Nelagodno prijateljstvo – nacionalizem in zgodovina

Patrick Boucheron, Kaj zmore zgodovina. Prevod: Ana Monika Habjan, memento: Manca G. Renko. Ljubljana: Studia humanitatis, 2018

Rok Plavčak

Porodničarka narodov

»Kaj danes zmore zgodovina?« je vprašanje, na katerega je v svojem nastopnem predavanju na prestižni izobraževalni instituciji Collège de France poskušal odgovoriti sloviti francoski zgodovinar Patrick Boucheron. Specialist za medievalistiko in obdobje italijanske renesanse je postal znan širši francoski javnosti, deloma pa tudi svetovni, kot urednik in idejni vodja odmevnega, a tudi kontroverznega dela Histoire mondiale de la France (Svetovna zgodovina Francije, 2017), pri katerem je sodelovalo kar 122 uveljavljenih zgodovinarjev in zgodovinark. Monumentalno delo, namenjeno širšemu izobraženemu občinstvu, je postalo nepričakovana prodajna uspešnica, ki je razklala francosko javnost na dvoje. Medtem ko so liberalni intelektualci projekt z navdušenjem pozdravili, pa so med izobraženci desne politične usmeritve završale sodbe, kakršno je podal konservativni filozof Alain Finkielkraut, ko je urednika in avtorje Svetovne zgodovine Francije zaradi odmika od nacionalne pripovedi ožigosal za »grobarje veličastne francoske dediščine«.

Od devetnajstega stoletja, časa najsilovitejšega porajanja narodov in grajenja nacionalnih držav, pa do leta 1983 – ko so objavljene tri študije, ki začrtajo tako imenovani »konstruktivistični obrat« v preučevanju nacionalizma: Benedict Anderson, Imagined Communities; Ernst Gellner, Nations and Nationalism; Eric Hobsbawm in Terrence Ranger, The Invention of Tradition – je narod, kot so ga razumele družbene vede in zgodovinopisje, veljal za nekaj primordialnega, danega, naravnega, nespremenljivega, nujnega. Zato je bilo samoumevno postaviti narod za izhodišče raziskovanja človeške družbe. Benedict Anderson, ki je najmočneje zrušil staro paradigmo primordializma, je v narodu prepoznal »zamišljeno skupnost« [imagined community], »saj niti pripadniki najmanjšega naroda nikdar ne spoznajo vseh sočlanov, ne srečajo vseh niti ne slišijo zanje – in vendar vsak izmed njih v mislih nosi predstavo [image] o povezanosti v skupnost.« Zato so »zamišljene vse skupnosti, ki so večje od prvotnih vaških skupnosti in preraščajo neposredni medčloveški svet«. Izraz zamišljena skupnost ne pomeni, da je izmišljena ali lažna oziroma nepristna, temveč da je družbeno zgrajena, da ni nič večnega ali svetega in da jo je možno tudi preoblikovati, spremeniti, drugače zamišljati. Kozmopolitski humanizem si kot temeljno človeško skupnost zamišlja celotno človeštvo in strogo zavrača diskriminatorno ločevanje na podlagi nacionalne identitete, saj narodnost ni moralno relevantna kategorija (Kakšen je posameznikov vpliv na to, da se je rodil staršem slovenske in ne angleške ali sirijske narodnosti?).

»Le kdo bi danes še zanikal, da ideologije ločevanja vodijo v katastrofo? Le kdo še ni dojel, kako pogubne posledice imajo religiozne predstave o svetu, ki vsakemu posamezniku po naravi pripisujejo neko točno določeno identiteto?«, se sprašuje Boucheron. (Omeniti velja da je pionir študij o nacionalizmu Carlton J. H. Hayes v eseju Nationalism as a Religion (Nacionalizem kot religija, 1926) zagovarjal tezo, da je nacionalizem sekularna religija, saj »je razvil običaje in ceremonije, ki na zunaj zelo spominjajo na krščanske obrede in prakse, toda razvil se je v precej drugačnem duhu in si zastavil precej drugačne cilje. […] Nacionalizem kot religija je reakcija proti zgodovinskemu krščanstvu, proti univerzalni misiji Kristusa; nacionalizem ponovno povzdiguje zgodnejšo plemensko misijo izbranega ljudstva.« Tudi Anderson ugotavlja za nacionalistične predstave, da obstaja »bližnjost z religijskimi predstavami«.) Boucheronovo vprašanje, čeprav nanj ne odgovori, še zdaleč ni retorično. Če se je na predvečer srebreniškega pokola Étienne Balibar še upravičeno spraševal, ali je resnično nastopil čas »konca nacij«, pa dobrih dvajset let kasneje politični komentatorji in analitiki govorijo o »preporodu nacionalizma« in s tem povezanim »skrajno desnim obratom« v evropski in globalni politiki.

