pri Preglu pa se to ne zgodi, saj se ne drži le enega načina pripovedovanja. Čeprav je ena izmed pogostejših tem (predvsem likovne in literarne) umetnosti, skozi katero se hoče človek najti ali pa navezati stik z drugimi, je vsakič obdelana malo drugače. V zgodbi Plažna literatura se navidezno nedolžen pogovor o primernem poletnem branju sprevrže v kritiko begunske krize (»Če se izmuznemo obalni straži, bomo do jutra na Lampedusi«), Epski človek je duhovit dvostavčen vic o moškem, ki v knjižnici izbira knjige, Neverjetna zgodba Gorana Dotića pa je metatekstualni pomežik nekemu drugemu velikemu literarnemu delu, če jih naštejem le nekaj.

Najbolj prepoznavna veščina, ki jo Pregl v knjigi pokaže, je nedvomno občutek za končne obrate, ki dajejo zgodbam nove pomene ali pa jih popolnoma postavijo na glavo. Tudi do tega pride na različne načine; lahko gre za popolnoma običajen vsakdanji prizor, ki se izkaže za bolj usodnega (O čistilki brez talenta za primere, Nastavitev zasebnosti), za usoden prizor, ki se izkaže za navadnega (Poslednja bitka, Dan potem, Zvok odrešitve), za stereotipno ali klišejsko ogrodje, ki se razleti (Velika pričakovanja), za absurd, ki postaja vedno hujši (Tiste vrste človek, Črv dvoma, Za Raymonda Roussela) … Veliko zgodb bi lahko opisal znan stavek z interneta: »Don’t you hate it when a sentence doesn’t end the way you think it octopus?« Tudi na tem mestu si Pregl ne more kaj, da ne bi bil del šale: »Ko pride mimo balkonskih vrat, zavoha marihuano … Sledi pa nenaden obrat. Torej, moški se nenadoma obrne, […]«. Nekateri zapisi pa se konec koncev ne iztečejo v nič posebnega, so bolj izseki (Po resničnih dogodkih, Mujo in Haso) kar je pravzaprav zelo osvežilno, saj bi bili v nasprotnem primeru obrati preveč pričakovani in bi se hitro izpeli, tako pa zgodbe pričakovanja sproti razbijajo in na vsakem koraku presenečajo.

Če v neki zgodbi Pregl svojega protagonista imenuje za ontološkega bolnika, bi lahko njemu nadeli izraz ontološki zdravnik, saj nikoli ne izpusti priložnosti za poigravanje s prenesenimi ali dobesednimi pomeni. Črv dvoma postane dejanski črv, slepi potnik ne vidi in ima s seboj psa vodnika, avtor spreminja tudi pregovore ali rekla, ustaljene besedne zveze obrne v svoj prid: »Vsakič ko je vstopil v prijetno ogreto stanovanje, si je rekel: »Kapo dol!«« ali pa »Potem je odšel do štedilnika, prijel pokrovko in odkril toplo vodo.« Knjiga je tudi oblikovno razgibana, saj so uporabljene opombe z zvezdico, vizualni prikaz leta sršena s pomočjo črk, izseki iz slovarjev, seznami, narobe obrnjene črke… Ni ravni jezika, ki je Pregl ne bi prepoznal ali izkoristil, da čim bolj duhovito, prekanjeno in zvito pove zgodbo, ki morda ne potrebuje veliko besed, a zbudi mnogo misli. Ker pa je tale kritika že daljša od večine zgodb, povrh ji grozovito manjkata humor in patos Preglove knjige, bo avtorica na tem mestu zapis premagano in omagano končala brez vsakršnega obrata.

O avtorju. Veronika Šoster, rojena leta 1992 v Trbovljah, obiskovala I. gimnazijo v Celju. Leta 2014 je na Filozofski fakulteti v Ljubljani diplomirala iz primerjalne književnosti in bohemistike, leta 2017 je magistrirala na temo slovaške ženske poezije zadnjih desetletij, trenutno je doktorska študentka literarnih ved. Literarne kritike objavlja v nekaterih večjih slovenskih medijih, kot so Literatura, radio ARS, Mentor, Airbeletrina, … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Semifantazijski proekološki zaris tukajšnjosti

    Anja Radaljac

    Mamuti so pomemben roman; pomemben zaradi sproščene nastanitve v medprostoru zajemljivega in nezajemljivega od koder v “prostor zaznave” potiskajo marginalne realije časoprostora kar počno na poudarjeno literarno igriv način, s fragmentiranjem pripovedi, prepletanjem mnoštva pripovednih tokov, vnašanjem elementov fantazijske pripovedi ter “sproščenim pripovedništvom,” ki ni zavezano pripovedovanju “osebnih zgodb”.

  • Odsev: onkraj upa in obupa

    Klemen Kordež

    A tekom strani so se mi najprej zlagoma potem pa vedno hitreje in predvsem očitneje začele odstirati tudi težje dostopne plasti posameznih zgodb, ki so se, ne najdem boljšega izraza, začele zrcaliti in izvijati iz na prvi pogled naključnega popisovanja bolj ali manj vsakdanjih dogodkov.

  • Plačaš 1, dobiš 3

    Veronika Šoster

    Primož Čučnik se je za svojo Trilogijo, ki namiguje na več sestavnih delov, ozrl v preteklost, pred svoj nagrajeni Mikado. Servira nam knjigo, ki vključuje njegove že izdane tri … →