Novi Maribor

Monte Cristo, kolesa, kurent: Nova mariborska zgodba. Uredila Petra Vidali. Maribor: Litera, 2012. (Nova znamenja)

Mojca Kirbiš

Pri zbirki kratkih zgodb in odlomkov iz romanov zadnje generacije mariborskih piscev oziroma piscev, ki so si za dogajalni prostor v svoji stvaritvi vzeli štajersko prestolnico, se kar ponuja, da najprej prevetrimo njeno predhodnico. Monte Christo, kolesa, kurent oziroma Nova mariborska zgodba je, kot že v spremni besedi nakazuje Petra Vidali, odgovor na Mariborsko knjigo, zbirko pesmi, zgodb in pričevanj, ki jih je leta 1999 zbral in uredil Andrej Brvar. Slednjo zanima usoda Maribora kot srednjeevropskega mesta, ki je v devetnajstem in v prvi polovici dvajsetega stoletja zraslo na nemškem in češkem kapitalu in kjer so se vsaj do začetka druge svetovne vojne mešale različne narodnostne in etnične skupine in mesto kulturno bogatile. Po okupaciji, ko je prišlo do številnih deportacij zavednih Slovencev in zamrtja osvobodilnega gibanja, pa ga je po letu 1945 po Brvarjevih besedah pod pritiski propagande za industrializacijo preplavil polproletariat, družbeni sloj, ki je bil še nesposoben reflektirati svojo usodo, in na katerega je še najbolj primerno prilepiti oznako letargičnega hedonizma, ki se napol za šalo napol zares drži štajerskega življa. Vse to in še kaj pa je imelo po Brvarjevih besedah za posledico »sprotno onemogočanje intelektualnega razvoja« v tem mestu. Tudi nabor številnih tekstov v Mariborski knjigi je podrejen zgodovinskemu loku. Začne se z odlomkom iz prve monografije o Mariboru iz srede 19. stoletja Rudolfa Gustava Puffa, nadaljuje z Antonom Martinom Slomškom, Rudolfom Maistrom in Jankom Glazerjem, konča pa seveda z Dragom Jančarjem in Andrejem Brvarjem.

Kot si lahko mislimo in kot nakazuje že Vidalijeva v spremni besedi k Novi mariborski zgodbi, imata obe zbirki le malo skupnega. Pričujoča generacija piscev je bolj ›mariborska‹ kot katerakoli prej in tukaj ji le stežka ugovarjamo. Živost, pisanost in aktualnost izbranega pa se ne meri le po krajevnih in časovnih, ampak tudi po tematsko-idejnih smernicah, ki celostno zaokrožajo zbirko. Prva in najbolj očitna značilnost je, da avtorji ne le vključujejo lokalne posebnosti v svoj tematski krog, ampak obratno, kraj popolnoma narekuje tematski in idejni razvoj zgodb. Zgodba z avtobusne postaje tako ne more biti nikakor podobna tej, ki se zgodi na Lentu ali na Urbanu nad Mariborom. Nataša Kramberger tako v svoji kratki zgodbi v očitni naklonjenosti obrobnemu in eksotičnemu slika živahni kolorit mariborske avtobusne postaje. Slednja je bila s svojo predimenzioniranostjo in željo ustvariti (ali dobiti nazaj) tisti svetovljanski pridih, ki daje mestom danes tako privlačno urbanost, na začetku ponos, ki se je kasneje žalostno razvil v svoje nasprotje: pribežališče brezdelnih preprostežev, duhovno zaspanega, a prisrčno dobrodušnega in iskrenega štajerskega življa, ki pusti, da mu čas beži med bifeji, praznimi cenenimi butiki in osamelimi sladolednimi stojnicami, ki jih preveva prhutanje golobov. Prav živost figur, postavljenih v prostor in čas, ki jih neusmiljeno definira, je močna plat Nove mariborske zgodbe: liki, zajeti iz vseh por družbene lestvice so, predvsem v zgodbah in odlomkih, ki so bolj dialoško naravnani (Kramberger, Predin in Vidmar), spretno začinjeni z vsemi jezikovnimi in govornimi posebnostmi.

