Nekoč pankerji, danes očalarji

Pa kdo pravi, da se v Mariboru nič ne dogaja?

Tanja Petrič

Literarni večer v sodelovanju z MKC Črko in Umetnostno galerijo Maribor, na katerem so sodelovali mariborski avtorji iz »divjih« osemdesetih let Borut Gombač, Jože Kos Sine, Dragan Potočnik, Breda Slavinec, Marjan Pungartnik in s pomočjo posnetka tudi preminuli Tomaž Brenk, je bil zasnovan kot spremljevalni dogodek aktualne razstave MI, VI, ONI, ki bo v UGM na ogled do 9. februarja 2014. Razstava MI, VI, ONI. Fragmenti alternativnih praks 80-ih v Mariboru je prva tovrstna predstavitev mariborske ustvarjalne in subkulturne scene tistega časa, ki na ogled postavlja več kot 250 fragmentov, dokumentov in umetnin iz zasebnih zbirk in arhivov, kot so prvi slovenski fanzin* Pankzija Danila Celana ali ena prvih jugoslovanskih samostojnih in zasebnih založb MML – Marzidovshekminimal laboratorium.

Večer, ki ga je z izborom besedil in avtorjev dramaturško oblikovala Petra Kolmančič, je sproščeno povezovala Simona Kopinšek. Voditeljica je slehernega nastopajočega pred branjem brez ovinkarjenja najprej povprašala po spominih na pretekla osemdeseta. Odgovori nastopajočih so bili, pričakovano, predani nostalgiji o »nekoč«, ki se je, ko je spomin obvisel v sedanjosti, končala v običajnih floskulah »trideset let starejši«, »resnejši« in »z očali za branje«. Čeprav se je večer začel s predstavitvijo Boruta Gombača, pesnika, ki je še zmeraj »na sceni«, bi, ne nazadnje tudi v skladu z Gombačevimi uvodnimi besedami, pozornost najprej usmerila na Marjana Pungartnika, navzočega mentorja, tako rekoč »očeta poeta« nekoč »mlade«, danes »zrele« pesniške generacije. Marjana Pungartnika so v Mariboru, kamor je prispel pozimi leta 1977, kot je dejal, poleg »zimske zmrzali« pričakali tudi »ohlajeni medgeneracijski odnosi«. Po t. i. mariborski peterici, Andreju Brvarju, Francetu Forstneriču, Dragu Jančarju, Marijanu Krambergerju in Tonetu Partljiču, je za nekaj let v Mariboru zavladalo ustvarjalno malodušje. Do srede osemdesetih pa se je scena rehabilitirala in odprla se je pestra alternativna pesniška ponudba v okviru posameznih anarhistično-umetniških gibanj, ki je vključevala pogumne in drzne pesniške glasove, tudi pesnice, ki so z »nespodobnimi« verzi kot »rada kavsam« mentorja spravile v marsikatero zagato.

V literarnozgodovinskem smislu beleži takratno mariborsko pesništvo po šalamunovski radikalizaciji modernizma obdobje vztrajnega eksperimentiranja s formo in vsebino, ki se je najraje »zapogala« v pankovskih ritmih. Zareza med nekdanjo in novo poetiko se bržkone najbolj radikalno kaže prav pri prvem nastopajočem, pesniku Borutu Gombaču, saj je v osemdesetih letih začel s komaj prepoznavno eksperimentalno poezijo (»hira moja mila. moja mila bela, mila moja bela rdečica. sončna lica kot sinica«), ki ima le malo skupnega z refleksivno-ontološkimi potezami avtorjevega aktualnega ustvarjanja. Podobne začetke in nadaljevanje beleži tudi Breda Slavinec, edina predstavljena avtorica, ki so jo v osemdesetih letih odkrili kot mladi up na predhodniku festivala Urška. Njene pesmi prve ustvarjalne faze odlikuje pogumno izrekanje negotovosti (»znova se bojim ljudi«), pri čemer avtorica svoj »pubertetniško iskren« izraz v devetdesetih letih zavije v metaforiko narave, skozi katero slika razpoloženjske lege pesniškega subjekta, te pa se v aktualnem pisanju spet razpustijo v bolj neposredno refleksijo življenja.

