O kamnih z Marsa

Teja Močnik, Kamni z Marsa. Ljubljana: LUD Literatura, 2021 (Prišleki)

Tomaž Kozamernik

Zbirka kratkih zgodb Teje Močnik Kamni z Marsa se prične z okolišem in duhom trenutnega časa, saj skozi pripovedovanje uvodne zgodbe nadomešča vsakodnevni informativni izliv in gnev različnih medijev. Prva zgodba (»Kamni z Marsa«) govori o mladem paru, ki v tempu službovanja življenje še vedno doživlja skozi terminološke zmožnosti zapuščin študentskega mišljenja in opisovanja. Ironijo reza med študentskim življenjem in hkratnim stopicanjem po svetu odraslih odraža tretja oseba, za katero se dlje časa ne razkrije, ali gre za drugo ljubimko oziroma ljubimca ali za deklico, ki jo želita posvojiti. Avtorica tako že uvodoma zakoliči osnove za melanholično in rahlo turobno vzdušje, ki se nato skozi miselne tokove vije preko celotne zbirke.

Melanholičnost pripovedi ni nazadnjaška ali patetična, temveč skozi ubesedovanje vseskozi nosi iskrico pozitivnega, v najslabšem primeru elemente nekakšne vdanosti v usodo, ki je na nasprotnem bregu temačnega, a s ščepcem sarkastičnega. »Bila sva pač, kjer sva bila, brez bencina in prepuščena milosti onih na drugi strani telefona, da naju izvlečejo iz tega sranja«, kakor situacijo opiše najstnik v zgodbi »Očetje«, ko z očetom doživita avtomobilski mrk. Slednje je moč razumeti tudi kot skorajšnje eksperimentiranje z opisnimi zmožnostmi različnih generacij ali vsaj pokroviteljsko razumevanje starejših nasproti mlajšim generacijam, kot so kratki in suhoparni stavki: »[V]oziček sem zapeljala pod murvo. Sonce je močno, njena koža pa prosojna in lahko bi jo opeklo. Krošnja je gosta in senca globoka, zato je pod drevesom hladno. Morda še preveč.«

Takšen prikaz pripovednih postopkov se naprej razvija v splošno krcanje zmožnosti argumentiranja s »pač«. Tokrat ponovno z najstniškim opisom: »[I]z škatlice je vzel cigareto in jo prižgal. Bil je trenutek, ko sem nekako pričakoval, da bo ponudil tudi meni, ampak mi ni. Tudi če bi mi, bi mi bilo najbrž nerodno kaditi vpričo lastnega fotra. Čuden občutek pač.«

Kratke zgodbe vsebujejo mnogo nostalgičnega, opominjanja na otroške dni, na otroško škodoželjnost in manko empatije v tistih letih, opise prvih ljubezni, nesrečnih družinskih odnosov, kuharske peripetije, zgodovinske dogodke, manj ali bolj znane zgodovinske osebe. Najbolj izrazita lastnost, ki nas vodi v zbirki, so miselni tokovi, ki se včasih (tako samoumevno) izgubljajo v svojih miselnih labirintih, iz katerih ne najdejo izhoda ali zaključka. S tem pa izgubljajo bralčev doživljajski smerokaz. Formalno sta še najbolj zaokroženi prva zgodba o mladem paru, kjer se on bori z boksarsko vrečo, ona pa v laboratoriju išče svoj smisel, ter sila posrečena pripoved o dveh kuharskih mojstrih, ki vsak na svoji strani pulta skozi ustvarjanje tipata za gurmanskim perfekcionizmom.

Številne izmed zgodb se zdijo ne povsem dodelane ali pa vsaj premalo povezane in tako osebi s knjigo v roki puščajo prevelike vsebinske luknje, ki naj bi jih ta potlej zakrpala. Miselni tokovi sicer puščajo vtis estetske dovršenosti – »vohala bi sol, sol v zraku, vonj, s katerim bi se morje pretvarjalo in me prepričevalo, da je že ves čas vse enako, da je za tistimi okni le nekdo za hip ugasnil luč, da so vrata še vedno odprta in da bodo muzičarji vsak hip spet poprijeli za svoje saksofone in bobnarske palčke, nažgali znane melodije in napolnili plesišče« –, a takšnim izsekom nadalje primanjkuje umeščenosti v smiselno celovitost.

