Nikoli je samo beseda

Kaja Teržan, Delta. Center za slovensko književnost, Ljubljana 2015 (Zbirka Aleph)

Domen Slovinič

Delta je pesniški prvenec Kaje Teržan, performerke, koreografinje in plesalke, ki je lansko leto izšel pri Alephu. Zbirka je bila letos nominirana za Veronikino nagrado in predstavlja svež ter svojevrsten pesniški vstop na slovensko literarno polje.

Delta se lahko pohvali z dokaj široko paleto (na kar opozarja že naslovnica) različnih pesniških odtenkov, ki tako motivno kot tudi slogovno ponazarjajo raznolikost pesniške ubeseditve Kaje Teržan. V tem smislu bi lahko rekli, da se večinski nabor pesmi vrti okoli potrebe po izkristalizaciji preteklosti na eni strani in po nostalgični idealizaciji prav te preteklosti na drugi. V Malinah lahko preberemo preprost opis tega človeškega pojava: »Nostalgija! Je preprost sistem lepot, / ki jih morda nisi v celoti doumel, / ko je bil še njihov čas, zato zanjo / ni nikoli prepozno …« Pesmi, kot so Otroška soba, Maline, Ekstrakt spomina, Razdrobljena skala in mnoge druge na direkten način popisujejo takšno iskanje miselnega (in čustvenega) zatočišča v spominih, vendar pa tu ne gre za neko slepo predajanje nostalgičnosti v smislu eskapizma iz realnosti (vsaj ne v pretiravanjih), saj je večina teh pesmi kontrapunktirana s stvarnimi orisi sedanjika, ki seveda ni rožnat, a iz pozicije pesniškega subjekta ne veje neki pretirani pesimizem, prej obratno. V navezavi s temo o spominjanju takole beremo v pesmi Definicija subjektivnega: »Spomini / so me naredili. Ne, / spomine sem naredila. / V mojem telesu že lep čas vrtijo / ene in iste tragikomedije; / projekcije so vsepovsod.« Tako lahko v tematskem smislu vidimo sedanjost kot projekcijo preteklosti, oba svetova pa sta v ritmu zbirke enako pomembna in se dopolnjujeta – sta medsebojno povezana in ciklična skozi avtoričino refleksijo. 

Vseeno tema preteklosti v zbirki Delta ni enoznačna – če se prepustimo toku in predpostavljamo, da v pesmih beremo izseke in drobce iz življenja pesniškega subjekta (ki bi lahko zlahka bil katerikoli posameznik, saj takšne zgodbe omogočajo določeno mero identifikacije), nam je takoj lahko jasno, da z nostalgičnimi spomini na preteklost pride tudi grenkoba takšnih ter drugačnih osebnih razočaranj, ki so z njimi povezana. Tako je nostalgija vezana predvsem na zgodnje, otroške spomine, razočaranja pa na poznejše, morda mladostniško obdobje ali kasneje. Zanimiva je pesem Srednjeveško mesto, v kateri se subjekt znajde po več letih v rojstnem kraju in ugotovi, da je mesto navzven sicer malce drugačno, vendar pa opisi odkrivajo nelagodje ter odpor ob vožnji skozi kraj. Tako mesto služi kot direktna projekcija notranjih občutenj subjekta, ki je seveda vezana na neka spominjanja s tem v zvezi, skratka na preteklost. Po drugi strani pa tudi tista idilično-nostalgična podoba otroškosti terja svojo projekcijo – skozi prizmo novega otroka. Pesmi, ki se ukvarjajo s temo materinstva (najbolj očitno pesem Kadar zvok neposredno nagovarja moja ušesa), so zrcalna slika minulega otroštva in spominjanja. Eden od ključev enovitosti, povezanosti teh časovnih dogodkov, se skriva v Sobni pesmi, kjer Teržanova na samosvoj način prikaže beleženje, čutenje in razmišljanje o  »spominskosti« kot citiranje zgodovine: »Ujeti duha v dogovoru z zgodovino – v njeni hiši. / In na koncu ne pozabi navesti opomb, izvor citatov. Vse je / citat. Vse živi po hišah. Vse je bilo najprej noseče. Vse je bilo / najprej svobodno. Vse pač ne more biti iluzija.«. Zbirka na takšnih mestih dobi filozofski podton, ki v navezavi na pomembno, univerzalno temo časovnosti gradi bistvene temelje poetike Kaje Teržan ter njeno pesniško ustvarjanje predstavi kot relevantno – v smislu negeneričnosti, saj deluje avtentično ter v skladu z njenim lastnim pesniškim izrazom.

