Nedoumljive razdalje

Teja Močnik, Kamni z Marsa. Ljubljana: LUD Literatura, 2021 (Prišleki)

Nejc Rožman Ivančič

Če prvencu Kamni z Marsa Teje Močnik (1982) kaj zares uspeva, je to ohranjanje možnosti prevpraševanja glede povezanosti kratkih zgodb z intrigantnim naslovom zbirke. Izbira metaforike razkriva avtoričino fascinacijo nad (vse)razsežnostjo vesolja. Vendar se navduše(va)nju nad nedoumljivimi razdaljami vsemirja navkljub razkriva, da tretji kamen od Sonca ponuja čisto dovolj možnosti za zbliževanja in oddaljevanja v povsem tuzemskih odnosih, pa tudi za interpretacijo, da se Zemljani nemalokdaj počutimo, kakor da bi (kot meteoriti) padli z Marsa ali pa da bi mi ali naši sopotniki (kot kometi) potovali po vzporednih vesoljih in morda sploh nikdar ne bi sekali Zemljine tirnice. Lahko si razlagamo tudi, da so kamni z Marsa pravzaprav otroci, ki pristanejo na skrivnostnem planetu Zemlja, med njimi in njihovimi starši pa so, kot kaže, (pre)mnogokrat »neskončne daljave« (»Drobiž«).

O oddaljevanju in zbliževanju govori že prva, naslovna zgodba, to pa počne skorajda brez dialogov in z le za vzorec polpremega govora med znanstvenikoma, ki v skupnem gospodinjstvu hodita drug okoli drugega kot mačka okrog vrele kaše. Čeprav je pripovedovalec tretjeosebni, je pripoved večidel osvetljena iz moževe perspektive. Avtorici uspe njegovo preganjavico pretanjeno in nevsiljivo vpeti v scenografijo sicer nikjer poimenovane, a vendarle vseprisotne zlovešče pandemije, ob vzniku katere se je zazdelo, kot da se je Zemlja iztirila (tovrstna ekspresionistično zamaknjena atmosferičnost je opazna in učinkovita prvina mnogih zgodb iz knjige). Namesto da bi sotrpinstvo v težkih časih zakoncema nudilo uteho, ona – (na videz) »eterična, pišmevuhovska in neprizemljena« – odhaja ob večerih v planetarij opazovat vsemirje, on – okoljski aktivist, »naivni deček, ki se po donkihotsko bori za nekaj odpisanih dreves« – pa v zaprto fakultetno telovadnico boksat. Če se nam žena sprva zdi tako »votla, da so besede padale skoznjo«, pa peripetija razkrije, kaj je pravzaprav razlog oddaljitve zakoncev – in tedaj se bralčeva simpatija skoraj zagotovo premakne na ženino stran. Sicer jasna poanta je posredovana neprisiljeno: skozi metaforo »izgubljenega delca«, ki »še vedno kroži po vesolju«. Da se pripovedovanje oddaljuje od sleherne patetike, avtorica spretno asociativno niza podobje, vezano na vesoljsko tematiko (»Marsova orbita«, »modul Schiaparelli«, »peščene nevihte na planetu«), na koncu pa visokoleteče vsemirske besede vendarle ostanejo v oddaljenosti in iz zgodbe zaveje upanje na vendarle še zmeraj možno zbližanje (v odnosih).