Nacionalne države potrebujejo nacionalne mite, nacionalno pripoved, ki vzpostavi kontinuiteto nacije (naroda v svoji državi) z daljno preteklostjo, potrebujejo zgodovinske junake, simbole in legitimiteto zgodovinskosti. Ker, kot zapiše Hobsbawm, šele »[p]reteklost naredi narod, preteklost upraviči en narod pred drugim, in zgodovinarji so ljudje, ki proizvedejo [interpretacijo] preteklost[i]«, so »zgodovinarji za nacionalizem to, kar so pakistanski gojitelji maka za heroinske odvisnike: za trg priskrbimo osnovni neobdelan material«. Nacionalna zgodovina, ki v ustvarjanju lastne nacionalne pripovedi neizogibno selektivno izbira dogodke, ima v tem procesu še posebej problematično vlogo.

Grobarka nacionalizma

Boucheron, nedvomno seznanjen s konstruktivističnim obratom, zato nasprotuje nacionalni zgodovini, ki se aktivno predaja v državno in politično uporabo kot »spomeniška zgodovina«, ki je pravzaprav »nereflektirana identifikacija z dogodki in osebami iz preteklosti, etnocentrična instrumentalizacija zgodovine za nastanek in okrepitev “Mi-zavesti”« (Michael Mitterauer). Oziroma kot opominja zgodovinarka Marta Verginella »so prav vojne in totalitarizmi 20. stoletja v najbolj tragični obliki pokazali, kako zelo smrtonosni so lahko učinki politiki služabniške zgodovine in kako pogosto tudi narodotvorno poslanstvo zgodovine ne ostaja brez dramatičnih posledic«.

S tega vidika bolje razumemo Boucheronovo neomajno zavračanje sodelovanja pri proizvajanju novega opija za ljudstvo, čemur se upira z odprto, pluralistično in kritično zasnovano historiografijo. V kratkem predgovoru, ki ga je napisal k Histoire mondiale de la France, beremo, da gre skupini sodelujočih zgodovinarjev za spravo »umetnosti pripovedi in nujnosti kritike«, za »pluralistično pojmovanje zgodovine nasproti identitetnemu oženju«, ki ga danes agresivno izvajajo nacionalistične politike. To »radostno večglasno« delo, kot ga poimenuje, je »povečana, raznolika in ponovno pognana zgodovina«, ki raziskuje francosko preteklost in vplive nanjo tudi izven narodno-teritorialnih meja Francije in onkraj prima facie vzročnih povezav (obsodba Galileja, Stalinova smrt, ustanovitev republike v Braziliji, izdaja francoskega prevoda Tisoč in ene noči).

