Novi problemi in stari pristopi

Aljaž Krivec

Dogodkom Debatne kavarne, ki so potekali v sredo, 26. 11. – torej na otvoritveni dan knjižnega sejma –, je bilo z izjemo časovne sorodnosti skupno tudi to, da so skušali biti aktualni. Predmet njihove obravnave so zaznamovale nove prakse in pristopi, ki se bi naj zgodili zavoljo razvoja (internetne) tehnologije ali pa zato, ker so bile teme pogovorov nekoliko osrediščene okoli mladih.

Okrogla miza Kakšna je prihodnost literarne revije Mentor je skušala zajeti oboje. Sodelujoči so ob 35-letnici delovanja revije v ospredje postavljali predvsem njeno iniciacijsko vlogo. Torej pomen, ki ga ima za mlade, s tem ko omogoča prve kritiške, pesniške in pisateljske korake. Ker so dela na področju kulture večkrat postavljena v središče raznih gorečih debat, bi hitro trčili ob vprašanje, če se je denimo pisanja kritik, še posebej pa literarnega ustvarjanja, sploh mogoče naučiti. Vsak tovrsten medij se mora tako strogo zavedati svoje funkcije, ki je nadvse bistvena, saj do neke mere definira posameznikov pristop, pogled, lahko pa tudi okus.

Kot enega bistvenih problemov so sodelujoči izpostavili dejstvo, da mladi po reviji ne posegajo v dovoljšni meri. Naj dodam, da so nekateri pogoji za takšno stanje gotovo zunanji: prekomerno izdajanje knjig ter veliko število medijev, ki se tako ali drugače dotikajo tudi literature, lahko kljub nezmanjšanemu interesu za literaturo krči število bralcev posameznih medijev. Mentorju v prid zagotovo ni redko izhajanje (štiri številke na leto) ali njegova nedostopnost na spletu, s pomočjo katere bi revija stopila na teren, kjer se bi lahko kosala z največjim številom drugih ponudnikov. Četudi lahko razumem in podpiram izjavo glavnega urednika Aljoše Harlamova, da je papir neke vrste prestiž, ki mora zagotavljati kvalitetne prispevke, pa je gotovo prav na tovrstnih revijah tudi poslanstvo, da svojo filozofijo prenesejo še na splet ter tako dvignejo tudi kvaliteto internetnih prispevkov.

Kvaliteta je bila tudi ena osrednjih tem dogodka Lektor na prepihu med tradicijo in sodobnostjo, ki ga je organiziralo Lektorsko društvo Slovenije. Skrajno tipično strukturiran naslov za okroglo mizo v navezavi z zelo splošnimi vprašanji tudi ni prinesel kopice novih perspektiv o lektorskem delu. Zdi se, da je društvo želelo predvsem predstaviti svoje delavnice ter pojem lektorske licence. Prav ta pa bi naj omogočila ozaveščenost glede slovničnih pravil in seveda širšega lektorskega dela, tako za lektorje kot tudi civiliste, ki si ne lastijo rdečega svinčnika (pa tudi za tiste, ki, kot se je izrazila Dušanka Zabukovec, ob njem doživljajo orgazem). Sklepi debate načeloma niso ponudili novih odgovorov. Lektorsko delo je tako formalno kakor tudi v mentaliteti ljudi podcenjeno; vse več uradnih dokumentov, izdanih knjig, člankov ter drugih javno dostopnih tekstov je slabo lektoriranih ali pa sploh ne. Pa še slabe novice za tehnologijo in mlade: prva nam ni v takšno pomoč, kot bi si morebiti predstavljali, drugim pa diploma iz slovenistike ne zadostuje. Tako je v zraku žal ostal nekoliko zoprn občutek, da je po mnenju prisotnih lektura predvsem stvar izkušenih.

Četudi se je lep del debate zdelo, da je smisel lektoriranja povsem samoumeven in da ima veliko opraviti z gojenjem slovenskega jezika in kulture, pa je pisatelj in prevajalec Jani Virk nekoliko kasneje vendarle izpostavil pomen, ki ga ima lektorsko delo denimo pri literarnem delu, ki lahko zavoljo (na primer) nerazumevanja različnih ravni jezika ter mnogih slovničnih napak zaživi v popolnoma drugi luči kot bi sicer. To lahko usodno vpliva na recepcijo tako domačih kot tudi tujih leposlovnih del, ki v slovenščini kar naenkrat postanejo nevredna svojih slave in imena.

