Na začetku je bila za sedmimi gorami in sedmimi vodami beseda

Mirana Likar Bajželj, Sedem besed. Ljubljana: LUD Literatura, 2011. (Prišleki)

Pavla Hvalič

Kratkozgodbarstvo Mirane Likar Bajželj je dobro poznano. Sobotne zgodbe so bile uvrščene med četverico finalistov za nagrado Fabula in bile nominirane za prvenec leta. Tudi pred izdajo knjige je bilo njeno pisanje sprejeto z odobravanjem in počaščeno z zmago na festivalu mlade literature Urška ter z Onino nagrado. Dobila je še nagrado spletnega portala Airbeletrina za kratko zgodbo. Te podatke navajam, ker se zdi, da je avtoričino pripovedovanje zgodb všečno tako za bralce kot za kritike. To veščost pisanja Sedem besed vsekakor ohranja, še več, vse je nekoliko bolj razgibano z drobnimi oblikovnimi prijemi. Ključni stavki mastnega tiska (sestavljeni iz sedmih besed, iz vsake zgodbe eden), prispevajo po en verz h končnemu magistralu, tj. petnajsti enoti Sedmih besed, “Kavarni Grand”, ki ima uvodni (ne prvi) in zaključni (ne zadnji) verz iz sedmih besed. Posvetila pred vsako zgodbo so prav tako sestavljena iz sedmih besed in vsa tudi vsebujejo (v različnih oblikah) besedo “beseda”, zadnji kratki zgodbi je za večjo verodostojnost dodana kratka korespondenca in soneti, kratka zgodba “Slike” je napisana kot dnevnik, zapis računa v zgodbi “Bilanca” ni numeričen, temveč črkovni izraz notranje stiske in beganj prvoosebne pripovedovalke.

Ampak te finese glede na že objavljeno pravzaprav ne prinašajo nič posebnega. Navsezadnje nista potrebna datiranje in zvežčič dnevnika, da bi se izrazila intimistična narava kratkih zgodb, niti razgaljena ljubezenska čustva nekega duhovnika v pismih in pesmih; vsa dela namreč sledijo imperativu govorjenja o osebnih, vsakdanjih pripetljajih čisto običajnih ljudi, o njihovih življenjskih zagatah in nenadnih preobratih. Izpovedovanja, ki jih junakova čustva in vplivi okolice zaostrujejo in brusijo do vedno bolj jasnih očrtov posledičnih dejanj, so tako pristna, da me je kot bralko vsakih nekaj strani imelo, da bi avtorico vprašala, če vendar res drži, da so »Vse osebe, kraji in dogodki popolnoma izmišljeni” in da je “vsaka podobnost z resničnimi osebami, kraji in dogodki zgolj naključna in nenamerna,« kot to piše na začetku knjige, poleg posvetila. Potopljenost v prvoosebno sentimentalno pripovedovanje tajnice, ki jo je partner zaradi tega, ker je bil zasačen pri skakanju čez plot, pustil, se zdi kot izsek pogovora s sosedo, zgodbo o Valerci bi zlahka pripisala svoji teti, ki bi mi pripovedovala o svojem odraščanju na vasi z gospo šiviljo Valerco itn. Sedem besed sestavlja štirinajst običajnih zgodb, ki ostajajo kljub vsakdanjosti tematik nespregledljive.

Karakterizacija oseb poteka pretežno prek notranjih monologov, k čemur pripomorejo še dialogi, ki pa sicer ne predstavljajo večine teksta. V “V strugi reke” se monolog začne v prvi osebi množine, natančneje ženske množine. Ne glede na preskok na edninsko pripovedovalko prevladuje poskus nekega skupnega vtisa in refleksije ob opazovanju neznanega moškega med igro s svojim otrokom, pri čemer bi se dalo izpeljevati kulturno, zgodovinsko, zahodnoevropsko razdelitev moških in ženskih vlog. Ne govorim, da morajo feministke tu vstati in kaj pripomniti, ker moški in ženski liki sploh ne živijo, se ne odločajo in ne obnašajo konvencionalno, moškosrediščno. Tudi njihova porazdelitev je v knjigi enakomerna (čeprav je tudi tam, kjer gre za prvoosebnega moškega pripovedovalca, med vrsticami čutiti žensko pisavo – pogovorni jezik ne deluje dovolj pristno, da bi ustvaril želeno atmosfero). Na splošno pisateljica nima tendence problematizirati moško-ženskih odnosov, ker glavne akterje določa vse drugo prej kot spol. Gre za osebe, ki se ne prepuščajo obupu, ki kljub problemom ne zapadajo v žalost ali absurd in niso niti vitalisti v pravem pomenu besede, ker se vseh situacij vendarle ne lotevajo vedno aktivno. Prepuščeni so lastnim odločitvam, svojo pozicijo zavzemajo z zoperstavljanjem svetu, svoji preteklosti, tudi sedanjim zagatam, in to ne da bi odmislili resničnost, ki je taka, kakršna je. So pač prepuščeni sami sebi, zataknjeni v svojem premlevanju.

Prav mojstrsko se Likar Bajžljeva poglobi v otroško doživljanje in psihologijo. V kratki zgodbi “Kaj je največje” začne s tamalinimi majhnimi navadami in šele postopoma preide k bistvenemu problemu, medtem ko z grobimi opisi staršev in novih staršev počasi nadgrajuje govor o na videz navadnem poteku malega vsakdana. Zoprn očim je majhen in črn, grde besede iz njegovih ust so prav tako črne in zelo težke. Njegov udarec je črn in na koncu zlat. Celo leščurji, ki jih lovi, se pripovedovalki smilijo, ker imajo opravka z njim. Očimove lastnosti in njegova početja bi lahko popisala z vsemi drugimi pridevniki prej kot z barvo, in to črno. Tako Likar Bajžljeva ustvarja občutek otroškega odpora, tesnobe, sovraštva in seveda strahu. Kajti odgovor na vprašanje, zastavljeno v naslovu, je nedvomno strah.

»Življenje raznaša svetove, ujame glasove, poveže bregove,« napiše Likar Bajžljeva v uvodu v končni magistrale. Tematike Sedmih besed ne bi bilo mogoče bolje označiti. O raznašanju svetov bi lahko bilo govora v tistih kratkih zgodbah, ki nam na koncu postrežejo s presenetljivim obratom na glavo. Nič, kar bi lahko na začetku branja slutili, ne namiguje na izpeljan konec. Pa ni suspenza in grozljivih presenečenj, ne, so le rahli odmiki od navideznega življenja brez zapletov. Pač ženska, ki ti je bila na smučanju všeč in ki si jo hotel še kdaj srečati, je slepa, tega nisi sklepal po načinu smuke, pa prijateljstvo se ne ozira na to, da je tvoj najboljši kolega mafijec, saj je vendar umetniško izobražen človek in ti je tudi službo priskrbel, pa kaj, če se poročena sodna tolmačica razneži in zaželi stika z obsojenim kriminalcem: bolje prijazen in na videz pozoren prestopnik kot življenje z zajedljivo taščo. Videti je, kot da te zgodbe nadomeščajo sproščeni klepet z znancem, prijateljico, babico, z ljudmi, skratka, ki ti z zaupanjem dovoljujejo vpogled v svojo intimo.

Mirana Likar Bajželj ne moralizira, svojih akterjev ne prepušča fatalizmu, ne odločajo se vedno dokončno, včasih pač kolebajo, ko je za to res skrajni čas ali že skoraj prepozno: nekako brezpredmetno se zdi tuhtati, ali je pravilna odločitev poročiti se v Dalmacijo, ko si že v cerkvi, v poročni obleki pred oltarjem: »le še na to lahko misliš, da časa ni več, in na to, kako je vse to zajebano.« Mogoče bi se morala glavna oseba za pobeg in prekinitev zveze odločiti malo prej kot zadnje sekunde pred usodnim “da” in če bo ta poteza izvedena, se sploh ne ve, ker me pripovedovalka v tej zgodbi izjemoma prav ves čas drži v suspenzu (napeto je sicer že zaradi samega kraja dogajanja v zgodbi, tj. zadnjih nekaj metrov pred oltarjem). V končnih stavkih si sledijo tropičja, bodoča nevesta išče znake, ki bi ji pomagali pri odločitvi, jaz kot bralka že navijam zanjo in … konec ostane odprt.

Konceptualna zgradba Sedmih besed z mrežo ponavljajočih se sedmih besed in zaključkom je tista, ki pod ves ta kaos literarnih usod potegne črto in knjigo sklene z ubranostjo. Ne nazadnje se že s samo izbiro števila sedem odpira polje nedorečene simbolike, pravljične, folklorne ali religiozne – na začetku je bila za sedmimi gorami in sedmimi vodami beseda. Ker pa med zunanjo (dovršena matrica sedmih besed) in notranjo (liričnost notranjih monologov) zgradbo tako vendarle obstaja nekakšno nasprotje, je težko reči, katera bi naj prevladala.

O avtorju. Pisanje literarnih recenzij je Pavli ostalo še iz študentskih let. In ker je navada železna srajca, jo le stežka slečeš.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki

Izdelava: Pika vejica