Maribor je tako mesto obsedenih nogometnih navijačev (Podstenšek), pasivno-zasanjanih študentov (Zorko) in tistih, ki si v tranziciji pomagajo z bolj ali manj legalnimi dejavnostmi (Lozar). Uvod v divje razraščanje potrošniških navad mariborskih malih ljudi se začne z nič hudega mislečim švercanjem iz severne obljubljene dežele in odlomki in zgodbe Vidmarjeve, Predina in Lozarja, katerih dogajalni čas je postavljen nekoliko nazaj, torej v osemdeseta leta, imajo hudomušen, a vse prej kot površen pogled na odraščanje v času Jugoslavije. Kljub pisani množici likov pa so glavni nosilci mariborske realnosti zaposleni ali odpuščeni delavci (Uršič, Demšar) in prehajanje med tema statusoma je eno izmed glavnih bivanjskih vprašanj, ki definirajo štajersko usodo. Tranzicija je mariborska zgodba in težko je najti toliko človeških zgodb na enem mestu, ki so priklenjene na propad velikih tovarn, kot v tem slovenskem Manchestru. Fatalistična vdanost delavskega razreda, ki sedaj pač ne hodi več na morje, ampak poseda s pivom pred bloki in hodi na nedeljske izlete v šoping centre, neusmiljeno kroji podobo mesta.

Če je očitek Mariboru o samozadostnosti in površnosti še na mestu, pa je bil Maribor navsezadnje tudi zaradi svoje nezavidljive pozicije ›prisiljen‹ v neko samorefleksijo, ki ga je potegnila iz okovov zgodovinskega časa in statičnosti, tako vsaj, če pogledamo njegovo literaturo. Njegovi avtorji ne delijo le spominov na mladostna leta, preden so jo ucvrli v prestolnico, ampak so avtorji, ki živijo s tem mestom v dobrem in slabem, ga včasih povzdigujejo v zvezde pa spet rušijo v prah, nikoli pa ne morejo izstopiti iz njega. Tako ni naključje, da se prva zgodba v zbirki, zgodba Tadeja Goloba, nekakšen fantastično-humoren, le navidezno okoren osebni obračun z mestom, razkrije kot obračun nove generacije piscev s starejšo. Četudi kvaliteta razumljivo včasih malce zaniha in to niti ni bil predmet naše današnje ocene, je pisana bera tekstov nesporno zelo poživljajoča.

O avtorju. Mojca Kirbiš, rojena leta 1981 v Mariboru, je diplomirala iz primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani in magistrirala iz vzodnoevropskih študij na Svobodni univerzi v Berlinu. Občasno piše književne recenzije in kritike ter prevaja.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • To je Maribor, mesto spektaklov in ognjemetov

    Aljaž Krivec

    Z Orlandom Uršičem se srečava v baru nekega nakupovalnega centra. V Ljubljani. Čeprav je njegov domicil Maribor, kjer kot urednik in direktor vodi založbo Litera.

  • Okupacija prepovedanih knjig v razbeljenem Mariboru

    Miša Gams

    Tokratni dnevi knjige v Mariboru so potekali v znamenju še posebej zanimive teme »prepovedanih« knjig. Marsikdo, ki je pričakoval, da se bodo na tapeti znašle najrazličnejše kontroverzne knjige … →

  • Nekoč pankerji, danes očalarji

    Tanja Petrič

    Literarni večer v sodelovanju z MKC Črko in Umetnostno galerijo Maribor, na katerem so sodelovali mariborski avtorji iz »divjih« osemdesetih let Borut Gombač, Jože Kos … →

Izdelava: Pika vejica