To pa se prav gotovo ni zgodilo z deli mladinskega pisatelja Johna Greena, ki so bila predmet obravnave okrogle mize Fenomen uspeha Johna Greena ali zakaj je problemska literatura na lestvicah najbolj branih knjig zamenjala fantastiko, saj so postala eno najbolj popularnih čtiv tako pri nas kot tudi po svetu. Naslov sam na sebi predvideva nekoliko bolj specifično naravnan pogovor. A sodelujoči so že kaj hitro družno zavrnili strogo ločevanje med fantastiko in problemsko literaturo, saj prva (in dober primer je lahko serija knjig o Harryju Potterju) ne izključuje problemskosti. No, pa tudi glagol zamenjava se ne zdi najbolj primeren, če upoštevamo dejstvo, da fantastika še vedno uživa veliko branost in sega na najvišja mesta lestvice prodajanih knjig. Razlogov za takšen uspeh je po mnenju diskutantov mnogo. Boštjan Gorenc (sicer prevajalec Greena v slovenščino) je uspeh delno pripisal YouTube kanalu VlogBrothers, ki ga avtor uspešnice in njegov brat ustvarjata že vrsto let in bi gotovo lahko pomagal pri formiranju baze oboževalcev.

A uspeha ne bi bilo, če čtivo ne bi bilo kvalitetno. S tem se je strinjala tudi dr. Vanesa Matajc, ki je poudarila, da je uspeh in kvaliteto dela mogoče razlagati s pomočjo razumevanja likov, ki bi lahko bili sleherniku nekoliko tuji, vendar so v delu vzpostavljeni na prefinjen način, ki omogoča poistovetenje. Sodobna tehnologija je omogočila, da je prišlo slovensko občinstvo v stik s (kvalitetnim) literarnim delom, ko ni bilo še niti prevedeno oziroma še pred prvo potezo založbe in slovenskega šolstva, ki Greena še ni uvrstilo na nobenega od seznamov za branje, čeprav večje število najstnikov izpričano pozna več njegovih del. Na tem mestu bi bilo gotovo dobro še enkrat premisliti v javnosti skonstruirano podobo mlade osebe, ki po sili razmer prebere le kakšno obvezno čtivo, preostanek časa pa presedi za domačim računalnikom. Očitno je, da mora obstajati pravi pristop k pregovornemu problemu, ki ga naveden angažma mladih bralcev, da bi prišli do specifične knjige, spodbija.

»Knjige berem izključno v angleščini, ker ni dobrih slovenskih torrentov,« je na naslednji okrogli mizi E-knjige v slovenščini imamo – kaj pa zdaj? dr. Miha Kovač citiral nekega svojega znanca in tako posredno pokazal s prstom na naše nerazumevanje odnosa med Guttenbergovo in Zuckerbergovo galaksijo. Nove zakonitosti založništva ob prisotnosti e-knjige so tako tiste, ki povzročajo največje preglavice in zdi se, da je treba začeti znova. Eden od gostov, slovenski »e-pisatelj« Bojan Ekselenski, je poudaril, da portali, kot je denimo Biblos omogočajo podobno zastopanost najrazličnejših avtorjev. Prav ta misel je tista, ki nakazuje rušenje znane knjižne hierarhije. Morebiti zaenkrat še velja za Biblos, vendar pa se mnogi tuji ponudniki že naslanjajo na algoritme, ki potencialnemu kupcu ponudijo predvsem knjižne naslove, ki bi naj ustrezali njegovi bralni zgodovini, okusu ter celo spolu in starosti, s tem pa kakopak povzročajo generalizacijo bralčevega interesa in začaran krog. Na ta način lahko ponudniki naš okus prilagajajo svojim potrebam, pri tem pa izostane kopica knjig, ki za e-obliko (še) niso primerne. Govorim denimo o slikanicah, ki na primeren format še čakajo (a bi naj bil tik pred vrati), o starejših delih, za katera bi bila digitalizacija nesmotrna, saj so primerna za ožji (strokovni) krog bralcev. Zato pa so na boljšem dela tekoče produkcije, ki zagotavljajo serijske bralce, ki na knjižnih policah preprosto nimajo več dovolj prostora za stotine knjig.

Pri novih pristopih, ki jih ponuja e-založništvo, je gotovo pomembno omogočanje samozaložbam, da najdejo svoj prostor pod soncem. Te omogočajo spregledanim avtorjem, da se vendarle predstavijo širšemu bralstvu, ne da bi ob tem potrebovali veliko finančnih sredstev. To dejstvo je gotovo dobra novica za žanrsko ali pa alternativno literaturo, ki jima (slovensko) založništvo ni tako naklonjeno. Hkrati pa tak pristop avtorje popolnoma »osvobodi« uredniškega, lektorskega in oblikovalskega dela, kar lahko na žalost pripelje do polizdelkov. Vprašanje doprinosa e-knjige tako ostaja odprto. Na koncu pa vendarle trčimo ob težave, s katerimi se v nekoliko drugačni obliki srečujemo že v klasičnem založništvu. Dr. Miha Kovač je tako poudaril, da tudi samozaložniki v končni konsekvenci za resničen uspeh vendarle potrebujejo podporo kakšne založbe, pa tudi, da je e-knjiga morebiti bolj kot komurkoli drugemu na kožo pisana ponudnikom strojne opreme.

