Neznosna lahkost ne-bivanja

Machado de Assis, Posmrtni spomini Brása Cubasa. Prevod: Mojca Medvedšek. Ljubljana: LUD Šerpa, 2017 (zbirka Klasična Šerpa)

Silvija Žnidar

»Smrt je, kot veste, vznemirjala Chateaubrianda od trenutka, ko je začel pisati; povsem jasno mu je bilo, da so besede, ki jih je napisal, pomenile nekaj le zaradi tega, ker je bil na nek način že mrtev in zaradi tega, ker so te besede lebdele nekje onkraj njegovega življenja, onkraj njegovega obstoja«. To so besede Michela Foucalta, ki bi jih v bistvu lahko vzporejali s Posmrtnimi spomini Brása Cubasa brazilskega pisatelja Machada de Assisa (1829-1908). Glas, ki v tej knjigi govori, se namreč po vzoru Chateaubriandovih Spominov z onkraj groba »javlja« iz onstranstva – Brás Cubas nam, začenši s svojim pogrebom, vroča svoje spomine. Knjiga je sploh in sploh zaznamovana s smrtjo, razpadanjem, minevanjem, ničevostjo; smrt je začetek in je konec, je končni označevalec življenja, je tisto kar pisavo in liste obstoja že vseskozi daje črvom, oziroma črvu, ki mu pisatelj romana nakloni uvodno posvetilo (»Prvemu črvu, ki je zagrizel v hladno meso mojega trupla s hrepenečim spominom posvečam te Posmrtne spomine«).

Odvijanje Brásove preteklosti, kot nam jo sam podaja, poteka sicer sorazmerno linearno, a tej umerjenosti, »klasičnosti«, če hočete, stopata nasproti fragmentarnost forme in misli, v kontinuiteto pa zarežejo tudi daljši časovni preskoki. Roman, ki se je do neke mere oblikoval tudi z vsrkavanjem in predelovanjem evropske literarne tradicije, deluje izjemno moderno, zaradi česar nekateri teoretiki tudi zatrjujejo, da mu v latinsko-ameriški književnosti do nastopa Borgesa ni para. Avtorja Machada de Assisa njegovi biografi in razlagalci v skladu s tem vselej razglašajo za izjemni fenomen pisatelja samouka, kar omenja tudi avtor slovenske spremne besede Carlos Pascual: »Joaquim María Machado de Assis ni študiral primerjalne književnosti iz štirih razlogov: prvič, rodil se je v 19. stoletju (takrat ta študij še ni obstajal), drugič, v sebi je imel nekaj črnske krvi […], tretjič, zelo mlad, še skoraj kot otrok, je moral začeti delati, in četrtič […], študija s takšnimi možgani, kakršne je imel, ni potreboval […], kajti z njimi je osvojil ves zahodni literarni kanon, in sicer tako, da je preprosto prebral prav vse…«. Machado je svojo pisateljsko pot začel s simpatijo do romantike, kasneje pa se je začel spogledovati z realizmom, ki ga je prepletal z lastno naklonjenostjo do Cervantesa, (evropskih) pisateljev 18. stoletja (še posebej Laurenca Sterna) ter z voljo do literarnega eksperimenta. Večina poznavalcev je složnih, da so ravno v tem poznejšem ustvarjalnem intervalu nastala najboljša Machadova dela, kamor poleg tukaj obravnavanega dela spadajo romani Dom Casmurro, Quincas Borba, Ezav in Jakob, ter kratke zgodbe, od katerih imamo v slovenščino preveden izbor pod naslovom Dušeslovec in druge zgodbe. Za mnoge literarne teoretike so ta dela simptom formirajoče se moderne kapitalistične in industrijske družbe brazilskega imperija v času cesarja Pedra II. Na to opominja tudi Franco MorettiBuržuju: »Premikamo se proti obrobju modernega svetovnega-sistema in to čudno zlitje stare metafizike in nove »vezi gotovine« je znak tistih »nacionalnih deformacij«, ki jih je proizvedel, če naj ponovno navedem Schwarza, »groteskni in katastrofalni pohod kapitala«.