Mnoge zgodbe so povezane s tematiko družinskih odnosov, a so oddaljene od vesoljske metaforike. Take so tiste iz cikla z uspešnimi tvisti »Podaljšane kave«, ki pripovedujejo o propadlih – tudi homoseksualnih – razmerjih in bojih partnerjev za skrbništvo nad svojimi otroki ali o zgolj formalnih dogovorih glede razdelitve premoženja, pri čemer je otrok omenjen le metonimično: preko »otroškega stolčka« v avtu. Podobno je še z zgodbo »Drobiž« ter s tistimi iz ciklov »Lepi zapuščeni kraji« in »Očetje«, pri čemer ne gre zanemariti, da je avtorica doktorirala iz antropologije otroštva. V »Gradu« iz prvega cikla o zapuščenih krajih tako s cinizmom motrimo »volčjo požrešnost« odraslih, ki so nekoč oddajali otroke v zakon, sklepajoč kupčije (»kot bi šlo za vrečo moke«). V ciklu »Očetje« je za očetoma ostala nepojasnjena praznina zaradi sprenevedavih odraslih, ki otrokoma niso zmogli razkriti resnice, pač pa so se raje pretvarjali, da ne vedo, »kdaj je človeku primerno povedati za te stvari«. Zlasti druga očetovska zgodba zmore skozi sinovo personalno pripoved bralcu plastično predočiti nelagodje najstnika ob srečanju z očetom tujcem (in obratno) – »Pogledal sem fotra. Tudi on je tlačil roke globoko v žepe hlač« –, čemur sledita nelagoden molk ter mimogovor o športu. Da zamolčevanje resnice otrokom ne obrodi pravih sadov, razberemo iz sinovega komentarja: »Raje bi mu oprostil vse zavožene situacije […] kot pa skrivalnice.«

Na naslovni motiv kamenja v vseh mogočih oblikah (vse od skalnate obale pa do prhkega peska) se navezujejo še nekatere zgodbe. V »Izkrcanju« je kamenje iz klifov sprhnelo v neskončne peščine normandijske obale, kamor se odrasla pripovedovalka vrne, da bi z »mesta, kjer se je [najstniška] igra začela«, odnesla posmrtne ostanke ter uredila prekop svojega brata in njunega prijatelja, do katerega je kot dekle občutila »prebujajoče se poželenje«, vendar je med pobalinskim druženjem slutila, da skušata fanta pred njo prikriti svojo skrivno homoerotično zvezo. Njeno občutenje nemoči v želji, »da bi spet lahko začeli tam, kjer se jim je svet prerezal«, metaforično dopolnjuje polzenje sipke mivke v redke kotanje ter vsiljevanje »prašnega drobirja« med strešnike hiš, kar ustvarja tudi pretečo atmosfero z vetrom zgodovine zaznamovane pokrajine brez zavetja.

Zgodba »Hotel« iz cikla »Lepi zapuščeni kraji« je postavljena v (danes) »sprhnel objekt«, v katerem so komajda odrasle ženske v desetletjih po 2. svetovni vojni, ko je bil to še obmorski hotel »na robu pečine«, (nemara celo že na maturantskem plesu) naivno verjele »čudežnim tabletkam« ter so »preveč neizkušene, preveč vdane vse prezgodaj« zanosile in nase prevzele breme materinstva. Toda če je matere zaslepila »prosojna in topla noč […] s svojo bohotnostjo«, hči ob opazovanju zapuščene stavbe razmišlja, zakaj hotela, ki »ostaja […] lep in prazen« spomin na spozabljenje mladih žensk, še niso porušili. Podobno željo po uničenju zasledimo še v zgodbi »Hiša«, vendar gre tokrat za osovražen klavir, ki ga mora judovski deček, doraščajoč tik pred drugo svetovno vojno, ves čas vaditi na željo staršev. Ta zelo berljiva zgodba ima sicer kar uspel preobrat, vendar ne pušča tako močnega vtisa kot precej drugih in bi morda skupaj z »Drobižem« sodila v drugo knjigo. Žal pa preobrat ne prepriča zares v zgodbi »Terasa v Rimu štiri stoletja kasneje«, ki tudi sicer zelo štrli iz zbirke tako po tematski kot po konceptualni plati.

