Neobvezno: Trnovski terceti

Festival Trnovski terceti. Ljubljana, KUD France Prešeren, 13. - 15. 2. 2013

Andrej Hočevar

Prvi večer letošnjih Trnovskih tercetov je otvoril Marko Matičetov s pesmimi iz nove zbirke, ki bo kmalu izšla pri hišni založbi. Matičetov je navidez mirno in v celoti na pamet zdeklamiral kopico krajših pesmi iz dveh strogo zaokroženih ciklov. Toda njegov počasni ritem, ki je kljub vsemu puščal vtis ujetosti v nekakšno zateglost, nemara ni najbolje zadel notranjih poudarkov njegove lapidarne poezije. Boljše od pesmi z bivanjsko dialektiko so bile pesmi iz cikla Brazilija, ki je prevzemala mesto sugestivnega simbola sredi vsakdanje prozaičnosti. Te smo, mimogrede, v odsotnosti avtorja pred kratkim in v isti dvorani slišali že tudi na predstavitvi revije Idiot. Ker sta prvi večer nastopila samo dva avtorja (gostu iz tujine – sicer lektorju za slovaški jezik v Ljubljani – so nastop preprečile vremenske razmere), se je Primož Čučnik odločil brati samo dolge pesmi, s čimer je svojemu nastopu zagotovil učinkovito dramaturgijo in pokazal, da je ta lahko bolj pomembna od same interpretacije. Tako so do izraza prišle predvsem strukturne posebnosti od nečistih rim do veriženja, ponavljanja in zrcaljenja, kar je bilo še posebej zanimivo v ciklu Zamisel reda v kitajski restavraciji. Čučnik je svoj nastop zaključil z dolgo še neobjavljeno pesmijo s številnimi citati od Kosovela do The Cure in jih igrivo spletal v vrtiljak asociacij in prostosti.

Za razliko od prvega večera, ki je bil za enega avtorja prikrajšan, je bil drugi za enega daljši. Začel se je z odličnim branjem Karla Hmeljaka, ki je najprej predstavil nekaj odlomkov iz Ljubavnih, pesmi, izdanih v zbirki knjižic Demo, nato pa še zajeten izbor iz nove zbirke Krčrk. Hmeljak je z globokim glasom in primerno monotonim branjem dosegel, da so se njegovi pesniški fragmenti natanko preko takšne osvoboditve napolnili s pomenom. Prav to je, ne nazadnje, tudi vsebina teh bolj kot ne modernističnih tekstov z dialektičnim nabojem, ki so v Hmeljakovem branju dobili še neverjetno čutno, že kar eksistencialno razsežnost. Glede na vsebinsko natrpan večer je bilo Hmeljakovo branje le nekoliko predolgo, vendar bi ga kljub temu brez pomislekov izbral za najboljše vseh treh večerov.

Nekaj svojih pesmi je v značilno hitrem in tekočem ritmu prebrala egipčanska, v ZDA živeča pesnica Iman Mersal. V njih je kritično komentirala stanje sodobnega sveta, razpetega med različne kulture in zaznamovanega z odsotnostjo Boga. V narativnih, na sintaktični ravni precej proznih pesmih se je ukvarjala s temami telesa, svobode, milosti ali tujstva, v javnem kot tudi intimnem prostoru. Po pričakovanju prepričljiv je bil nastop Janeza Ramoveša, ki je v nezgrešljivem narečju skozi tragikomične slike vaških prigod s pridihom staroselkosti osvetljeval bolj temne kotičke našega kolektivnega nezavednega. Ramoveševo krčevito podajanje verzov, ki je občasno dajalo vtis odrezavosti, se je nemara manj prileglo krajšim, bolj poantiranim pesmim, saj je ustvarjalo močan, repetitiven ritem vdihov in izdihov, ki implicirajo svoje lastne ponovitve. Marián Milčák, gost iz Slovaške, je ponudil jedrnat in simpatičen nastop, bogat z ironijo. Z vračanji k antičnim motivom je med drugim omenjal razliko med zapisovanjem resnice in ponižanjem pisarja verzov in se z nizom jezikovnih prevalov dotaknil tudi bolj ontoloških tem. Svoji ironiji je dodal humanistično toplino med drugim z namigom na Herbertovega Gospoda Cogita ali, po domače, Osojnikovega Gospoda Danes.