In čeprav problematični momenti Brazilije 19. stoletja (kot je na primer sužnjelastništvo, ki je bilo odpravljeno šele leta 1888) v Posmrtnih spominih niso eksplicitno upovedani, pa lahko vzamemo celotno delo kot sarkastičen, če ne celo ciničen produkt takratne zgodovinske situacije, oziroma reakcije nanjo. V tem oziru gre pri Posmrtnih spominih in tudi ostalih Machadovih delih za spretno zamaskiran komentar brazilske družbe, oziroma njene morale v trku dveh različnih (svetovnih) družbeno-političnih sistemov: Brazilija je želela v progresivnem duhu industrializirati državo, hkrati pa je na primer ohranjala suženjstvo. Na ta aspekt Machadovega dela opozarja predvsem njegov poznavalec Roberto Schwarz. Polemike, ki se dotikajo vprašanj razreda in spola, revščine, statusa sužnjev, pozicije žensk itd., so v Machadovem tekstu bolj nakazane kot izpostavljene, vendar jih v celoti gledano izostrita ironija celotnega teksta ter njegova kontekstualizacija, kritični glas se potrpežljivo odstira od poglavja do poglavja, daje smisel skozi niz fragmentov, nastopa v soglasju z bralčevim razumevanjem zakrinkanih polemičnih žarišč. Povzpetništvo in (pohlepno) človeško stremljenje sta karikirana z vpeljavo filozofije »humanitizma«, katere snovalec in promotor je Brásov otroški prijatelj Quincas Borba (katerega čudaška zgodba se nadaljuje v poznejšem istoimenskem romanu) in ki bi jo lahko najbolje opisali kot kombinacijo družbene naravne selekcije, oziroma darvinizma ter comtovskega pozitivizma, in o bizarnosti katerega lahko beremo sledeče besede: »Kajti humanitizem ni ničesar izključeval; tako Napoleonove vojne kot kozji spopad so bili po naši doktrini enako sublimni, s to razliko, da so Napoleonovi junaki vedeli, da bodo umrli – dejstvo, ki za koze seveda ni veljalo«.

Prvoosebni narativni glas Brása Cubasa, ki ga spoznavamo, in ki nam niza svoje filozofije, doživetja ter skozi katerega spoznavamo zunanjo realnost je poleg humorne naravnanosti tudi izjemno klepetav, zapeljuje bralca k dialogu, ga vabi da mu verjame, podpre njegovo pripoved kot resnico. A z vsako Brásovo utvaro ali prevaro se vse bolj zdi in dokaže, da imamo opravka z nezanesljivim pripovedovalcem. Brás Cubas, ki se torej po zgledu Chateaubrianda oglaša »onkraj groba«, tako nikakor ne poseduje bledega mrliškega glasu, njegova tekstualna prezenca je – čeravno varljiva – ekscentrična, celo arogantna. Takšna je pravzaprav tudi njegova življenjska zgodba, v kolikor se zanašamo na to, da je povsem »resnična«. Večji odseki le-te so izpuščeni, pripovedovalec preskakuje leta, osebe, doživetja. Največ pozornosti so deležna Brásova ljubezenska razmerja ter obeleženje lastnih poskusov vzpona v svetu ter melanholije; na absurden način je ravno ta tista, s pomočjo katere hoče zasloveti – njegov »izum« »obliža proti hipohondriji« naj bi ublažil melanholičnost. Že po nekaj kratkih poglavjih, ki v bistvu sestavljajo celoten roman, se nam izkristalizira Brásov karakter, h kateremu lahko prištejemo vzvišenost, snobovstvo, viharništvo in zaletavost, sebičnost v odnosih do žensk, zvezana s pomanjkanjem empatije itd. Čeprav mu pot prekriža več žensk, ki pustijo globlji pečat, je na koncu koncev Virgília tista, s katero popiše največ strani. Njuno razmerje, ki kot marsikaj v Machadovem opusu bazira na prevari (Virgília vara moža z Brásom), se vleče skozi čas, skoraj kot pri Florentinu in Fermini Marquezove Ljubezni v času kolere. A če glavni protagonist slednjega romana čaka desetletja na svojo izbranko in jo na koncu tudi »dočaka«, pa Brás dolgo časa uživa sadove skrivne in »prepovedane« ljubezni, a jo na koncu izgubi. Če bi hoteli vleči vzporednice, bi lahko dejali, da je Virgília zasenčeni Vergil (na kar namiguje njeno ime in referenca v romanu) Brásovemu Danteju, ki potuje skozi osebni, dramatiziran, viharniški in morda nihilistični pekel, katerega težo odvzame le smrt.