Kompozicijsko je prvenec Teje Močnik dobro zasnovan, kar se tiče začetnih in končnih zgodb, vmesnim pa umanjka nekoliko več napetosti, da bi bila »dramaturgija« celotne knjige solidno stopnjevana. V zbirko slabše vpetim zgodbam (denimo »Drobiž« ali »Slika za Nadège Jardin«) ne moremo očitati slogovnega pešanja (jezikovno so celo nadpovprečno dodelane, samostalniško izrazje je razkošno: »dobrotljivost«, »sončeva blagodejnost«; enako glagolsko: »zabrazgotiniti se«, »pljuča poljejo«; ali pridevniško: »naphano telo«, »volčja požrešnost«, »sipke ideje«), odstopanje od začetnih in končnih pa je zaznati v dejstvu, da v njih pripovedi potekajo bolj linearno ter je več povedanega kot zamolčanega (kak element presenečenja več bi bolj pritegnil k branju). Raznorodnosti in idejne nekoherentnosti zgodb, ki se oddaljijo od koncepta, temelječega na metafori kamnov z Marsa, ne reši niti pojavljanje motivov in motivnih drobcev, povezanih s kamni, ki so (morda celo nekoliko na silo) posejani po zgodbah iz cikla »Lepi zapuščeni kraji«. K sreči je zadnja zgodba v knjigi prava detektivska poslastica z metafikcijskimi elementi: v njej polnočni potres med branjem skrivnostnega monologa tako pretrese preiskovalca nedoumljivega življenjepisa pisatelja z amnezijo, da se odpove svoji nadaljnji detektivski karieri in se iz fascinacije nad »neusahljivo sposobnostjo izmišljevanja« ter »ustvarjanja prostorov, časov in ljudi« odloči še sam »postati izmišljen lik« (»Zgodbe, ki jih ne želim zapisati«).

Pisava Teje Močnik je obetavna predvsem v zgodbah, poantiranih z naslovno metaforiko, ter tistih z domiselnimi preobrati in uspešnim suspenzom (zlasti »Kamni z Marsa«, cikel »Podaljšane kave« ter »Zgodbe, ki jih ne želim zapisati«). Manj prepričajo tradicionalneje zastavljene in v zgodovino zazrte zgodbe (denimo »Hiša«, »Grad«, »Drobiž«, »Hotel«), čeravno skušajo (celo dobrodošlo feministično) revidirati problematična družinska in partnerska razmerja iz (pol)preteklosti ter jih sopostaviti sodobnim (v marsičem (žal) še zmerom aktualnim) odnosom. Prava moč zbirke je torej v teže doumljivih zgodbah z manj konvencionalnimi narativnimi vzorci (pri čemer prednjačita prva in zadnja), kar je že soliden nastavek ter obet za bolje dodelan preplet prihodnjih pisanj.

O avtorju. Nejc Rožman Ivančič (Brežice, 1984), premlad, da bi bil star, in prestar, da bi bil mlad (prosto po Beigbederu), doštudiral predbolonjsko, parazitski javni delavec, skriboman, malomeščanski filister z boemskimi tendencami, ljubitelj klasike in avantgarde, obseden s teatrom, filmi in beležnicami, karakterno dionizičen, zmerno do pretežno muhast, srborit nergač, komolčarski in … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Teologija v budoarju

    Urban Leskovar

    Samoiskateljstvo preko spolnosti ni za slovensko literaturo nič novega. Že Vitomil Zupan je na tem področju prepoznal nekakšno mistično doživetje; združenje tako na telesni kot tudi na duhovni ravni, v katerem smo osvobojeni civilizacijske navlake in se neokrnjeno kažemo v svoji najprvobitnejši luči.

  • Med eksploatacijo in umetnostjo

    Aleš Čeh

    V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja se je Amerika v nenavadnem trku resničnega in popkulturnega šibila pod splošno histerijo zaradi napol izmišljenih, napol pa resničnih zgodb o satanističnih obredih, serijskih morilcih in podobnih skrajnostih. Izredno občutljivo dogajanje se je, vsaj v primeru serijskih morilcev, povezalo s popkulturo, zlasti s stripom, šund literarnimi revijami in ameriškim filmom, ki se je takrat končno otresel spon cenzure stroge produkcijske kode.

  • Bog, ime ti je ženska (mogoče)

    Sašo Puljarević

    Zdi se, da bi zadnje čase slovenska literarna scena dala karkoli za en res dober krimič. Pritisk je velik, avtorji in avtorice se potijo, slovenščina vznemirjeno trepeta, željna preizkušenj, in medtem ko se Birse in Vrenki v Medsočju tepejo z Rdečo kapico, Lenko gre in napiše Triger.

Izdelava: Pika vejica