Na zobeh aluminij, na ustnicah kreda Kristine Hočevar postori veliko proti liričnemu turizmu, vendar pa hrani stroj strupa stroj obupa

Kristina Hočevar, Na zobeh aluminij, na ustnicah kreda (Auf den Zähnen Aluminium, auf den Lippen Kreide). Prevod iz slovenščine v nemščino: Ann Catrin Bolton, Ljubljana: Društvo slovenskih pisateljev, 2017 (Litterae Slovenicae)

Konstantin Ames

V Nemčiji je, kar se tiče politične lirike, situacija slaba. Naokoli straši par sloganov, ki imajo več skupnega z nejevoljo svojih stvariteljev kot s programskostjo, ki naj bi bila s sloganom povezana. Kar se v ZRN razume kot politična lirika, želi začuda biti ustrežljivo in takoj razumljeno. Pri nas (v Nemčiji) imamo zgolj en natečaj, ki se eksplicitno posveča politični pesmi. Sam opis natečaja kaže na vso bedo, šlo naj bi namreč za »družbeno relevantna« besedila, ki bi jim moral biti ponujen oder. Politična poezija je danes ponavljanje finih sloganov, ki jim lahko prikimavamo, ali pa hrepenenje po moralnih instancah upokojenih uradnikov in vojakov, recimo Nobelovega nagrajenca in člana Oborožene SS Günterja Grassa.

Šesta pesniška zbirka Kristine Hočevar Na zobeh aluminij, na ustnicah kreda, ki jo je v nemščino prevedla Ann Catrin Bolton, sicer že v naslovu signalizira, da gre za popadljiv eksponat literarne kljubovalnosti. Vendar tako pesnica kot prevajalka igrata na politično-lirsko ustrežljivost: provokacija ni stvar napovedi, kommuniquéja, temveč se drža kljubovanja manifestira na ravni forme; disruptivna struktura pesmi odvrne tudi pogled, ki citira. Strogo vzeto bi bilo potrebno strani fotografirati ali skenirati, vendar jih potem ne bi citiral, temveč preslikoval; če citiram – in to v tem primeru pač moram, ali? – gestus besedila ostane skrit, začetek, konec in potek (v smislu linearnosti) pa ostanejo odprti, zato se ponuja več načinov branja.

nad hribom polzimo do vrha, ki se krha. moji prsti so poledeneli, tebi pa solze vsakokrat brije. res se prestopam, ko sestopim, res se urejam,

da noben,

filmski trak ne poči.

kmalu je večer in grlo se stanjša v iglo: čeprav vem,

da se pingvini mečejo na trebuh; medtem le mi

gledamo proti hribu in se pazimo.

Kristina Hočevar v vseh svojih pesmih govori o pesmih, vendar ima zanje – podobno kot Inuiti za izraz »led« – veliko več besed kot lirični turist. Hočevar ne pesni o, temveč se v nekaj vpisuje. Pred nami niso več zgolj reči iz običajnega jezika, temveč poetični doživljaji. Ne gre za starodavno začaranje sveta ali površinski patos izgubljenosti v svetu; tudi ne za metafizično izkoščičeno vsakodnevno poezijo. Stranski učinek tega postopka, ki poetizira vse, je habitus, ki je osnovan na odtujenosti, družbeni distanci, hierarhiji:

enemu od redkih pesnikov govorim o naju dveh, gotovo nekaj resnega.

mršči sicer temne obrvi in ničesar drugega ne vrača. upognjen je: lahko

da zaradi svoje sloke teme, lahko da zaradi belega srca na mizi. […]