Zgodba »Lepi zapuščeni kraji« vnaša v branje prefrigano igro časovnega degradiranja in opominjanja, da vsak kotiček, pa naj bo še tako zapuščen, za seboj šepeta svojo dediščino. Prične se v drugi polovici 20. stoletja, nato pa stopiclja nazaj do tragične usode Judov. Še dlje, do neizvedljivosti srečanja Jurija Thurna in Hallersteina, prvi bi bil namreč že dolgo mrtev, drugi pa bi verjetno nekje v prepovedanem mestu opazoval nebo. In takšne preteklosti osamelih kotičkov so lahko faktične ali samoniklo namišljene.

V podobno vprašanje se poda zadnja zgodba (»Zgodbe, ki jih ne želim zapisati«) s potresom kot sinonimom za kamne iz naslova zbirke, ki pristanejo tam, kjer je življenje, a mentaliteta tega časa takšen dogodek sprejme kot dobrodošlo streznitev od vsega preostalega, kot kratkotrajno razvedrilo. In kot zgodbe, ki pristanejo na črnilu, naj bi se tam končale, potemtakem tudi izgubile (z)možnost nadaljnjega predrugačenja in iskanja bližine popolnosti, kot sta to počela v eni od zgodb kuharja. »Zgodbe, ki jih ne želim zapisati« so skorajda naivna antiteza boječnosti pred intrigo izgube oblasti nad pripovedno izmišljijo. A kot so »kamni« dobrodošlo razvedrilo, tako je skrb za zgodbami brezpredmetna, saj se imitirajo skozi vsakršno branje.

Delo ne nazadnje izstopa v tem, da v nasprotju s slovenskih literarnim trendom zadnjih let ne vsebuje moralnih in idejnih podukov o pravilnosti medosebnih odnosov. V Kamnih z Marsa so v ospredju pripovedi. Pripovedi, ki opisujejo medsebojne odnose, a za izlivom teh opisov ni prsta, ki bi žugal, temveč le védenje, da življenje pač je. Za povezovalno nit med temi pripovedmi rabijo miselni tokovi, čeprav bi miselne tokove pravzaprav morala povezovati pripoved, a vseeno prvenec dosega estetiko v upodabljanju in slogovno dovršenost. Zatakne se pri njihovi povezljivosti in občutku nedodelanosti ter nezapomnljivosti. V estetskem oziru razveseljivo, v pripovednem malenkost manj, a vendarle s priporočilom za branje.

O avtorju. Tomaž Kozamernik (1987), magister primerjalne književnosti in 3D oblikovalec, ki po Pohorju išče nove smisle in izvirna nerganja.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Teologija v budoarju

    Urban Leskovar

    Samoiskateljstvo preko spolnosti ni za slovensko literaturo nič novega. Že Vitomil Zupan je na tem področju prepoznal nekakšno mistično doživetje; združenje tako na telesni kot tudi na duhovni ravni, v katerem smo osvobojeni civilizacijske navlake in se neokrnjeno kažemo v svoji najprvobitnejši luči.

  • Med eksploatacijo in umetnostjo

    Aleš Čeh

    V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja se je Amerika v nenavadnem trku resničnega in popkulturnega šibila pod splošno histerijo zaradi napol izmišljenih, napol pa resničnih zgodb o satanističnih obredih, serijskih morilcih in podobnih skrajnostih. Izredno občutljivo dogajanje se je, vsaj v primeru serijskih morilcev, povezalo s popkulturo, zlasti s stripom, šund literarnimi revijami in ameriškim filmom, ki se je takrat končno otresel spon cenzure stroge produkcijske kode.

  • Bog, ime ti je ženska (mogoče)

    Sašo Puljarević

    Zdi se, da bi zadnje čase slovenska literarna scena dala karkoli za en res dober krimič. Pritisk je velik, avtorji in avtorice se potijo, slovenščina vznemirjeno trepeta, željna preizkušenj, in medtem ko se Birse in Vrenki v Medsočju tepejo z Rdečo kapico, Lenko gre in napiše Triger.

Izdelava: Pika vejica