Nepristna lahkost bivanja

Katja Gorečan, Trpljenje mlade Hane. Ljubljana: Center za slovensko književnost, 2012. (Aleph)

Domen Slovinič

Zbirka pesmi z naslovom Trpljenje mlade hane, ki je izšla 2012, je avtorico Katjo Gorečan (rojena 1989) vpela v dogajanje na slovenski literarni sceni. Pred tem je sicer že izdala zbirko Angeli istega porekla v srednje šole, vendar pa je z njenim uradnim prvencem, torej s Hano, bila izbrana za 15. Bienale mladih umetnikov Evrope in Sredozemlja, julija lani pa je nastopila tudi na 10. festivalu Pranger.

Bralec je skozi prizmo junakinje Hane deležen tipičnega apatičnega življenja najstnice, ki se zaradi nevroz in hiperobčutljivosti iz dneva v dan prebija skozi težave, ki se razgrinjajo preko odnosov do moških, ljubezni, seksa, alkohola, vrstnikov in staršev do vprašanj identitete, pripadnosti, poezije, osebnih travm ter nemožnosti boljšega jutri. Nič novega torej – podobni zapisi se nahajajo v predalih marsikaterega »ranjenega« mladostnika in zelo verjetno ne bodo nikoli ugledali luči v obliki zbirke. Zato pa je Hana polna referenc, tako slogovnih kot tudi vsebinskih – v njej lahko najdemo sposojene zametke Goetheja, Elfriede Jelinek, Charlesa Bukowskega in celo Nietzscheja. Že sam naslov je seveda aluzija na Trpljenje mladega Wertherja, točneje ironizacija tega romana, a z bistvenimi razlikami – ena od njih je denimo ta, da čeravno tudi Goethejev roman govori o nezmožnosti Wertherjevega (pre)živetja konec 18. stoletja, se avtor preko potenciranega čustvenega sloga (sentimentalizma) dokoplje do pomembne (za tiste čase ključne) kritike takratne razsvetljenske meščanske družbe, pri kateri je edini možen upor lahko dosežen s samomorom junaka. Hana pa je vedno zgolj »hana«, centrirana sama nase, sama sebi (pre)pomembna, votla ter zbanalizirana do konca in torej nezmožna globljega ter širšega pogleda na sebe ali na družbo, ki jo obdaja. Četudi se zadnja pesem dodatno dotakne vprašanja identitete že v naslovu (Konec Hane ali Katja), se Hana odloči za konformizacijo (»nauči se kuhat / začni si plačevat položnice«) in se zateče k moraliziranju (»soočila sem se s svojo svinjarijo in strahovi / sooči se tudi ti, človek!«) kar pa je bistven odmik od Goethejeve uporniške drže – ne glede na podobnosti v naslovu ali med tekstoma.

Druga zelo prisotna referenca v zbirki se skriva v sami formalni zasnovi pesmi – Elfriede Jelinek je skozi svoje romane uporabljala kompleksne postmodernistične pripovedne tehnike, ki so ji služile kot sredstvo za ostro kritiko avstrijske povojne mentalitete glede perečih tem v drugi polovici 20. stoletja (od vloge žensk v tej družbi do poglobljenih vprašanj feminizma, marksizma in nezmožnosti narodnega soočanja z nacizmom). Gorečanova si je v svoji zbirki privoščila svojevrstno uporabo t. i. dislociranega pripovedovalca v prvi osebi, ki je v pesmih poudarjen z ležečim tiskom in ki služi kot nekakšen Hanin nezavedni glas, ki spremlja vse njene ugotovitve, doživljaje ter občutenjska, večinoma odtujena stanja. Kaj ta glas dejansko doprinese k sami zbirki? Na prvi pogled se morda to zdi več kot učinkovit način za dvig pesniške ravni iz klasičnega nizanja besednih zvez k vprašanju pripovedovalca, govorečega in govorjenega. Je lahko ta glas Katja (avtor), ki aktivno posega v mladostniški Hanin (subjekt) svet in ga komentira iz varne razdalje? Na nekaterih mestih se zdi to zelo verjetno, na nekaterih drugih pa niti ne, saj prevzamejo ta glas tudi drugi (recimo Hanine prijateljice). Zaradi tega lahko ob branju nastane precejšnja zmeda pri razkrivanju kdo je avtor, kdo subjekt, kdo govori in kdo se zgolj občasno oglaša. Če upoštevamo realno, eksaktno razvejanost takšne metode pri tekstih Elfriede Jelinek, se Gorečanovi ne moremo ravno pokloniti, saj je pri njej vloga le-te v večini teksta še vedno precej enodimenzionalna – glas služi marsikje zgolj kot piker in ciničen doprinos k Hanini nedorasli osebnosti, ki je enostavno preveč zaposlena s tem, da se smili sama sebi in s tem tudi bralcu (»v hani se kopiči toliko jeze / enkrat bom prefukala cel svet / ampak seveda to so samo besede«). Hanina dominirajoča vseprisotnost (repeticija besede »hana« v tekstih je osupljiva) je torej tisti element, ki zbirko hočeš nočeš definira – kljub eksperimentalni formi se nam »večna« degradacija protagonistke vedno znova riše v že stokrat videnih odtenkih.

Čeravno se zdi, da pesnica nalašč uporablja pretiravanja (recimo pesem Hana in smrkelj), karikature (Hana in Bukowski) in parodira wertherjansko pretirano čustvovanje, z namenom relativiziranja in/ali humornega poskusa patetiziranja stereotipnega trpečega pesniškega subjekta, se nikakor ne morem otresti občutka, da je ravno nasprotno – Gorečanova svojo junakinjo jemlje prekleto resno (o čemur priča recimo zaključek cikla, o katerem je tekla beseda že prej). Lahko se pohvali s par uspešno izpeljanimi slogovnimi triki (recimo z dikcijo, ki meša lirično obliko s pripovedniško – zbirka se dejansko bere kot zgodba), a pretencioznost njenega drugega pesniškega podviga jo utegne »razbliniti ob padcu na tla«, tako kot se to zgodi Hani, ko z balkona opazuje dež.

O avtorju. Rojen v Šempetru pri Gorici (1985), večni študent primerjalne književnosti, zadržani eksperimentalni glasbenik, ki ima vsaj sedem posnetih home-made albumov  pod psevdonimom Akami, a še vedno nima benda, analogni priložnostni fotograf z napakami, antifašist in hranitelj brezdomskih mačk.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki