Nemogoči seks

Sekst! Erotika, seksualnost, identiteta. Ljubljana: Klub Cankarjevega doma, 16. 1. 2015. (Literodrom, 2. dan)

Robert Kuret

Če je seks tekst, potem sta osnovni vprašanji dve: kako seks pišemo? in kako seks beremo?

In kako je kaj pri vas glede seksa in erotike (v literaturi)?

Prvo vprašanje Uroša Praha ni delovalo le kot prostorski, ampak tudi kot časovni izlet. Še posebej glede na odgovore kosovskega poeta Arberja Selmanija. Na Kosovu namreč ni lahko objaviti nečesa s seksualno vsebino. Tudi zato je zanj pisanje o seksu upor. Piše zato, ker ne more govoriti. Ker torej ne more povedati ljudem, da se je poljubljal z moškim, nastane pesem. Piše pa tudi zato, ker (ali kadar) ne more seksati. Kar mora biti precej oteževalna okoliščina, saj je Selmani kasneje povedal, da najraje piše po seksu. Situacija na Kosovem glede seksualnosti v literaturi se je iz njegovih odgovorov kazala vedno bolj brezizhodno: o seksu bojda nihče noče ne pisati ne brati. A če prvemu mogoče še lahko verjamem, pa sem do drugega vsaj rahlo skeptičen. Saj ne more biti Kosovo obenem tako progresivno v razvoju človeškega duha, da se je izognilo popularnemu fenomenu dvojne morale?

Makedonska pisateljica Rumena Bužarovska je izpostavila komičnost tradicionalne makedonske literature, ko ta poskuša upovedati seks: če je v času njenega nastanka občevanje dveh kmetov sredi piščancev delovalo kakorkoli erotično, je pri njeni generaciji že izgubilo ves naboj. Sicer pa naj bi bila makedonskim pisateljem pri pisanju o seksu navdih Bukowski in beat generacija, medtem ko naj ženske ne bi bile tako brutalne. No, razen Irene Cvetković, ki je s svojimi kratkimi zgodbami, v katerih se pojavlja lezbična ljubezen, totalno šokirala makedonsko javnost.

Ko je naslovno vprašanje prišlo do Stefana Boškovića iz Črne gore, je že mutiralo v vprašanje, kako je z ženskim seksualnim pisanjem. Dobro, Črna gora je patriarhalna družba, ženam možje še vedno ukazujejo, in problem naj bi bil že to, da bi ženske sploh pisale. A ob trditvi, da so ženske zaglavile v emociji in ljubezni, je Rumeno Bužarovsko (in najbrž še koga) kar privzdigovalo s stola. Čeprav je ob izjavi, da se v Črni gori do seksa pride prek ljubezni, vse skupaj začelo delovati kot štos. Sicer pa je Bošković izpostavil zamujanje za svetovnimi trendi: če naj bi pisatelji, kot je Houellebecq, od seksa že bežali, ker ga je preveč, mora v Črno goro gejzir seksualnega pisanja šele brizgniti.

Tibor Hrs Pandur iz očitnih razlogov ni dobil istega vprašanja kot ostali udeleženci. Bi bilo pa zanimivo slišati, kako bi neki mladi avtor na hitro označil stanje v Sloveniji, ko bi gostoval nekje na tujem. Tibor je pričakoval vprašanje o sekstu, dobil vprašanje o erotični levici, a ker vprašanj očitno še ni bilo dovolj, je sprožil še par novih, in sicer, kaj je seksualni objekt, kaj je seksualni subjekt, kaj je spolna objektifikacija, kaj je seksualno blago in pogledal na seks kot izmenjavo: pogledov, besed, dotikov in sline. Menjava sline pa je že mističen moment, ker ko se menja slina, se menja vse, saj se menjajo informacije o telesih. A preden bi nas odneslo v vsemirje, je Rumena stopila na zavoro in rekla Tiborju, da je v enem šusu postavil kup enih težkih vprašanj.