Na drugih mestih prodre na površino gnus, ob katerem lahko zgolj škrtamo z zobmi: »med govorjenjem med temi črtastimi ljudmi je vsaka beseda iz mojih ust abrazija«, besedi »niger« in »ciganka« naj bi razkrivali rasistični govor. – Poezija pa s takšnimi avtoritarizmi in podvajanji neumnosti ne more nič početi, saj je anarhistična in nora; to je edini znosni pomen Nietzschejevega krika: »Le norec, le pesnik!« Poezija drugače zdrsne na nivo lirike; lirika je lahko karkoli, od urejenega šumljanja do ode tiranu, s katero se poglablja dezintegracija vseh, ki – na katerikoli ravni že – sopočnejo »nerazumevanje« (Jacques Rancière). Do tega sem izjemno skeptičen, vendar nisem kritik želenega družbenega obnašanja, temveč, med drugim, pesmi. Kot takega me preseneča pogumna odločitev Hočevar za lakoničnost. Drzni verzi me spominjajo na žargon, ki je domač v določenih berlinskih pesniških krogih. Ta žargon lahko svoj zmagovalni pohod pripiše surrealizmu, ki se ni zaustavil na pragu Kristine Hočevar.

odgovarjam zvesto

in iztegnem roke.            ampak nimam programa

niti potrpljenja:

za monopoli in stolpno punčko s krhkimi prstki. […]

Ta ponovitev scen modernizma, ki so bile zvežbane že do eskcesa, sicer izvablja vse kaj prej kot vzklike radosti, vendar se ne pojavljajo pogosto. Namesto njih pride vedno znova na plan svetlo veselje, ki anti-romantični ego-shooting skoraj popolnoma potisne v pozabo:

daj mi frnikule,

ker s svojimi očmi

nimam kam.

Kristina Hočevar je v celoti in popolnoma trenerka svoje poezije, ki vztrajno plava proti toku dolgočasnega mainstreama individualizma. Cinizem, ki sem ga prej inkriminiral, ni nepremišljen; alegorija za to je že preizkušena, zatorej tudi učinkovita. Hočevar ne zanimajo učinki, temveč leitmotivi. Sprva se to morda zdi staromodno, a je le znak nadarjenosti za obrtniško spretnost, ki ne le da samozadostno dostopa do sveta, temveč mu tudi nekaj podarja. Takšno samo-razumevanje bi v svetu liričnega jetsettinga mirno lahko služilo za vzor, saj meri k »etičnemu glasu«, pojavu, ki ga medijski znanstvenik Dieter Mersch v kritičnem pregledu Derridajeve kritike Platona opiše tako: »Glas ne apelira zgolj k temu, da bi mi morda podaril verovanje, da bi lahko na ta način sprejel, kar je bilo povedano […], temveč me poziva, naj sprejmem in prepoznam sebePosnetek kratkega branja Kristine Hočevar je dober primer tega: pesnica nasprotuje so-prisotni, namerni glasbeni disharmoniji, ki bi lahko simbolizirala dojemanje (»ukročenih«) struktur, kot jih je spremenila družba. Prikazuje – celo dobesedno – držo do čistega hrupa: Razglasitev. Ob branju sem pogosto razmišljal, da slišim del dialoga – za razliko od nekaterih prizorov iz sitcomov, kjer simulirajo telefonski pogovor, na tem ni nič norčavega, temveč je čutiti svinčeno žalost.

v moji gori si. in moja gora umira.

moja gora umira.

moja gora,

ti si v moji gori, umira.

Stil Kristine Hočevar ima v nemškem govornem prostoru redka (in tudi zgolj približna) ujemanja. Maro Genschel, Craussa, Maren Kames, Toma Bresemanna, Simone Kornappel in Dagmaro Kraus je treba omeniti, pri čemer pa našteti še močneje kot Kristina Hočevar preizkušajo besedilnost poezije. Slovenska pesnica nasprotuje predvsem prek razmejitve tradicionalno lirske podobe pesmi in recepcijskih klišejev, s čimer se pridružuje programu, ki ga je sprožil Stephane Mallarmé z Un Coup de Dés jamais n’abolira le hasard.

Velik vtis je name naredilo, kako pesmi v tej zbirki korespondirajo druga z drugo, tako da redko dobimo občutek poljubnosti. V veliko pogledih poučna spremna beseda Tine Kozin označuje posebnost povezave stila pisanja in drže Hočevar s poetološko izjavo pesnice same:

Pogosto me muči vprašanje, kaj pomeni, če nekaj uporabiš v pesmih in kje je meja, da se to izrabi – koliko je to dopustno ali nedopustno. Ne zdi se mi upravičeno, da bi si lastila vse nepravice, pisala literaturo o nečem poljubnem na poljuben način, ampak to je moj pogled. Mislim, zagotovo se to sicer v umetnosti počne ves čas, vendar se mi upira, če dobim občutek, da je nekaj zlorabljeno za to, da bi bilo aktualno, skladno s trendi. […]

En ekstrem je za poezijo – kot tudi literaturo nasploh – zagotovo moda; drugo stran lestvice kiča pa lahko vidimo v mistifikaciji pesnjenja, ki zabriše mejo med umetnostjo in življenjem. V spremni besedi k pričujoči zbirki se zgodi ravno to:

Kristina Hočevar je ena tistih (redkih) avtoric, za katere pisanje ni hobi, temveč način živeti in biti v svetu.

Nihče od svojega pesnjenja ne živi! Stvariteljica Na zobeh aluminij, na ustnicah kreda je zgolj še en primer tega: kruh si služi kot učiteljica. To nima nič skupnega z boemstvom (analognim ali digitalnim). Tako so pravzaprav skoraj vsi pesniki hobi pesniki, kakšen od njih pa vendar lahko od tega živi? In kdo bi dal za poezijo vse? Ekspresionisti, dadaisti, futuristi, surrealisti (ni važno, s katere poloble) bi se iz (nas) pesnic in pesnikov današnjega dneva, predvojne generacije prihodnosti, delali norca.

Ali res ni možno več od zgolj tega, da se gremo lirični turizem, da torej ne postanemo lik lastnega pisanja, objektivizirajoč Trigorin? Vsega tega Kristina Hočevar zavestno ne počne; ne bo ji spodletelo zaradi kakšnega narcisizma, saj združuje nekaj, kar na prvi pogled ne gre skupaj: premišljenost in okretnost.

ni mi treba stati na odru, da je moj. dvigujem roke nad glas, dvigujem obraz.

poleg mene je otrok: ima svojo črko, svoj spomin in svoj dogodek.

prah je puder.

Ravno zaradi tega pa ne morem razumeti neizmernega manka utopičnosti v tej poeziji. A le kaj drugega bi lahko pomagalo proti pripovedim nove normalnosti (»new normal«), katere ustaljeni pozersko-reprezentativni del je poezija? Vprašanja so pesmi v otroških letih.

 

Kritika je bila v izvirniku objavljena na portalu fixpoetry.com

Prevod: Jure Kapun

O avtorju. Konstantin Ames se je rodil leta 1979 v Völklingenu (Saarland), zadnjih deset let pa živi v Berlinu, kjer deluje kot pesnik in literarni kritik. V zadnjih devetih letih je izdal štiri knjige poezije, nazadnje pri dunajski založbi Klever Verlag. Za svoje delo je prejel več nagrad, med njimi Merano poetry prize. … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • V nihanju

    Tom Bresemann

    Raznovrstnim pesmim zbirke je skupna pripovedna drža, pripovedni, govoreči jaz se kot rdeča nit pne skozi celotno zbirko. Bralec sledi danostim in situacijam, ki pogosto namigujejo na nekaj več, kot je očitno na prvi pogled, vodijo in zapeljujejo v odprt prostor.

  • Brez kaosa ni kvantne teorije

    Anja Kümmel

    Marsikatera podoba iz tretje pesniške zbirke Jane Putrle Srdić To noč bodo hrošči prilezli iz zemlje se zdi znana, kakor da že videna, kot bi se je, kljub potujitvi opisa, od nekje spominjali.

  • V oceanu negotovosti: fragmenti post-babilonske epohe

    Jakob Hayner

    »Resnica je, da jezikov ni, so samo govorice,« pravi kratka zgodba Veronike Simoniti Medvedji strup. Da bi frazo razumeli, moramo zgolj na hitro pomisliti na zgodbo o neuspeli gradnji babilonskega stolpa. Zgradba, ki naj bi povezovala vse jezike človeštva, se je spremenila v ruševino, njeni graditelji pa so se razselili v vse smeri.

Izdelava: Pika vejica