Nikoli zaokrožena vsota zgodb

Jaume Cabré, Confiteor. Prevedla Vesna Velkovrh Bukilica. Ljubljana: Cankarjeva založba, 2016 (zbirka Moderni klasiki)

Kaja Blazinšek

Jaume Cabré je v prvi vrsti Katalonec, nato filolog, romanopisec, esejist, pisec scenarijev in še kaj bi se našlo. Boj za katalonsko neodvisnost bije z orožjem in močjo literature in tako zadnjega romana ni spisal v španščini temveč v katalonščini, jeziku, ki spada v mošnjo preslišanih jezikov, ki so bili spričo ideoloških in političnih prepovedi skoraj dokončno utišani. Preslišani glasovi in jezik kot tak se posredno vpisujejo tudi v njegov velik roman Confiteor. Prepoved jezika je prva slutnja človeške superiorne krutosti nad drugimi, saj kot pravi sam: »Ljudje ne naselimo dežele, temveč jezik.«

Confiteor, confessiones, confesion, spoved. Tudi Andrej Koritnik se v spremni besedi k romanu ustavi pri naslovu, ki ima univerzalno vrednost in pomen, a je še zmeraj neotipljiv in abstrakten performativ religije, literature in vsakdanje zunanje realnosti. Spoved, priznanje v človeku vzbudi krivda ali tesnoba, ki pride z njo. Krivda, ki je, če se ozremo po romanu, neposredno povezana z zlom. In tudi ta se izmika vsakršni jasni in dorečeni utemeljitvi. Za zlo, ki ga največkrat ne razumemo, ne znamo pojasniti iz kje izhaja, a vendar je vseprisotno in neslišno prehaja od ljudi do ljudi, iz leta v leto, iz stoletja v stoletje, iz tisočletja v tisočletje. O tem naj bi pričala tudi evropska zgodovina, ki je po besedah Jamuea Cabréja nerešljiv paradoks, ki se vzpostavlja med Evropo in njeno kulturno močjo ter njeno krutostjo.

Ta paradoks se vseskozi izraža v monumentalnosti romana in se na skoraj 700 straneh razprostira skozi številne zgodbe, skozi več zgodovinskih obdobij, skozi kolektivna in intimna stanja krivde, žalosti, obupa, maščevanja in človeške sprevrženosti. Avtor zgodbe gradi na več pripovednih ravneh, ki jih povezuje pismo protagonista življenjski ljubezni Sari. V pismu Adriá izpove vse tisto, kar ni mogel zares povedati na glas, vse tja od njegovega enajstega leta, časa odraščanja in izobraževanja, do položaja na univerzi, ko ga prehiti Alzheimerjeva bolezen. S pismom na nek način priznava svojo krivdo in z zgodbami, ki so zvezane z osnovno, hkrati izpove krivdo drugih. Cabré je v življenje protagonista med drugim vnesel tudi nekaj avtobiografskih drobcev, na primer Adrijevo navduševanje nad jeziki in njegovo domovanje v Eixamplu, predelu Barcelone. Raven pripovedi, ki se dotika protagonistovega življenja, je zarisana linearno, hkrati pa se ta linearnost trga z zdrsi v preteklost in prihodnost, v čas Adrijeve demence. Glede na protagonistovo bolezen se izmenjujeta prvoosebni in tretjeosebni pripovedovalec. Njegovo odraščanje in odraslost mestoma zaznamujejo pobegi v imaginarni svet, kjer se po nasvete zateka k šerifu Carterju in Črnemu orlu, poglavarju indijanskega plemena Arapahov, ki ju lahko označimo kot Adrijev glas razuma.

