Ne stopi se dvakrat v isti gozd

Če pride pri Prešernu popotnik v Afrike puščavo, pride v kratkoprozni zbirki Marka Pristova v gozd. Tam pa ni vse tako, kot se zdi na prvi pogled: »Gozd, ki ni bil gozd, ki je le izgledal kot gozd, pa je bil nekaj drugega kot gozd, in ki je v njem vršelo in donelo in bilo brezdanje globoko, je bil nepojmljiv, strašen in grozljiv,« beremo v zgodbi Požar.

Globlje v gozd se neimenovani junak prebija, bolj nenavadne in fantastične postajajo stvari. Pravzaprav je vse skupaj bolj podobno nočni mori, iz katere se ne more zbuditi. Na filmskem platnu bi adaptacije zgodb verjetno spominjale na kako poceni grozljivko (poskušajte si na primer predstavljati enega od prizorov iz zgodbe Insekt, v kateri velik insekt kravam sesa oči ‒ precej filmsko, kajne?), v literaturi pa vseeno nimajo tako trivialnega učinka, kar je seveda spodbudno. Sicer se res zdi, da hoče avtor z nekaterimi zgodbami predvsem šokirati, kljub temu pa dobimo občutek, da se za vsem tem skriva nekaj veliko bolj zloveščega.

Gozd je tesno povezan s temnim, iracionalnim, sanjskim. Neimenovani moški lik, ki je, z redkimi izjemami, v Gózdiču stalnica, vanj tudi vstopa kakor v sanjah, noge ga tja kar same nesejo in ta formulacija se na podoben način ponovi kar nekajkrat: »Stopal je. S telesom. Um sam pa ni hotel,« beremo v zgodbi Jama. Telo (oziroma v tem primeru noge) možganov, sedeža racionalnega, preprosto ne uboga več. Gozd človeka nezmerno privlači, je vse tisto skrivnostno in nerazložljivo. Psihoanalitično nezavedno? Morda, zakaj pa ne. Interpretacija, ki gozd razlaga na simbolen način, je vsekakor samo ena od možnih razumevanj zbirke. Opozicijo med iracionalnim in racionalnim lahko razumemo tudi širše, kot razmerje človeka proti nerazložljivim silam narave, kar se še bolj jasno izriše na primer v zgodbi Vžigalica, kjer se junak prebija skozi divjo ledeno pokrajino. Zgodbe pa lahko navsezadnje beremo tudi čisto neobremenjeno, saj bi lahko učinkovale kot žanrska kratka proza, na primer grozljivka.

Pridih pravljičnosti in ljudskosti zgodbam zagotovo prida jezik. S tem pa ne mislim toliko na malce zastarele in stilno zaznamovane besede, kot so smel, venkaj, nebroj, brezhasno, krčma, akoravno, jačina ipd.; to samo po sebi še ni nujno slabo. Ker pa je ta raba skozi zbirko precej nekonsistentna, jezikovni vidik ne deluje kot nekaj premišljenega, ampak prej daje vtis okornosti in neizpiljenosti. Prav nasprotno pa učinkujeta rima in asonanca, v katerih so napisani deli besedil, tako da zgodbe prežema že skorajda zaklinjevalski in ritmični jezik kake ljudske balade. Čeprav v prozi tega ne srečamo ravno pogosto, pa v Gózdiču presenetljivo dobro deluje.

Strašljivo potovanje po gozdu sicer res traja samo v prvem ciklu z naslovom Tuje pokrajine, a tesnobna in zadušljiva gozdna atmosfera ter njeni pravljični zakoni prevevajo celotno zbirko, prav zato pa sem mu namenila tudi največ prostora. Pridih iracionalnega in fantastičnega imajo tudi zgodbe iz cikla Tujci v pokrajini, besedila o nenavadnih, že skorajda grotesknih posameznikih, ki pa še vedno ostajajo neimenovani in neokarakterizirani. Ti liki se pogosto nahajajo že na oni strani, v iracionalnem gozda (na primer glavni junak Škorpijona) ali pa so vsaj na njegovi meji. Tak primer je denimo uslužbenec iz istoimenske zgodbe, ki po svoji pretirani pedantnosti malce spominja na Akakija Akakijeviča iz Gogoljevega Plašča, in ki nekega dne kar pusti svoje računovodsko delo in odkoraka proti gozdu.

Naslov zadnjega cikla, Dom, je mišljen precej ironično in se lepo vklaplja v rdečo nit zbirke; varno domače zavetje je zgolj iluzija, nočna mora se še ne misli končati. O tem najzgovorneje pričata zgodbi Soba, v kateri fantek v postelji razmišlja o smrti, in pa Kosilo, v kateri dečka prisotnost družine na nedeljskem kosilu nikakor ne reši pred njegovim (notranjim?) demonom. Nekoliko slabše se mi zdijo zgodbe Žretje, Devet pošasti in Post scriptum; te izven konteksta zbirke ne morejo učinkovati, saj so zgolj ritmizirana, naštevajoča in v veliki meri rimana besedila brez pravega jedra, kot taka pa služijo le kot okrasek preostalim zgodbam.

Gózdič ima še številne druge »arhitekturalne« in slogovne pomanjkljivosti: besedila imajo v veliki meri lepo izrisan zgodbeni lok, a se konci z nekaj izjemami kar nekako razpustijo in včasih se sploh ne ve, kam točno je zgodba bralca sploh hotela pripeljati. Poleg tega ima avtor zoprno navado, da vse preveč na dolgo in široko razlaga, kot bi podcenjeval bralčevo zmožnost sklepanja; nekatere stvari bi lahko nedvomno pustil neizgovorjene, kar bi zagotovo potenciralo tesnobno atmosfero. To pa za Gózdič nikakor niso usodne napake; kljub vsemu je zbirka Marka Pristova vznemirljivo, predvsem pa obetavno branje; iz temačnega Gózdiča je na slovensko kratkoprozno sceno vsekakor zapihal svež veter.