Nasvidenje v naslednji krizi

Jonas Lüscher, Pomlad barbarov. Prevod in spremna beseda: Tanja Petrič. Maribor: Litera, 2017 (zbirka Babilon)

Aljaž Koprivnikar

Švicarsko-nemški pisatelj ter esejist Jonas Lüscher je eno večjih odkritij nemško govorečega knjižnega trga zadnjih let, saj je s prvencem Pomlad barbarov, ki je v izvirniku izšel leta 2013, pobral veliko zanimanje tako švicarske, kot nemške bralske in strokovne literarne javnosti ter prejel mnoga književna priznanja. Avtorja, ki je v svojem življenju med drugim dejaven tudi v akademski sferi, kjer se ukvarja z neopragmatizmom Richarda Rortyja ter vlogo narativnosti pri zajemanju družbene kompleksnosti in opisu socialnih problemov, odlikuje njegova lucidna kritika, prav tako dobro vidna v njegovem siceršnjem preostalem ustvarjanju.

Krajši roman oziroma novela Pomlad barbarov, ki jo je v slovenščino prevedla Tanja Petrič, znotraj svojega političnega in družbenega učinkovanja v ospredje postavi globalno finančno krizo ter njen dramatičen vpliv na posameznika in svet, na kar že ob samem vstopu v delo opozori avtorjeva navezava na Franza Borkenaua, sociologa, novinarja, predvsem pa enega začetnih pionirjev totalitaristične teorije. Tudi sam začetek novele se prične in medias res (»»Ne,« je rekel Preising, »postavljaš napačna vprašanja.««) v okolju psihiatrične bolnišnice, ki med drugim služi kot metafora neomajnosti državno socialnih institucij, znotraj katere naletimo na dva moška lika – glavnega junaka Preisinga ter neimenovanega vsevednega pripovedovalca, ki retrospektivno zapisuje pripoved o propadu finančnega sistema in znotraj tega o človeški naravi. Avtor nas skozi zgoščen in analitičen ton pisave, ki na drugi strani metaforično in kritično obravnava današnjo družbo, prek literarne montaže od okvirne zgodbe prvoosebnega pripovedovalca njegovemu prav tako hospitaliziranemu sogovorniku, sooči z vloženo zgodbo, ki je »polna neverjetnih preobratov, pustolovskih nevarnosti in eksotičnih zmešnjav«, iz katere se »da kaj naučiti.«. Ta je kot filmska kulisa postavljena v tunizijsko oazo sredi puščave, v elitni počitniški kompleks Thousand and One Night, v katerem se poleg evropske finančne elite na delavnem oziroma počitniškem oddihu mudi tudi protagonist, ki ga avtor karakterizira kot izrazito pasivnega človeka, izmikajočega se kakršni koli osebni odgovornosti. Kot sin in dedič bogatega švicarskega industrialca, ki je podedoval brezupno zastarelo tovarno televizijskih anten in slednjo rešil le po zaslugi svojega kolega Prodanovića in njegovega izuma volframovega vezja CBC, sam v podjetju zaseda le predstavniško figuro, brez samostojnih odločitev, a se pri tem avtorjevo karikiranje junakovih hib šele komaj pričenja. Ob prihodu na tunizijska tla in srečanju z gostiteljem ter poslovnim partnerjem Slimom Malouchem in njegovo hčerko Saido, je to dobro vidno v izpostavljanju protagonistovega intelektualizma (»»Ah, Didona,« je Presing poznavalsko našobil ustnice in se spet ustavil.«) kot elementa superiornosti nasproti lokalni kulturi, na drugi strani pa vrhunec smešenja predstavlja epizoda nesreče turističnega avtobusa s kameljo karavano, ki ob pogledih turistov ter obupanega lastnika umira na žgočem puščavskem soncu. Na tem mestu avtor namreč še toliko bolj učinkovito zapiše psihološki ustroj svojega (anti)junaka, ki je vedno sposoben najti razloge za neukrepanje, saj ob siceršnji bolečini ter žalovanju do vodje kamelje karavane preračunava koliko denarja bi rešilo njegov eksistenčni položaj (»Vse kamele je izgubil na mah. Vso svojo eksistenco. Vir prihodka za vso veliko družino.«), a se obenem sprašuje ali bi slednji takšno gesto lahko tolmačil kot za žalitev, neprimerno spodbudo ter na drugi strani čisto banalno celo premišljuje ali na kameljem sejmu sploh sprejemajo kreditne kartice. Preigravanje kontrastov je vidno tudi v nadaljevanju, ki sicer poteka v ozadju pričetka finančne krize saj avtor prikaže razlikovanje med bogatimi Evropejci v stiku z lokalnim prebivalstvom, na drugi strani pa vse bolj preteči nevarnosti zloma na finančnih trgih pridaja lahkotne, trivialne elemente vloženih pripovedi. Te se prepletajo v prigodah ob srečanju protagonista z dvema britanskima družinama in opazovanjem njihovih priprav na poroko, ob ljubečih tête-à-tête pogovorih o književnosti z zanimivo Angležinjo Pippo ter homoerotičnih nagnjenjih do njenega moža Sanforda, obenem pa slednjim Lüscher retrospektivno dodaja tudi življenjske poti preostalih posameznikov, denimo tunizijskega bazenskega reševalca Rachida, s katerimi prek rabe metaforike dodatno ponazori na močna nasprotja – med revno afriško državo in praznovanjem poroke v višini 250.000 funtov, med angleškimi gosti ter hotelskim osebjem, med tradicionalnim življenjem in ekscesnim neoliberalizmom. Pri tem avtor ne zapada v moralizem, pač pa človeško slabost ter stereotipe slika skozi učinkovit črni humor ter sarkazem, ko denimo like, finančnike, borzne posrednike in špekulante v letovišču prikazuje kot mlade »v poznih dvajsetih in zgodnjih tridesetih. Glasni in samozavestni. Vitki in netrenirani. Moški so nosili chino hlače v peščeni barvi, polo majice in mokasine, ženske pa tope z ozkimi naramnicami in oprijete kratke hlače, iz katerih so molele porjavele, svilnate noge. (…) Osebju so samozavestno ukazovali, tavali so po palmovem gaju in preklinjali ter iskali boljši sprejem za svoje blackberrye,«, hkrati pa s takšnimi opisi reflektira tudi sodobno situacijo sveta. Navidezna lahkotnost in humorno razpoloženje na ozadju svetovne gospodarske krize pa pri tem ne traja dolgo, saj avtorju služi zgolj kot uvertura, ki jo vodi do vrhunca novele, vse do točke zloma ter preobrata, ko kreditne kartice višjega sloja nenadoma postanejo neuporabne in ne morejo plačati računov. Zgodba pri tem vodi v situacijo, kjer »človek postane žival« in se vloge obrnejo – nekoč prijazni gostitelji prekinejo svoje gostoljubje, poprej »visoko civilizirani« zahodni turisti pa postanejo barbarska horda, ki krade alkohol in hrano, pri čemer v trenutku popolnega zloma na koncu celo posežejo k umorom, na odvraten način pokončajo kamelo ter požgejo celotno letovišče. Ob prikazu izbruha primitivnih človeških nagonov ter poprej skritih konfliktov avtor dogajanje učinkovito prikazuje večplastno, na primeru posameznih likov ter znotraj njihovega odnosa do krize, saj v njej nekateri izmed njih vidijo nove alternativne možnosti za prihodnost, spet drugi kot stanje popolnega obupa in norosti. Pri tem podoba letovišča iz začetne kulise prerašča svoje okvirje ter se ob zlomu človeških vrednot in gospodarstva kaže kot globalna in politična kriza nakazujoče se arabske pomladi, ki bi lahko obetala potencialno spremembo sistema, toda zdi se, da z opisi nezakonitih delavnic s prisilnimi otroškimi delavci in negotovim romanesknim zaključkom avtor prej namiguje na nezmožnost spremembe oziroma kar na obnovitev obstoječega sistema.