Vozlišče zgodb se skriva v motivu Storionijeve violine, ki predstavlja popredmetenje paradoksa evropske zgodovine. Iz nje prihajajo najlepši zveni, hkrati pa je bila še pred svojo stvaritvijo tesno zvezana z vzgibom krutosti. Violina v sebi nosi zgodbe ljudi, ki so bili tako ali drugače povezani z njo. Vodi od Jachiama Murede, iskalca lesa za njeno izdelavo, prek Lorenza Storionija, njenega »očeta«, vse tja do Jeana–Marie Leclaira skladatelja in virtuoza na violini ter njegovega nečaka Guillauma–Françsa Viala, po katerem je dobila tudi ime, in ne nazadnje do Felixa Ardèvola, Adrijevega očeta. Vsem legitimnim in nelegitimnim lastnikom te violine je skupno to, da jih je instrument na koncu pripeljal v nesrečo in smrt. Poleg violine se v romanu pojavijo še drugi predmeti, na primer svetinjica Marije Cvetne, ustanovna listina samostana Sant Pere del Burgal, prtiček z belimi in modrimi kvadratki ter prostori in kraji kot so samostan Santa Maria de Gerri in križni hodnik v Babenhausnu, ki največkrat delujejo kot nekakšni portali s katerimi Adriá potuje nazaj v zgodovino. Zdi se kot da se mu v stanju miselne zamaknjenosti pred očmi slikovito izrisuje celotna zgodovina, tako kot se v zaključku raznolike romaneskne podobe združijo v celovito sliko.

Confiteor je razdeljen na sedem delov, kar se sklada s sedmimi stoletji, ki se razprostirajo skozi roman. Cabré ga je sestavil okoli prvega napisanega dela z naslovom Palimpsestus, ki je v romanu četrti del. Prav slednji je najobširnejši in se v njem najočitneje pretaka vprašanje zla, tega pa je avtor tesno zvezal s temnim madežem zgodovine 20. stoletja – z drugo svetovno vojno in nacističnimi zločini. Z zgodbo družine Alpaerts in njenega edinega preživelega člana Matthiasa Alpaertsa, z zgodbo Haïma Epsteina, strica Sarine mame ter zgodbo dveh zdravnikov iz taborišča smrti dr. Voigta in dr. Buddena, ki vsak svojo odgovornost prenašata in jo čutita zelo drugače, je Cabré s spletanjem in prepletanjem pripovednih ravni izrisal tragično podobo kolektivne krivde, ki je nujno sestavljena iz intimnih in osebnih izpovedi.

Zgodovina naših prednikov, njihova krivda, njihovo trpljenje ni naše, vendar se ta vseeno prenaša, sploh, ko govorimo žrtvah, preživelih in storilcih nacističnih zločinov. Tako je nastala tudi nikoli zapolnjena vrzel med Adrijem, obremenjenim z očetovo krivdo in njegovo posredno povezavo z morilcem Dr. Voigtom, in njegovo ljubljeno Saro, nad katero leži senca družinske tragedije, zvezane z usodo Haima Epensteina. Cabré v svoji poetiki plastenja to nikakor ne izriše črno-belo, temveč koplje po kompleksnih človeških stanjih in jih ne zvaja na enoznačne pomene. Roman tako ne ponuja razrešitve ali pomirjajoče sprave, temveč s koncem Adrijevega pisma, z njegovim vseprisotnim priznavanjem krivde, kakršnokoli že, ostaja »dokončno nedokončan«. Nikoli odgovorjeno ostaja tudi vprašanje male Amelie Alpaerts, sedem letne hčerke Matthiasa Alpaertsa, ki v zavedanju obkrožajoče smrti in svojega poslednjega vdiha vpraša dr. Buddena: »Waarum