Minljivost sveta in nostalgija po tem, česar navidezno ni več, pa nista edini temi zbirke, čeravno predstavljata njeno osnovno gonilno silo; veliko pesmi je osnovanih na situacijskih in fragmentarnih izsekih iz konkretnega, pogosto manj metaforičnega vsakdanjega življenja (ulični pripetljaji, vožnja na avtobusu, službene situacije, medčloveški odnosi, osebne krize itd.), ki jih pesniški glas Teržanove popisuje s kritično distanco. V pesmi Pajek takole zapiše: »Ne razlagam; to počnejo drugi. Ustvarjam manj / poznane okoliščine, da lahko uživam v novih doživetjih – sebe.« Določena mera pozornosti je posvečena večni temi nezmožnosti uskladitve študija z realnimi pričakovanji na trgu dela ter posledicami, ki temu sledijo (npr. prekarnost), vmes pa naletimo na surealistične, sanjske pasaže, kot recimo v pesmi Rdeči demon. Nasploh je večji del pesmi bolj pripovedno-refleksivne narave kot pa strogo lirične (tudi oblikovno gledano je dobršen del zbirke napisan v prozni formi), in čeprav je v zbirki prisoten močan subjektivistični pridih, je jezik, v katerem so pesmi napisane, precej racionalen; redkokdaj recimo zaide v čustvene vznesenosti, pogojno tudi zaradi strogega izrazoslovja, ki vleče proti znanstvenemu in biološkemu, v okviru jasnejše racionalizacije čustvenih vpletenosti. Miselni tok pesniškega jezika je zaradi raznovrstnih vsebin včasih malce preveč sporadičen, ni sklenjen v neko bolj smiselno celoto, kar v nekaterih primerih lahko deluje površno, a večini pesmi uspe ujeti »bistvo« brez nepotrebnega ovinkarjenja. 

Delta predstavlja svojevrstno bralsko izkušnjo, saj je njen pesniški glas in izraz bržkone eden izmed bolj iskrenih, pristnih ter raznolikih na trenutnem slovenskem literarnem obzorju. Kako se bo slednji razvijal v prihodnje, pa bo pokazal čas. Kot ponavadi.

O avtorju. Rojen v Šempetru pri Gorici (1985), večni študent primerjalne književnosti, zadržani eksperimentalni glasbenik, ki ima vsaj sedem posnetih home-made albumov  pod psevdonimom Akami, a še vedno nima benda, analogni priložnostni fotograf z napakami, antifašist in hranitelj brezdomskih mačk.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Skozi žilo v tekst

    Silvija Žnidar

    »Zares« se je začelo z romantiki. Droge in njihovi uživalci so dobili posebno mesto v literaturi – ne zgolj kot postranski pojavi, liki ali motivi – bili so osrediščeni, posvečene so jim bile številčne strani, postali so tekstualna podlaga za neizrekljive, ubežne misli, fantazme in imaginacijske kreacije.

  • Nikoli se ne izliješ v isto delto dvakrat

    Veronika Šoster

    Nikoli ne stopiš v isto reko dvakrat, vsaj tako je trdil Heraklit, in priznajmo mu, da je nekaj na tem nenehnem gibanju in spreminjanju; človeka in reke, pesnice in pesmi. Kaja … →

  • Slovo brez konteksta

    Rok Smrdelj

    Najnovejša pesniška zbirka Taje Kramberger naj bi bila zadnja knjiga pesmi, ki jo je avtorica izdala v slovenskem jeziku. Njeno slovo od slovenske pesniške besede … →

Izdelava: Pika vejica