O kakšnih napakah sploh govorimo?

Knjigokup: Pazor, na tej knjigi ne boste našli nobeno napako! – Razkrivanje ozadij takšnih in drugačnih napak v knjigah. Ljubljana: Modrijanova knjigarna, 25. 9. 2014.

Aljaž Krivec

Serija dogodkov Knjigokup, ki se bo še nekaj tednov (do 18. oktobra) odvijala v Modrijanovi knjigarni v Ljubljani, skuša sporadično odgovarjati na razna vprašanja o knjigi. Res o knjigi, saj so večeri posvečeni večini prisotnih v komunikacijskem krogu knjige, še največkrat pa izostane avtor. Seveda je to pri prevladujoči shemi literarnih večerov z avtorjem na piedestalu zelo dobrodošlo, še posebej ker se zdi, da je javnost o tovrstnih tematikah precej slabo poučena. Le to, da je občinstvo na dogodek načeloma prihitelo neposredno iz svojih pisarn na založbah ni tako razveseljujoč podatek, pa vendar.

Dogodek, ki se je odvil na skoraj deževen četrtkov večer, je nosil razigran naslov Pazor, na tej knjigi ne boste našli nobeno napako! Sprva sem si kot nepoučen obiskovalec mislil, da bo govora o zatipkaninah in posledičnih korekturah, nakar se je v mojih mislih prikazala kopica možnih knjižnih napak, najsi gre za slovnične, oblikovne, v primeru leposlovja za zgodbene, v nasprotnem pa morebiti za strokovne in še kakšne. A odgovora v neposredni obliki nisem dočakal niti na dogodku.

K definiciji obravnavanega pojma so na koncu še najbolj pripomogle razne anekdote in konkretni primeri, ki so jih pod moderatorsko taktirko Sama Ruglja navajali gostje: nekdanji urednik Cankarjeve založbe Zdravko Duša, prevajalka Nada Grošelj ter glavna urednica založbe Modrijan Bronislava Aubelj. Govora je tako bilo o tujih strokovnih tekstih, v katerih je kar mrgolelo napačnih podatkov, pa o avtorjih, za katere slovnična pravila sploh ne obstajajo in tako dalje.

Toda kako se izogniti vsem tem zoprnijam? Gostje so se morali strinjati, da se jim skoraj ne moreš, pa naj v to vložiš še toliko časa in truda. In seveda – napaka se vselej pojavi točno tam, kamor boš v izdani knjigi pogledal najprej. Najsibo to naslovnica, na kateri veselo piše Tomas Bernhard namesto Thomas Bernhard (Zdravko Duša), ali pa se bo zatipkanina pojavila na naključni strani obsežnega romana. Še več! Če se želiš tej grozi (Duša in Aubelj sta priznala občasno nespečnost zavoljo tovrstnih pripetljajev) izogniti tako, da boš najprej prebral kataložni zapis, te bo pa zatipkanina počakala prav tam, kakor je razložila komentatorka iz občinstva.

Seveda se pojavi vprašanje, če ni sodobna tehnologija tista, ki bi nam lahko priskočila na pomoč. Nada Grošelj je priznala, da je pri prevajanju internet gotovo nepogrešljivo orodje, ki omogoča lažje iskanje napak pri preverljivih podatkih, ponuja pa tudi možnost, da si lahko po hitrem postopku pridobimo osnovno znanje o zadevah, ki sicer ne sodijo v naše področje, vendar pa jih je za potrebe prevoda dobro, če ne kar nujno, poznati. Sodobni tehnologiji je treba pripisati tudi omogočanje hitrejšega uredniškega dela, sta se strinjala preostala gosta, vendar pa je treba priznati, da nas dela računalnik z možnostjo instantnih popravkov tudi nekoliko nepozorne in površne.

Na koncu pa je vendarle človeški faktor tisti, ki je odgovoren za napake. Tako je denimo treba biti pozoren na izbiro prevajalca, korektorja in lektorja, saj bodo bržkone prav ti tisti, ki bodo zamočili. Bronislava Aubelj je krivdo pripisala tudi avtorjem ter dodala, da se s teksti, ki niso že ob prihodu v njen nabiralnik pravzaprav »brezhibni«, niti ne ukvarja. No, tu je nekoliko završalo. Zdravko Duša je pripomnil, da potem ne bi imeli Petra Božiča, ki je veljal za precej nerodnega, ko je govora o pravopisu. Dodal je tudi, da je lektoriranje pač strokovno delo in ga tako ne velja vsiljevati avtorjem.

A poskušajmo razumeti obe strani. Urednici velike založbe bržkone preseda nenehno prejemanje tekstov, ki so zavoljo števila napak ne zgolj neberljivi, temveč zakrivajo še tisto, kar bi pri avtorju lahko bilo dobro. Mogoče ni zaman avtorjem položiti na srce, da tekst pred pošiljanjem založbi vendarle dodobra pregledajo ali ga dajo v lekturo. Vendar pa je treba ostati tudi nekoliko svobodomiseln: pisatelj je pisatelj, lektor pa lektor.

Za konec pa je sledilo še nekaj anekdot. Tako smo denimo izvedeli, kako se je v nepopolnem seznamu bibliografije znašel zapis »There’s something missing,« ki je malodane romal v tisk, ali pa kako je urednikova (Duša) šala, ki je v maserskem priročniku obljubljala »srečen konec« razjezila avtorico, ali pa kako je neroden prevod (Grošelj) teksta o Galenu bralcu naročal krajo trupel in tako dalje.

Konec koncev pa je našteto tudi vse, kar bi lahko v okviru četrtkovega pogovora označili kot manj monotono. K temu ni pripomogel moderatorjev trud, da bi vprašanja prehajala od splošnih h konkretnejšim, saj so v veliki meri ostajala nedomiselna, takšni pa so bili posledično tudi odgovori. V pomoč ni bila niti široko zastavljena rdeča nit pogovora o napakah, ki je že s tem nujno ponudila zelo splošno debato, četudi se je zdelo, da ima vsak od gostov svojo idejo, kaj napaka je in jo lahko kot tako naziva brez dodatne opredelitve – ne nazadnje bi se bilo treba slovničnih napak lotiti popolnoma drugače kakor denim vsebinskih. Kljub vsemu pa je organizatorjem večera potrebno pri nenavadni izbiri naslova priznati nekakšno oranje ledine, ki ga velja v prihodnosti nadaljevati z večerom/večeri, na katerih ne bi umanjkal niti uvid kakšnega pisatelja, kritika, lektorja in še koga, ki bi lahko problematiko napak postavil v novo perspektivo.

O avtorju. Aljaž Krivec se je rodil v Mariboru leta 1991. Leta 2012 je diplomiral na temo »beat literature« na oddelku za Primerjalno književnost in literarno teorijo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, v 2015 pa zagovarjal magisterij (bolonjska stopnja) Novi pristopi v sodobni poeziji. Ukvarja se predvsem z literarno kritiko in refleksijo lokalnega kulturno-umetniškega prostora, občasno pa tudi s pisanjem poezije in proze,  moderiranjem  literarnih … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Iz kvalitete v kvantiteto

    Andrej Blatnik

    Nekoč pred davnimi časi Ko smo leta 1984 začeli ustanavljati knjižno zbirko Aleph (mimogrede, eno zelo redkih oblik slovenskega založniškega delovanja, ki je leto 1991 … →

  • To ni krizno stanje, pač pa stanje nove realnosti

    Aljaž Krivec

    Renate Rugelj je založnica, ki je svoje poslanstvo našla pri delu v podjetju UMco. Dejavnost podjetja je razpršena in obsega vse od prodaje promocijskega tekstila do izdajanja knjig in revij. In tako je razpršeno tudi delo sogovornice, s katero sva imela kaj povedati o politiki založbe in njenih spremembah (ter o njih vobče).

  • Strastno nestrastni

    Maja Šučur

    Minuli četrtek je v Modrijanu na Trubarjevi potekala razprava o knjigarnah, ki je imela vse možnosti, da se izteče vsaj v tvorni inkubator izmenjave idej. Gostje Miha Kovač, najbrž … →

Izdelava: Pika vejica