V eseju Kaj zmore zgodovina Boucheron predlaga, da bi za preseganje prevladujočih nacionalnih, etnocentričnih in zahodocentričnih naracij morali zgodovinarji privzeti perspektivo islamske srednjeveške geografije. Ta doseže vrhunec z deli Al-Idrizija, arabskega geografa, kartografa in popotnika iz 12. stoletja, čigar Tabula Rogeriana velja za najtočnejši zemljevid starega sveta vse do dobe velikih geografskih odkritij, ko so se zmaji in druge mitološke pošasti (HIC SUNT DRACONES) umaknile z obrobij kart in prepustile prostor na papirju »novoodkritim« ozemljem (novoodkrita so bila seveda samo za zahodnjaške osvajalce, ne pa tudi za staroselce, ki so tam živeli že tisočletja). Za muslimanskega učenjaka Al-Idrizija, ki je osemnajst let prebival in delal na dvoru krščanskega kralja Sicilije Rogerija II., se je v podobo sveta »Evropa takrat vklapljala le, v kolikor je bila periferija islamskega imperija«. S privzetjem tej sorodne perspektive, nadaljuje Boucheron, pa si ne bi smeli prizadevati, da Evropo postavimo na obrobje ali iz nje napravimo provinco, temveč »da jo odtujimo njej sami – se pravi, da jo navsezadnje približamo njeni lastni čudnosti«. Tistega, kar nam je najbližje, ne moremo videti, šele ko vzpostavimo distanco do najbližjega, ko »preobrnemo domačnost v tujost, prispevamo k temu, da se omajejo gotovosti, na katere se v glavnem precej naivno zanašamo«.

Boucheron, ki pojmuje zgodovino kot »umetnost mišljenja«, ne pristaja na nemislečo zgodovino, na gotovosti in tradicijo potrjujočo zgodovino, na zgodovino, »ki ne zna razburiti« in ki ni odprta za globino in za objekt svoje interpretacije – odprta za preteklost, in nasproti temu zagovarja zgodovino, ki si odkrito prizadeva biti »učinkovita v smislu kritične emancipacije«. Preobražati mora domačnosti v tujost in ujetost spreminjati v odprtost.

Odpiralka preteklosti

Bolj kot vprašanje po mestu, kam usidrati novo gledišče, je ključen sam premik gledišča: »Ko lastno stališče premaknemo, ko iz pisave naredimo kraj drugega, izvršimo humanistično gesto par excellence«, in Boucheronovo pluralistično zgodovinopisje zaznamuje prav humanistična poteza svetovljanske odprtosti do drugega in drugačnega. Ta odprtost nasprotuje »počasni državni konstrukciji nacionalnih identitet, ki pa se ji dejansko lahko upremo in je vselej tudi reverzibilna«.

Za namen odpiranja zgodovine bi prav tako kot zgodovinarjev predlog o izhodiščnem pogledu muslimanskega učenjaka ustrezalo izhodišče severnoameriškega staroselca ali kitajskega popotnika. Boucheronova pluralistična histoire mondiale pa poleg premestitve kulturnega vidika evocira tudi posthumno objavljeno priporočilo Marca Blocha za spremembo gledišča glede na položaj v hierarhiji moči. Če so zgodovino pisali zmagovalci in o zmagovalcih, bi morala biti nova zgodovina »zgodovina, ki se osredotoča […] na razvoj načinov vladanja in usodo skupin, ki jim vlada«, zato, da bi »od znotraj razumela dejstva, ki si jih je izbrala za predmete opazovanja«.

K pisanju zgodovine »od znotraj« je podjarmljene severnoameriške staroselce nagovoril poglavar lakoškega plemena Luther Stoječi Medved (1868-1939) in zapisal, da mora »Indijanec […] postati svoj zgodovinar, poročati o svoji rasi – manj in bolj pravično poročati o vojnah in več o državništvu, legendah, jezikih, govorništvu in filozofskih pojmovanjih. Indijanec ne bo več dehumaniziran v material za cenene turobne fikcije, ki lepšajo ulične stojnice.« Pisati je treba, kot jo poimenuje Walter Benjamin, »zgodovino zatiranih«.

Ko zatirani ne morejo spregovoriti, lahko s samoodtujitvijo Zahoda, s »samoodtujitvijo Evrope«, z distanciranjem od vsakokratne hegemonske naracije, zgodovina »pomaga priti do pravice nikoli uresničenim prihodnostim, njihovim nikoli doseženim potencialom«. In ker pod pritiskom ideologije kapitalizma izginjajo zgodovine podrejenih in marginaliziranih skupin ter njihovih nasilno ukinjenih potencialov (takšen primer je zgodovina delavskih bojev, saj ta izpodbija pripoved o kapitalizmu kot najboljšem in najpravičnejšem družbenoekonomskem sistemu), je poziv zgodovinarjev k pisanju »zgodovine zatiranih«, toliko bolj urgenten.