Erotika in pornografija

Navezano na Tiborjeva izhodišča je sledilo vprašanje o seksualnosti v kapitalistični družbi potrošnje in menjave, ki je k sreči dobilo podobo bolj konkretnega vprašanja, ki muči Stefana Boškovića in sodobnost: vprašanje pornografije oz. ali so nam porniči sprali možgane?

Pornografija je torej nekaj, kar naj ne bi bilo erotika, a je začelo v erotiko prihajati. Če si moral še nedolgo nazaj dolgo v večer čakati pred TV-jem ali z rdečico na obrazu stopiti v videoteko ali erotic shop, je danes raziskovanje, kako vse je mogoče početi tisto, precej lažje. In ker so porniči tako lahko dostopni, so jasno vplivali na našo predstavo o seksu. V njih najdemo prav vse, kar si lahko zamislimo, pa tudi vse, česar si še zamisliti ne moremo. Zato porniči niso vplivali le na predstavo o seksu, ampak tudi na domišljijo. »Včasih si se ulegel na posteljo in si si ga drkal, danes pa se je vmes vrinil spektakel,« je rekel Tibor.

Boškoviću so se še posebej zasmilili otroci oz. generacija, ki se je rodila v dobo interneta, saj bodo prav oni tisti, ki bodo zares izkusili posledice takojšnje dostopnosti porničev. Narobe je namreč, da otroci mislijo, da je seks videti tako. Podoba seksa v porničih je namreč izkrivljena. A kakšna je potem prava podoba seksa? Najbrž niso prav vsi porniči tako zelo daleč od seksa, kot je ta videti v resničnem življenju.

Vprašanje, ki se ga udeleženci niso dotaknili, bi bilo pa zanimivo, je: kdaj se sploh pojavi pornografsko in zakaj je pornografsko problematično? Slavoj Žižek je govoril o tragičnosti pornografije: sicer nam ponudi »real deal«, torej seks, a ostane kastrirana, saj je v njenem žanru emocionalni aganžma odsoten. Ponavadi se začne z neko nalašč za lase privlečeno predzgodbo, ki privede do seksa, a ki ji gledalec v resnici ne more verjeti in ki je sama po sebi komična (recimo: dostavljalec pic, vodovodar, električar pride na obisk, ženska je sama doma in potem se po slabo odigranem dialogu zgodi tisto, zaradi česar smo prišli na porno stran). Umetnost pa po drugi strani nudi emocionalno navezavo na like, a seks ponavadi prekine z znamenito zatemnitvijo ali zamolkom. Vprašanje torej je, ali sta lika/človeka odrešena oznake pornografsko, če je bil konzumentu omogočen primeren emocionalni aganžma in posledično, ali pornografsko ne zavisi le od svojega načina upodobitve, ampak tudi (predvsem?) od načina uvedbe v to upodobitev.

Porniči pa ne sprožajo le vprašanj o seksu, ampak tudi o masturbaciji. Veliko vprašanje je po Tiborju torej: Zakaj ljudje drkajo? A mogoče bi bilo še bolj zanimivo vprašanje: Kako ljudje drkajo? O čem ljudje fantazirajo? In o čem ljudje fantazirajo, ko so s partnerji? Oz.: ali je vprašanje seksa pravzaprav vprašanje masturbacije?

Brez smeha ni seksa

A vprašanje, ki je prehitelo vsa zgoraj našteta, je bilo, ali je kvalitetna umetnost zmožna uprizoriti kvaliteten seks, ki bi bil tudi predmet užitka. Pisanje udeležencev, ki smo ga lahko slišali, še posebej Rumene Bužarovske in Stefana Boškovića, je bilo po mnenju Uroša Praha zaznamovano z radikalno nezmožnostjo seksualnega akta. Seks v zgodbi Rumene se recimo sprevrže v grgranje, prdenje, kozlanje in postane groteskna komedija. Zakaj nam torej pisanje o seksualnosti odreka užitek v njej?

