Ni vsak tat za v ječo ali vsak črn kvadrat umetnost

Tatjana Tolstoj, Tuja lepota. Prevod: Urša Zabukovec. Ljubljana: Beletrina, Ljubljana 2019 (Žepna Beletrina)

Irina Lešnik

Ime Tatjane Tolstoj se je med slovensko literarno srenjo začelo pogosteje pojavljati šele nedavno. Kar je presenetljivo, tudi če povsem zanemarimo njeno slavno literarno poreklo, saj je na mednarodni kulturno-literarni sceni prisotna že kar nekaj desetletij. Leta 2016 smo v slovenščini dobili prevod njenega edinega romana Mjausk, vendar je šele letošnje pisateljičino gostovanje na festivalu Fabula in sočasna izdaja izbora njenih domnevno najboljših esejev, naslovljenega Tuja lepota povzročila širše zanimanje za to nadvse samosvojo pisateljico, ki ostro družbeno kritiko učinkovito spaja z visoko poetičnim slogovnim izrazom.

Samo poimenovanje izbora esejev deluje nekoliko zavajajoče, ne toliko zaradi vsebinske plati, kot zaradi visoko stiliziranega avtorskega sloga, ki nikakor ne ustreza klasični definiciji eseja kot polumetniške ali polliterarne zvrsti. Tolstoj esejsko formo utemeljuje predvsem z »neposredno obteženostjo teme in sloga z avtorjevo osebnostjo«, ki naj bi formo eseja ločevala od kratke zgodbe. In res ji tu lahko samo pritrdimo, saj je njen pečat jasno zaznaven v vseh esejih zbirke Tuja lepota – od otroških spominov, reminiscenc, preko razbiranja simbolnih pomenov predmetnosti, ki jo obdaja, do povsem konkretne in razmeroma ostre kritike umetniške in politične scene. Med enajstimi eseji, ki sestavljajo zbirko, ni jasno vidnih navezav, a vendar poglobljeno branje razkriva ponavljajoče se vsebinske dihotomije: domovina – svetovljanstvo, sanje – resničnost, svetloba – sence, narava – mesto … Vse se začne in konča v Sankt Peterburgu, nekdanjem Leningradu, pisateljičinem rojstnem mestu, vmes pa potujemo še med mnogimi deželami in kraji, ki so tako ali drugače zaznamovali življenje Tatjane Tolstoj (Pariz, Italija, ZDA …) in nam jih pisateljica slikovito orisuje v vsej njihovi tuji lepoti.

Kljub avtoričinem kozmopolitstvu je v vsakem trenutku jasna njena navezanost na Rusijo, na domače ognjišče, »človekovo najpomembnejšo stvar, njegovo luknjo, njegovo gnezdo, intimno prostranstvo.« Vendar to navezanost, kot je iz citata najbrž jasno, izpričuje s pravo mero cinizma, ki se mu kmalu pridruži še družbena kritika. V najbolj političnem eseju Triada skozi inteligenten humor smeši tri stebre ruskega imperija, ki jih je postavil minister za prosveto Sergej Uvarov v sredini 19. stoletja: pravoslavje, samodržavje, narodnost. Mimogrede se spotakne ob specifičen spoj uradne religije in poganstva, samo v Rusiji namreč »maček in pop /…/ tako rekoč z roko v roki varujeta pred zlom, razpihujeta temo in oddajata neko nepojasnljivo dehtenje onstranske magije.« Pri samodržavju ji je kristalno jasno, da ruski narod potrebuje mogočnega vodjo, ki bi se lahko zgledoval po Atamuratiču, vladarju turkmenskega naroda; ta je med drugim ukazal, naj v puščavo naselijo pingvine, prepovedal nalezljive bolezni in seks razglasil za državno opravilo saj »osebno zadovoljstvo ni del napredne kulture turkmenskega naroda«. Če je do te stopnje bralec še uspel ostati resen, pa zagotovo ne bo brez nasmeška prenesel pisateljičine analize ruske narodnosti, ki naj bi jo opredeljevali trije pojmi: Neustrašnost, Trpežnost in »Upajmo«. Naj le za okus navedem opredelitev slednjega: »Upajmo pomeni temeljno zanikanje vzročno-posledičnih povezav med pojavi, nevero v materialno naravo vesolja in njegove fizične zakone.« Ruski človek tako predstavlja svojevrsten fenomen nad zakoni možnega in verjetnega.