Pravi tercet je bil torej šele zaključni večer, ki ga je otvoril mladi Muanis Sinanović, sicer prejemnik nagrade za najboljši prvenec. Na svojem nekoliko negotovem nastopu je predstavil nove pesmi, ki se od mladostne vedrine posrečeno zabušantske poetike prvenca žal odmikajo preveč bohotnim in kaotičnim razvejanostim. Lidija Dimkovska, ki je brala pesmi iz svoje zadnje zbirke, se je sproščeno pošalila, kako je pred desetimi leti v istem kontekstu obljubila, da se bo znebila svojega makedonskega naglasa, kar se pa v bistvu niti ni zgodilo. No, kolikor se spomnim, je bil njen tokratni nastop nemara za odtenek manj udarniški od prejšnjega, a je bila odločnost njenega angažmaja še vedno nezgrešljiva. Dimkovska je v svojih gostobesednih in izrazito prozaiziranih pesmih (to je v živo še preočitno) na duhovit način razgrinjala kompleksne usode posameznikov, razpetih med različne kulture in prepričanja. Ob simboličnem žuganju se je v bolj absurdni naraciji  pohecala iz kulturne industrije, vendar pri tem še zmeraj izražala pravičniško prepričanje v obstoj “prave” resnice. Trnovske tercete je s kratkim nastopom zaključil hrvaški pesnik Robert Perišić. Kot je sam poudaril, v glavnem ne ve, o čem poezija sploh govori, še največkrat pač sama o sebi. Menda je bil 17 let v nekakšni krizi, zato je pogosto pisal pesmi o pesmih in v njih obračunaval z zahtevo poezije po popolnosti. Kar je manjkalo njegovemu nastopu, je bila predvsem zavzetost. Škoda – jaz bi si jo želel in poezija bi si jo zaslužila.

V nekem smislu je bil Perišićev nastop simptomatičen (vsaj) za letošnje Trnovske tercete, ki so lahko sicer čisto simpatičen ali spodoben niz pesniških branj, a bi vsaj v smislu festivala verjetno morali premisliti svojo identiteto. Na vseh večerih sem imel namreč občutek, da Tercete preveva nekakšna ležerna in rahlo nadležna neobveznost, ki dogodku preprečuje, da bi se zares dvignil nad povprečje in zares pritegnil svojo ne zgolj naključno publiko. Saj, časi so resda težki in negotovi, a zato se je treba toliko bolj potruditi. Bolj kot stisniti je zobe treba pokazati, kajne? Kar se festivalov tiče, so Mlade rime verjetno že v vodstvu, sicer pa, tako pravijo, največji ljubljanski literarni festival ni pesniški, temveč kratkoprozni, če pustim nezanemarljivo dnevno konkurenco ob strani. Spomnim se še ponosne in duhovite otvoritve prejšnje Založniške akademije, ki je JAK ni podprl – ker so pač zamudili s prijavo … Organizatorji Tercetov so optimistični: namesto podpore JAK-a so izrazili upanje, da jo dobijo za nazaj. Trnovski terceti so se letos odvili že dvajsetič in ne želim si, da bi to bila le obletnica životarjenja.

O avtorju. Andrej Hočevar (1980) je glavni urednik zbirke Prišleki in odgovorni urednik tega spletnega medija. V reviji Literatura je urejal refleksijo in kritiko. Je avtor šestih pesniških zbirk. Vračanja (2002), ki so bila prva, so mu prinesla nominacijo za najboljši prvenec. Sledile so zbirke Ribe in obzornice (2005), Pesmi o koscih in podobnostih (2007), Privajanje na svetlobo (2009), Leto brez idej (2011) in Seznam … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Kako sem skoraj obupal nad slovensko kritiko

    Tibor Hrs Pandur

    Mojca Pišek piše v Literaturi 276 (junij 2014, letnik XXVI) o času, ko se je odrekla slovenski poeziji: »Zdelo se mi je, da ne glede … →

  • Manifestacija ob izidu revije IDIO7

    Jernej Županič

    Končno imamo spet Generacijo, ki se je predstavila na skupni multimedijski »manifestaciji« ob izidu 7. številke revije Idiot in njenega best-of izbora.

  • Transnacionalno povezovanje proti avtističnemu kretenizmu

    Igor Divjak

    Iz zvočnikov se je razlegala Azra: anarhizam mi je bio u krvi, svi na barikade / sanjao sam kako vode proletere mlade / a danas … →