Želja po zaslužku pa je tudi pojem, ki so ga kot pomembnega razumeli udeleženci debate Mostovi in prepadi med slovenskimi kulturniškimi generacijami. Večina prisotnih je namreč prav temu pripisovala bistven premik med generacijami, ki so se formirale še v bivši Jugoslaviji, in tistimi, ki se jim je to zgodilo po osamosvojitvi. A govor o generacijah je delikaten. Prav na to je opozoril tudi eden od prisotnih, Žiga Valetič, ki zase pravi, da se težko razume kot pripadnika neke generacije – pankerji so zanj nekoliko prestari, otroci osamosvojitve pa spet premladi. Luka Mesec je tako ponudil definicijo generacije, ki omogoča tako razumevanje politično generiranih kot tudi kulturnih generacij. Po njegovem mnenju se te namreč ustvarjajo ob nekih določenih pomembnih dogodkih. V tem smislu je formiranje generacije odvisno od zunanjega dogajanja. Tako nastanejo bodisi skrajno heterogene »generacije« bodisi večje skupine ljudi, ki jih ni mogoče strpati pod skupni imenovalec.

Če zloglasen pojem vendarle sprejmemo, lahko kaj hitro postanemo nekoliko pristranski. Če je denimo Jelka Ovaska zasanjano proglasila svoje življenje v socializmu kot boljše, saj je nabor vrednot zajemal bratstvo, enotnost, solidarnost, ki so omogočale lepo in brezskrbno življenje, pa sta se mlajša predstavnika (Dijana Matković in Luka Mesec) vendarle morala nekoliko bolj zanašati na teorijo ter vidik življenja danes, ki mu teže sopostavita praktično izkušnjo kakšnega drugega časa. Z veliko mero pazljivosti ter dopuščanja nedokončnega odgovora se je verjetno še najlaže strinjati z Žigo Valetičem, ki je preprosto zaključil, da ima vsaka doba svoje dobre in slabe lastnosti. Trditev bi lahko klišejsko podprli s premisama, da posameznik ni nikoli zadovoljen s trenutnim stanjem in ter da je v vsakem obdobju lepo biti mlad.

Kako torej zajeti dogajanje na Debatni kavarni prvega dneva sejma? Pohvaliti velja aktualnost obravnavanih tematik (pojem generacije, trenutni knjižni prodajni hiti, vprašanje mladih, spremenjen komunikacijski krog knjige ter sodobna tehnologija), ki jih šele spoznavamo. S tega vidika je pohvalna tudi možnost dialoga med publiko in sodelujočimi. Seveda so izhodišča za okrogle mize odvisna od organizatorja – nekateri so v problem zagrizli nekoliko preveč splošno. Po drugi strani pa jih velja obsoditi z zadržkom, saj je debatnim kavarnam namenjenega malo časa, ki ga kakšna skupinica debaterjev včasih nesramno ukrade komu drugemu, neizmerno število dogodkov pa povrh vsega rado povzroči, da mora kakšen od sodelujočih za okroglo mizo prisesti z zamudo ali pa jo zapustiti predčasno.

O avtorju. Aljaž Krivec se je rodil v Mariboru leta 1991. Leta 2012 je diplomiral na temo »beat literature« na oddelku za Primerjalno književnost in literarno teorijo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, v 2015 pa zagovarjal magisterij (bolonjska stopnja) Novi pristopi v sodobni poeziji. Ukvarja se predvsem z literarno kritiko in refleksijo lokalnega kulturno-umetniškega prostora, občasno pa tudi s pisanjem poezije in proze,  moderiranjem  literarnih … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu
  • Kar dober pregled sredinega dogajanja. Naj samo dodam kaj glede E-knjig. Slabo narejena E-knjiga je enako slaba. Neurejena, konfuzna, oblikovalska packarija tudi na E-trgu ne bo dobro živela. Ves čas poudarjam, da je E-knjiga drugačen medij od tiskane knjige. Avtor MORA poznati zakonitosti medija in jih obrniti sebi v prid. Nobena moja E-knjiga ni zgolj kopija tiskane verzije. Še tako dobra papirnata knjiga s slabim prenosom v E-obliko lahko postane slaba E-knjiga. Bralci niso neumni. Hitro ocenijo, kaj je slabo in to kaznujejo. KO se bo tudi na naših platformah uveljavilo socialno branje, bo še več komunikacije in povratnega odziva.
    Nimam nič proti prilagajanju prikaza bralčevim preferencam, a se bojim, da se bo pri nas to spridilo, če bo nad tem dobila nadzor kakšna “umetniška” skupnost, ki bo določala, kaj je in kaj ni dobro za ljudi. Pomnite, ljudje zelo dobro vedo, kaj želijo brati. Naj glasujejo s komentarji in predvsem denarnicami. V knjigarnah ni toliko polic, kot jih je v E-knjigarni. Vedno je možno razpostaviti knjige po branosti in prodaji. Seveda se mora pri komentiranju in ocenjevanju omejiti – en uporabnik, en glas za knjigo, saj je možno voditi evidenco nakupa in/ali izposoje.
    A dobro vedite, E-knjiga ni nadomestilo ali celo konkurenca papirnati knjigi, je samo dopolnilo na literarnem trgu, nek nov medij. Pomembno je, da ljudje berejo. naj bo to 50 odtenkov sive ali Tolstoj. Pustimo svobodo branja!