Poklicni geodet ter ljubiteljski poet in družbeni aktivist Jože Kos Sine je nostalgično večerno vzdušje prerezal s performativno intervencijo, ki jo je voditeljica Simona Kopinšek posrečeno poimenovala »slači-krokí«, in v pletenem puloverju v stilu 80-ih presenetil s »ta pravo« pankovsko pesmijo Eine kleine Nachtmusik, ko »TISOČ WWWAAATTTOV PUNKA udari v stanovanjske bloke«. Za Kosa se zdi, da ostaja nepoboljšljivi izboljševalec sveta, ki priznava starostni umik z bojnega polja v zaledje, kjer se mu dediščina divjih osemdesetih razkriva kot »sanjska minljivost«, od katere »na stara leta« ostane le pomehkužen »spiritus«. Dragan Potočnik, pesnik in doktor zgodovine, je čutil socializem kot dobro podlago za razvoj poezije, čeprav neposredno opozori na takratno »mariborsko izgubljeno generacijo«, ki se je le stežka uveljavila po znameniti in že omenjeni peterici. Kljub temu je Potočnikov pesniški izraz ostal najbrž najbolj »neokrnjen« v primerjavi z njegovimi prvimi pesniškimi poskusi. Že od vsega začetka namreč ob njegovi poeziji ne moremo govoriti o kakšnem radikalnem ali družbeno-angažiranem pesniškem eksperimentu, temveč predvsem o erotizaciji in antropomorfizaciji sveta, kar ostajata osrednja toposa avtorjeve poetike.

Večer je zaključil zvočni posnetek pesmi in aforizmov literata, performerja in publicista Tomaža Brenka, ki jih je interpretirala Petra Bauman. V desetih minutah smo se »na lovu za pesniškimi kristali«, kot sugerira naslov ob tej priložnosti izdanega fanzina, tako sprehodili po opusu prehitro preminulega mariborskega ustvarjalca, ki je še bolj kot s poezijo s svojim aktivnim literarnim življenjem odločilno zaznamoval mariborsko generacijo s sredine osemdesetih in začetka devetdesetih let ter njene naslednike.

Kakšna je torej bilanca branja? Kaj nastopajoči puščajo »zanjimcem«? Polno vrečo nostalgije, na trenutke nekoliko preveč razčustvovane in toliko manj avtentične, pa vendarle pomembne za sestavo mozaika vseslovenske, morda celo jugoslovanske poezije osemdesetih let. Težko je oporekati skrbno premišljenemu konceptu večera, ki se je moral zaradi časovnih in osebnih omejitev (nekaj vidnih akterjev takratne mariborske scene je povsem obmolknilo) osredotočiti na manjše število izbrancev. Najbrž bi lahko ponergali nad skromnim predstavništvom ženskega spola, če že osemdeseta slovijo po domnevnem vključevanju žensk v dominanto moško družbo slovenskega literarnega življenja. A vsemu navkljub, tudi galerijski prepišnosti prostora, ki je požirala akustiko, in dejstvu, da so v Mariboru sočasno potekali še najmanj trije kulturni dogodki, se je nabrala zavidljiva množica obiskovalcev, ki je (vsaj ta večer) zamajala urbani mit, da vladata v Mariboru po Evropski prestolnici kulture 2012 splošno dolgočasje in nezainteresiranost. Branje pa je ne nazadnje ponudilo vzgib za bolj poglobljeno literarnozgodovinsko in teoretsko refleksijo tistega časa v Mariboru, ki ga lahko bolj objektivno presojamo najbrž šele z današnje distance.

O avtorju. Tanja Petrič je rojena v Mariboru. Literarna kritičarka, prevajalka, urednica, esejistka, kulturna novinarka in asistentka za književnosti v nemškem jeziku. Študentka podiplomskega doktorskega študija nemške književnosti in literarne vede na Dunaju. Piše kritike, prispevke in strokovne članke za domače in tuje revije in časopise s področja kulture in literarne vede. … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu
  • Marjan Pungartnik says:

    Morda precizneje: stari in manj stari so bili v takšnem klinču, da se niso brigali za nikogar razen za sebe. Še najmanj pa za negodne mlade avtorje. Nobenega malodušja. Veliko svobodnega vzdušja.

  • Danilo Celan says:

    Imam tudi del svoje – punk(o)zija – kot zvočni posnetek, ki sem ga naredil na Radiu študent. Če vas zanima si poglejte tudi Youtube (Celan Danilo)

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Mečevanje po pesniško: s fanfarami in rožo

    Tanja Petrič

    »Mnogi pesniki iz Marpurga danes potujejo na pesniške turnirje in si je že marsikdo med njimi prislužil zlato rožo, to je prvo nagrado v imenitnih … →

  • Na 17. Dnevih knjige v Mariboru so se podirali tabuji

    Miša Gams

    Čeprav smo na dnevih knjige v Mariboru, ki so potekali med 14. in 18. aprilom, zaznali manjše število stojnic kot prejšnja leta (strošek enotedenskega najema stojnice je bil … →

  • Novi Maribor

    Mojca Kirbiš

    Pri zbirki kratkih zgodb in odlomkov iz romanov zadnje generacije mariborskih piscev oziroma piscev, ki so si za dogajalni prostor v svoji stvaritvi vzeli štajersko … →