Spoznamo pa tudi drugačne podobe Rusije, povezane z otroškimi spomini in podobami iz sanj. Tako v eseju Nevidna devica z leno deklico vstopimo v rusko dačo, ki v starinskih omarah plesnivih sob skriva pozabljene francoske romane, nato pa s številnimi bližnjimi in daljnimi sorodniki srkamo vroči kompot ali zdravilno kombučo. Takoj zatem v eseju Dekle v cvetju spoznamo študentko, ki ne verjame, da vsi tatovi spadajo v ječo, in po praznem poletnem Leningradu med vrtovi vijoličastega bezga dostavlja tajne pošiljke. Detajlni opisi nekdanjega Leningrada, zdaj Sankt Peterburga ali Pitra za domačine so v ospredju v uvodnem eseju Tuje sanje in zaključnem Volodja Gerasimov. Mesto spoznamo vse od blatnih tal in prašnega asfalta pa do gotskih oken in visokih zvonikov. Vendar se je treba zato, da ugledamo pravi Peterburg povzpeti do visokih balkonov, streh in še više … »Peterburg ni bil zgrajen za nas. Ne zame. Tu smo vsi tujci /…/« Tolstoj pove takoj na začetku in mesto postavi v nekakšno sanjsko distanco, ki jo lahko presežemo zgolj z branjem ruskih klasikov in strmenjem v nebo. Če si tega seveda želimo. Nekateri, kot je znameniti ruski pesnik Josip Brodski se po izgonu iz države v rojstno mesto niso več zmogli vrniti, kar je avtorica ganljivo popisala v eseju In memoriam Josip Brodski.

Pisanje Tatjane Tolstoj je tudi sicer obloženo z mnogimi omembami velikih ruskih umetniških imen, ob Brodskem omenja Gogolja, Tolstoja, Bloka, Krandijevsko, Suslovo … celoten esej Kvadrat pa posveti še ruskemu umetniku poljskega rodu Kazimirju Maleviču oz. natančneje njegovemu Črnemu kvadratu na beli podlagi, ikonski podobi modernizma. V nasprotju z naklonjenostjo, ki jo izraža do vseh ostalih zgoraj naštetih priznanih umetnikov, Tolstoj nikakor ne čuti ničesar podobnega do Maleviča in sodobnih umetnikov »pokvadratne« dobe, kar artikulirano slikovito pojasni, a vendar njeno dokaj konservativno pojmovanje umetnosti in desakralizacije 20. stoletja negativno izstopi iz sicer nadvse svobodomiselne zbirke esejev.

Svobodomiselna ljubezen je osrednja tema najmanj esejskega sestavka Dim in sence, ki se šele tik pred koncem iz zgodbe o ljubezenskem trikotniku prevesi v domišljijski izlet profesorice na ameriškem kolidžu. Ljubezen, ki lahko vzklije kjerkoli, tudi sredi največje brezciljnosti in brezupa, pa je pričakovano tudi tema Nekakšnega flirta. Obe zgodbi (tu res težko uporabim pojem esej), sta dramaturško izčiščeni in slogovno dodelani ter v primerjavi s kulturno-politično bolj »obteženimi« eseji predstavljata pravi bralski oddih.

V razmišljanjih o Italiji (Brez) in Parizu (Karmični Pariz) podobno kot pri opisih Sankt Peterburga izstopi avtoričin občutek za podrobnosti in prestopanje meje med materialnim in duhovnim, vendar ne dosegata veličastne domačnosti slik ruskega življa iz prej omenjenih esejev.

Nikakršnega dvoma ni, da je Tatjana Tolstoj pomembno literarno ime tako za domačo Rusijo kot za globalno literarno prizorišče, zato je prevod izbora njenih esejev v slovenščino pomemben dosežek. Prevajalki Urši Zabukovec, ki je prevedla že pisateljičin roman Mjausk, je ponovno odlično uspelo zaobjeti stilski preplet melanholične poetike in humorne samoironije s ščepcem cinizma, kot bi lahko opisali prepoznavni avtorski slog ruske pisateljice. Bralca ves čas zadržuje v vmesnem prostoru med sanjami in resničnostjo, kar nikakor ni naključje, saj je že v prvem eseju izpostavljen skupni izvor sanj in literature. »Jaz nočem običajnega človeškega življenja,« Tolstoj preprosto zapiše »želim si težkih sanj.« Želimo si torej težkih sanj, lahko tudi v obliki dobre ruske literature, kajti »življenje so [le] dim in sence«.

O avtorju. Irina Lešnik (1989) po nekaj zbranih diplomah s področja humanistike in družboslovja piše in predava med Ljubljano in Koprom. Občasno jo odnese še kam dlje. V svojem raziskovalnem delu poskuša združiti težko ulovljivo polje umetnosti s pedagoško znanostjo in hkrati ohraniti suverenost obeh. Gledališče je njen drugi dom.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Igor Marojević – Mamina roka

    Pavla Hvalič

    Kočljivost tematike se staplja s sproščenim jezikom ali − kot se glasi v romanu velikokrat uporabljena besedna zveza – roka roki. Torej: to drži kot pribito.

  • Na Divjem zahodu nič novega

    Zarja Vršič

    Kljub obilici takih in drugačnih nepomembnih dogodkov ima pri Atxagi bralec ves čas občutek, da se v romanu pravzaprav nič zares ne zgodi; dogodki, o katerih piše, sami po sebi niso pomembni in ne vodijo nikamor. Na Divjem zahodu torej nič novega.

  • Viktor Jerofejev: Telo

    Barbara Leban

    Jerofejev, ki se je prostovoljno odpovedal visokemu položaju v skorumpirani družbi, stavi na iskrenost, ne pa tudi na obzirnost.

Izdelava: Pika vejica