Kramljajoči, nonšalantni in samozavestni ton pripovedovalca pa pogosto razgalja varljivost, napuh in egoizem, ki se skriva za njim. Ne, Brás Cubas ni nikakršen »moralno neoporečen«, empatičen ali globinsko razsežen lik, nasprotno, včasih imamo občutek, da operira zgolj na površini. Vendarle pa izza nečimrnega naratorja stopa druga filozofija, miselnost celotnega dela, ki nastaja v kombinaciji ironije in absurdnega Brásovega karakterja. Znotraj tega se premešajo različne ideje in ideologije, iz teksta se izlušči kritičen pesimizem, spominjajoč po eni strani na Arthurja Schopenhauerja, po drugi pa na Blaisa Pascala (ki je v delu tudi citiran). Sam Machado de Assis je izjavil, da je spremenil (zgodnejši) način pisanja, ker je izgubil vero v človeštvo. Posmrtni spomini v spregi s tem reflektirajo nezmožnost dosega transcendence, ali dostopa do resnice. Čisto zadnji stavek romana v poglavju s pomenljivim naslovom Negacije, se v duhu schopenhauerjevske miselnosti, po kateri je bolje ne-obstajati kot obstajati, odreka svetu človeštva: »Otrok nisem imel, na svet nisem spravil nobenega bitja, na nikogar nisem prenesel dediščine naše, človeške bede«. Dvom v dobroto ali »odrešujočo kvaliteto« ljudi je pomešan z jezikom norosti, ki vztrajno vznika tudi v drugih Machadovih delih, najbolj očitno morda v kratki zgodbi Dušeslovec, kjer se v briljantni maniri prepletata in vzajemno izmenjujeta diskurza norosti in oblasti ter v Quincasu Borbi. V Posmrtnih spominih se norost tihotapi skozi družbo in se naseli k posameznikom: »A usoda Norosti, da se priljubi v tujih hišah, je zelo dolga, v trenutku, ko v kateri postane gospodarica, jo iz nje človek težko spravi«. Na momente zmedene, disfunkcionalne zavesti opominja tudi Brásov delirij na začetku romana, gibajoč se nekje med življenjem in smrtjo, norostjo in razumom, v niansi Blakove vizije na angelskih krilih Znamenitega videnja iz Poroke nebes in pekla: »Stoletja so mimo mene korakala v vrtincih, in kljub temu, kajti oči v deliriju vidijo drugače, sem videl vse, kar je šlo mimo mene – trpljenje in užitke – vse od tistega, kar imenujemo slava, do drugega, čemur pravimo nesreča, in videl sem ljubezen, ki je nesreče množila in mizerijo, ki je še povečevala slabosti. In prišle so tudi zavist, ki trga, jeza, ki vnema, zavist, ki jeclja in bolečina, vlaga potu, ambicija, lakota, napuh, melanholija, bogastvo, ljubezen, in vse so pretresale človeka, kot bi bil ropotulja, dokler ga niso raztrgale kakor cunjo. To so bile različne oblike zla, ki je zdaj trgalo drobovje …« Pisava norosti skupaj z čudaškim posmrtnim izkustvom smrti na svoj način banalizira in odtujuje življenje kot ga poznamo, karnevalizira človeške šibkosti, postavlja avtorja bralca na posmehljivo distanco do sveta.

Posmrtni spomini so zagotovo moderno delo, ki »predhaja« svoj čas, so presenečenje v arhivih (brazilske) literarne produkcije 19. stoletja. S sternovsko, postmodernizem napovedujočo pisavo, nenehnim angažiranjem bralca, z vztrajnim referiranjem teksta samega nase ter eksperimentalno formo ustvarja Machado de Assis vzorce, ki so jih kasneje obsesivno brusili modernisti in postmodernisti. Roman tudi nenehno misli odsotnost, izginevanje pisca, s čimer skorajda napoveduje »smrt avtorja«. Sam človek ni nič drugega, kot pisava, ki izginja na velikem, posmehljivem in krutem papirju življenja: »Pa naj Pascal reče, da je človek trs, ki misli. Ne, človek je tiskarska napaka, ki misli, to pa drži. Vsako obdobje v življenju je izdaja, ki popravi prejšnjo, ki bo prav tako popravljena, vse do končne izdaje, ki jo urednik brezplačno podari črvom«. Posmrtni spomini zagotovo posedujejo genija, oziroma bolje rečeno, nekakšen demonski genij poseduje to knjigo, ki nas straši s svojo veličino in praznostjo hkrati, s črvi, ki najedajo našo vselej že minevajočo eksistenco. Ampak dobra plat vsega tega je, da to počne z izpiljenim in izvrstno izostrenim humorjem. Vsekakor je Machado de Assis avtor, o katerem moramo še več govoriti, ga brati, kateremu se moramo vselej znova približati na različne načine, saj se nam fiksni pomen vselej izmika, hoče sodelovati v igri uničevanja in sestavljanja, grajenja in minevanja. Oziroma če o romanu zaključimo z besedami Brása Cubasa, potem je »ta knjiga napisana z apatijo, z apatijo človeka, razrešenega kratkosti stoletja, da je superlativno filozofsko delo, prepojeno s filozofijo neenakosti, zdaj strogo, zdaj igrivo, nekaj, kar ne gradi ne ruši, ne vžiga ne gasi in je več kot le prosto preživljanje časa in manj kot apostolat«.

O avtorju. Silvija Žnidar, rojena v novembru, je diplomirana literarna komparativistka ter umetnostna zgodovinarka. Podiplomski študij nadaljuje na primerjalni književnosti.

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Roman kot zgoščina

    Aljaž Krivec

    Težko otresti vtisa, da je Doktor Glas pravzaprav prav takšen kot leto njegovega izida: polnokrven in heterogen. Na pičlih 150 straneh uspe pripovedovalec prevprašati religijo, ljubezen (in zakon), smrt, samomor, splav … In to ne da bi ob tem zazvenel kakorkoli prenapihnjen.

  • Trenje orehov

    Veronika Šoster

    Že ob prvem stiku z Oceani, knjigo izbranih pesmi in proze sodobnega poljskega pesnika Andrzeja Sosnowskega, ugotovimo, da gre za trd oreh.

  • Intimno je postalo politično

    Klemen Kordež

    Sodeč po izpiskih iz COBISS-a je Zvonko Karanović je pri nas izredno slabo poznan srbski pesnik in pisatelj. Obravnavana zbirka je sploh prva knjiga v slovenščini, ki je posvečena le njemu, še več, tudi objav v najrazličnejših literarnih revijah je moč najti le za vzorec.

Izdelava: Pika vejica