A če lahko historiografijo, ki jo predlaga Stoječi Medved, označimo za predhodnico postkolonialistične historiografije, pa je Boucheronova zgodovina »od znotraj« pisana z vidika tistih, ki jih je porazila in podjarmila zgodovinska interpretacija, ujetnikov kolonizirane preteklosti. »Reševati preteklost, reševati čas pred burnostjo sedanjosti«, kljubovati, oporekati, nasprotovati »vsem tistim, ki od zgodovinarjev pričakujejo, da bodo potrjevali njihove gotovosti, medtem ko se bodo še naprej pridno ukvarjali z iskanjem kontinuitet«, s katerimi bodo upravičevali svojo izjemnost in gradili svojo Mi-zavest. »Zgodovina,« pravi Boucheron, »je lahko tudi umetnost diskontinuitet«, ki »spravlja v nered genealogije, vznemirja ustaljene identitete in odpira prostor v času, kjer zgodovinsko nastajanje ponovno dobi pravico do negotovosti in spodbuja razumevanje sedanjosti.« Zaradi previdnosti pred gotovostjo nepreklicnega, brezprizivno interpretacijo in avtoritarno zadnjo besedo, ki bi ukinila zgodovino in jo nadomestila z eno samo zapovedano pripovedjo o preteklosti, se moramo »zavzemati za zgodovino brez konca«, za zgodovino, »ki je vedno odprta za to, kar jo presega in jo premešča«.

Zgodovina zmore biti umetnost mišljenja le, če bo skeptično zadržana do tudi uveljavljenih pripovedi, kritična, samorefleksivna, pluralistična in odprta za različna gledišča, za tujost, za druge, za njihove perspektive ter poglede.

Boucheron, ki bi ga lahko označili za samosvojega idejnega nadaljevalca revolucionarne analovske šole, si prizadeva za usklajenost »učenosti« in »domišljije«. S prvo je mogoče nasprotovati oblastniškim nevarnim težnjam po ukinjanju realnosti in potvarjanju dejstev, druga pa nam široma odpira vrata sprejemanja drugega in drugačnega. Zato se Boucheron naveže na poezijo, s tem pa, kot lucidno izpostavi avtorica spremnega eseja Manca G. Renko, »trči v Blocha, srečata se v poeziji: ne le da ne smemo izgubiti poetičnosti jezika, ampak se moramo s pesniško natančnostjo lotiti ohranjanja izgubljenega časa, prostora miru in svobode, ki nam omogoča distanco do sedanjosti.« Šele s te distance, ki jo med nas in tuzdajšnjost zarisuje odprta zgodovina, se je namreč mogoče približati kritičnemu razumevanju človeškega sveta. Tudi to zmore zgodovina.

O avtorju. Rok Plavčak se je rodil v znamenju obada in ne verjame v biografije. Po uspešno opravljenem praktičnem pouku na Aristipovi akademiji, se je vadil pri učencu njegovega sošolca Antistena, skrivoma pa obiskoval zloglasno Schule des Verdachts. Ker je strasten pristaš avtodidaktizma, ima mnogo učiteljev in učiteljic, zaradi naklonjenosti razumu in jeziku pa veruje v antropocentrični univerzum. Je tudi kritični … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Med nostalgijo in utopijo: o pomenu Condorceta danes

    Rok Plavčak

    Očrt zgodovinske slike napredka človeškega duha nas, obogatene z izkušnjami poznejše preteklosti, še vedno zmore spodbuditi: če njegovo osnovno idejo nujne utopične dovršitve sveta interpretiramo kot še zmeraj aktualno možnost moralnega, kulturnega in političnega napredka človeštva, smo na pravi poti k ovedenju naše moralne dolžnosti, da si kot posamezniki in kot družba po najboljših močeh prizadevamo za pravičnejši svet. Projekt razsvetljenstva mora ostati in še vedno ostaja nedokončan.

  • Promet s knjigo (drugič)

    Primož Čučnik

    Skušam se spomniti »najpomembnejše« knjige v svojem življenju – ali vsaj najljubše –, ampak pri vragu mi ne pade na pamet. Vsekakor ne ena sama, … →