S svojo impresivno dramaturško sposobnostjo pri tem Jonas Lüscher zelo učinkovito med seboj združuje vložene pripovedi z okvirno zgodbo, ki se tako kot na pričetku tudi v zaključku ciklično izteče v varovano območje psihiatrije, kjer z odprtimi vprašanji (»Spet si postavil napačno vprašanje,«) ni jasno kaj je realnost in kaj protagonistova iluzija. Jasno pri tem ostaja, da čeprav krajše delo, na nekaj več kot sto straneh, uspeva z izjemnim smislom za humor in suvereno prepleteno družbeno kritiko, med tradicionalno novelo in modernistično strukturo z mnogimi detajli, izpisati večplasten ter poglobljen pogled na eno bolj perečih vprašanj današnjega sveta, pri čemer nas spodbuja k prevpraševanju ter osmišljanju naših skupnih temeljnih vrednot znotraj vse bolj podivjanega neoliberalnega kapitalizma.

O avtorju. Aljaž Koprivnikar, pesnik in literarni kritik, je bil rojen neke pozne aprilske noči v Ljubljani. Redno sodeluje z različnimi slovenskimi in mednarodnimi spletnimi portali ter literarnimi revijami. Pesniški prvenec, Ανατομία (Anatomija) je leta 2019 izdal pri grški založbi Vakxikon, sicer pa so njegove pesmi objavljene v različnih literarnih revijah in … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Nazaj k naravi

    Zarja Vršič

    Prvenec mlade švicarske pisateljice Noëmi Lerch je kratek roman z za sodobnega bralca nekoliko nepričakovano tematiko: zgodba namreč opisuje kmečko življenje v neki gorski vasici v švicarskih Alpah.

  • Družinska tragedija na Divjem vzhodu

    Nika Mušič

    Adijo, kavboj, romaneskni prvenec hrvaške pesnice in pisateljice Olje Savičević Ivančević, premakne Divji zahod proti Vzhodu, v nekakšno dalmatinsko »usrano predmestje«, kot ga označi (fiktivni) legendarni kavboj iz ameriških vesternov.

  • To je Maribor, mesto spektaklov in ognjemetov

    Aljaž Krivec

    Z Orlandom Uršičem se srečava v baru nekega nakupovalnega centra. V Ljubljani. Čeprav je njegov domicil Maribor, kjer kot urednik in direktor vodi založbo Litera.

Izdelava: Pika vejica