  • Aljaž Krivec pravi:

    Hvala za komentar!

    S povedanim se strinjam. Mogoče le s prilagajanjem bralčevim preferencam nisem bil popolnoma jasen. Do neke mere se sicer strinjam – še posebej če gre za denimo možnost iskalnika, ki na koncu “izpljune” seznam knjig po iskalčevi želji (pa naj si gre za temo, zvrst ali celo dolžino knjige). Tudi osebna prilagoditev, ki poteka brez našega vedenja ima to pozitivno lastnost, da se srečamo s še več teksti po našem okusu itd.

    Vendar pa ima celotna zadevo še drugo plat medalje. Če vzamem za primer facebook (a podobno ravnajo tudi druge spletne strani): le-ta ima algoritme nastavljene tako, da pokažejo le majhen odstotek objav do katerih bi naj sicer kot uporabniki dostopali. Številk sicer ne vem na pamet, ampak kolikor se spomnim je govora o okoli 1200 objavah na dan (toliko bi jih naj skupaj objavili prijatelji povprečnega uporabnika), ki pa jih seveda nikoli ne vidimo.

    Za lažjo preglednost se tako objave skrčijo na tiste, ki jih objavijo ljudje ali strani, ki so nam bolj zanimivi (večkrat kliknemo na njihov profil), ki se bolj ujemajo z interesi kot smo jih navedli, ali pa celo prepričanji, ki jih prav tako zapišemo ob prijavi.

    Teorija, ki je kritična do takšnega pristopa, se naslanja predvsem na dvoje: takšen sistem le na hitro zadovoljuje naše kulturne potrebe, ne da bi ob tem poznali še drugo plat in posledično vodi k samopotrjevanju ter nekritični misli.

    Tisti, ki bi me v tem primeru bolj skrbel pa je pravzaprav avtor, ki ne piše po “popularnih” pravilih in je s tem takoj v slabši poziciji, četudi njegovega teksta ni mogoče razumeti kot dovolj shematičnega, da bi ga kar takole opredelili.

    Sicer pa je načinov selekcije seveda še veliko. Najsigre za kritiško, visoke prodaje/branosti … nenazadnje je nek avtor vselej rahlo privilegiran, a vsakič na drugačen način (pa četudi se jih razvrsti po abecedi …).

    V tem oziru je vsaj upati, da se ne bi tovrstne strani poslužile še kakšnega facebookovega prijema – denimo tistega, ki omogoča sponzorirane objave. To bi bilo zabadanje noža v že mrtve majhne založbe in samozaložnike.

    lp

  • Lepo rečeno. Pri nas za zdaj še ni takšne gore knjig v E-knjigarni, da bi bilo treba nekako filtrirati glede na obiskovalčeve preference ali kako drugače. Bolj je problem, ker recimo E-knjigarna Mladinske knjige ne naredi ničesar za svojo promocijo. Še jaz, kot samozaložnik, za njih več naredim. Zakaj recimo na naslove registriranih v Emko ne pošljejo tudi novic glede E-knjig? Biblos je bistveno agilnejši in aktivnejši.

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Od podatkov do idej – pa naprej? (1)

    Andrej Hočevar

    Knjiga in kranjska V razstavnem in trenutno nezasedenih konferenčnih prostorih taborijo šolarji, ki jim učiteljice med malico poleg sendvičev delijo še brezplačne izvode naključnih revij s svetlečim papirjem. … →

  • Bi morala kot mlada ženska včasih preprosto držati jezik za zobmi?

    Anja Radaljac

    S knjižnega sejma najbrž še nobeno leto nisem prišla tako poklapana. Morda sem kriva sama, ker sem si izbrala napačne debate in sem pretekla leta izbirala … →

  • Od podatkov do idej – pa naprej? (2)

    Andrej Hočevar

    Za knjigo se je treba potruditi Da bi nove, spodbudne ideje spoznali iz praks založnikov iz našemu vsaj približno primerljivega okolja, so bili v žarišče letošnje Založniške akademije … →