Rumena je rekla, da piše na tak grotesken način, ker je o seksu pač težko pisati na način, ki bi zadovoljeval (pleasing manner). Ko pišeš o seksu, ki naj bi bil dober, je predpostavljeno, da pišeš iz svoje lastne izkušnje ali pa vsaj svoje fantazije, kar pa je zanjo preveč intimno v tako javni stvari, kot je literatura. Poleg tega je meja med pornografijo in opisom, ki bi bil estetski, a vseeno ekspliciten, preveč tanka. Tak poskus je torej vedno v veliki nevarnosti, da se sfiži ali da prestopi v pornografijo. In ni hujšega ko to, da se iskrena gesta v komunikaciji tako ponesreči, da pri naslovnikih vzbuja nekaj temeljno drugačnega od tega, kar je načrtoval sporočevalec. Recimo smeh. Še posebej, če gre za seks.

A obenem je seks nujno povezan s humorjem. Oz. kot je svoj način pisanja razložila Rumena, vsa ta (humorna) groteska in totalno spodletela seks scena služi temu, da bi se ljudje vendarle sprostili, ko se govori o seksu. Očitno je glede seksa še vedno precej napetosti, pritiska in tenzije (ali pa vedno več, ravno zaradi tega, ker je zahtevan), če se je treba pošaliti, da se jo razbije. Nujnost humorja pa se je razširila tudi izven polja seksa. Posmehovati se normam pomeni, da se spopadeš s potlačenim, ki pa je potlačeno ravno zaradi norm.

Od družbenih norm pa je omizje hitro prišlo do pritiska religije in nacionalizmov na človekovo svobodo, do starih pisateljev v Črni gori, ki ne znajo več komunicirati s sodobnim svetom, a vseeno dobivajo nagrade, in na to, kako kapitalizem in mediji degradirajo seks. V glavnem, malo duha kafanske debate. Po vsem režanju, ki so ga gostje sprožali včasih po svoji volji, včasih pa mimo nje, bi lahko sklepali, da je okrog seksa očitno še kar nekaj tenzije. Da torej ne potrebujemo malo bizarijad le, ko o seksu pišemo in beremo, ampak tudi, ko se o njem pogovarjamo.

Rumena Bužarovska je med pogovorom izpostavila eno od splošnih zmot, s katero se je morala že nekajkrat spopasti: imeti v svoji zgodbi seks ne pomeni pisati o seksu. Kar postavlja še zadnje od mnogih vprašanj, ki so se levila tistega večera: Kako je potem sploh videti delo umetnosti, ki najbolj od vsega govori prav o seksu? Pa ja ne kot – pornič?

O avtorju. Robert Kuret (1987) je absolvent slovenistike na Filozofski fakulteti. Občasno objavi kakšno pesem, zgodbo ali pa članek, ki se tiče literature oz. filma (Airbeletrina, Literatura, Radio Študent, Rukopisi, Idiot, Mentor, Zgodbarnica, zbornik Mladih rim). Je soavtor pesniške zbirke Kadaver Hermione Granger, dobitnice nagrade za najboljšo samozaložniško knjigo leta 2011. Rad […]

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Ankul na bum autističn

    Muanis Sinanović

    Pred kratkim je Aleš Mendiževec v članku Kako pisati ali jaz in njegov drugi, objavljenem na Airbeletrini, podal precej dobro kritiko kolumniško-esejističnega sloga, ki se […]

  • Transnacionalno povezovanje proti avtističnemu kretenizmu

    Igor Divjak

    Iz zvočnikov se je razlegala Azra: anarhizam mi je bio u krvi, svi na barikade / sanjao sam kako vode proletere mlade / a danas […]

  • Opazovanje VS Participacija

    Robert Kuret

    I Obstaja kar precej binarnih dvojic, po katerih bi lahko razvrstili slišano poezijo na šestem festivalu Mladih rim, ki ga skupaj z ekipo organizirata Veronika […]