»Višja resnica« je v zgodovini vedno tesno povezana z ideološkim ali političnim aparatom in je v tem oziru izvor upravičenja krutosti, zločinov in zla. Takšno prepletanje verske in ideološke resnice Cabré reprezentira s prizori iz časa španske inkvizicije in prizori nacistične ideologije rasne čistosti. Vsaka je v svojem času, v lastnih interpretacijah in manipulacijah upravičevala krutost svojih dejanj. Pretakanje se ne zgodi samo na ravni pripovedi temveč tudi na ravni pripovedovalca. Tako se glavni inkvizitor Nicolau Eimeric in Obersturmbannführer Rudolf Höss zlijeta v eno osebo. »/…/fra Miquel, mi imamo resnico in smo resnica, in naj se nam kazen za krivoverca zdi še tako huda, bodisi nad njegovim telesom bodisi nad njegovimi spisi /…/ pomislite, da izvajamo pravo in pravico, kar ni krivda, temveč velika zasluga. /…/ še veliko bolj pa blagrujmo tiste, ki pravico delijo sploh če se spomnimo, da je naše poslanstvo izrecno opredelil naš oboževani Führer, ki vem da ima popolno zaupanje v pokončnost, domoljubnost in kremenitega duha svojih SS.« Cabré pa s tem njunih stališč ne enači, temveč na subtilen in nevsiljiv način v literarni diskurz vpelje tipološke podobnosti med nacizmom in sveto inkvizicijo kot dva primera verske in politične moči, ki sta zaznamovala in oblikovala evropsko zgodovino.

Seveda se ne moremo ogniti enega izmed stranskih likov Slovenca Draga Gradnika, prijatelja Adrijevega očeta Felixa, s katerim sta skupaj študirala bogoslužje v Rimu. Če je Felix izbral »nemogočo ljubezen« in se s tem odrekel »duhovniškem življenju«, je bila Dragova odločitev v svojem temelju več kot drugačna, »sutano je zamenjal za puško«. Njegova misel, da »vojna izpostavi najbolj poživinjeni del človekove narave. Ampak Zlo obstaja že pred vojno in mu ni treba nikakršne entelehije, samo ljudi potrebuje,« ki jo zapiše v pismu Felixu v času, ko se pridruži partizanom, da bo branil svoje ljudstvo proti prihajajočemu okupatorju, zlo predstavi kot abstraktno, neulovljivo in nepojmljivo instanco, ki se pretaka skozi zgodovino in se pri ljudeh manifestira v različnih oblikah. »Zlo se hrani s Strahom in absolutno Krutostjo.« Vse kar človek lahko stori je, da se proti temu bojuje, meni Gradnik. Vprašanje absolutnega zla tako za Adrià, preučevalca zgodovine idej in evropske misli kot v zunanji resničnosti ostaja brez odgovora.

O avtorju. Kaja Blazinšek (1991) je študentka primerjalne književnosti in literarne teorije. Z vsakim novim jutrom išče poti, kako sestaviti zaprašene fragmente misli v celoto.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Revolucija zaradi dežja odpade

    Zarja Vršič

    Strahopetci Josefa Škvoreckega omembe skoraj nevredno kostelško vstajo ne prikazujejo z ideološko povzdignjenega vidika, ampak z dobršno mero ironije in komičnosti, kar je bil tudi glavni razlog, da so knjigo ob izidu zelo slabo sprejeli.

  • Izogibajte se pesnikom, to so izgubljeni ljudje!

    Zarja Vršič

    Vrnitev v Pandžrud, družbeno-zgodovinski roman tadžiškega pisatelja in prevajalca Andreja Volosa, ni samo pripoved o vrnitvi slepega perzijsko-tadžiškega pesnika Rudakija v njegov rojstni kraj, ampak je tudi živopisan oris družbene in kulturne klime med 9. in 10. stoletjem v času vladavine samarkandskega emirja Nazra na buharskem dvoru v današnjem Uzbekistanu.

  • Utesnjenost v času svobode

    Zarja Vršič

    Telo, v katerem sem se rodila mehiške pisateljice Guadalupe Nettel je roman, v katerem v prvoosebni pripovedi molčeči psihoanalitičarki opisuje svoje težavno odraščanje v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja.

Izdelava: Pika vejica