Vsega so krivi barbari

Barbari pred vrati. Festival Literature sveta – Fabula. Ljubljana: Klub Cankarjevega doma, 29. 2. 2016.

Aljaž Krivec

Dogodek Barbari pred vrati je bil, še preden se je sploh zgodil, razglašen za največji, osrednji dogodek festivala Literature sveta – Fabula 2016. Nič čudnega, vsaj glede na to, da festival vsakič vsaj do neke mere opredeljujeta šov in lokalizirano, recimo temu humanistično-filozofsko zvezdništvo. Fabula je velika stvar – dogaja se po vsej Sloveniji, še najraje pa v Cankarjevem domu, postreže z »največjo [ukinjeno] nagrado za kratko prozo«, »največjimi gosti«, knjižnimi izdajami za prav to priložnost in tako dalje in tako naprej.

Temu so se gostje okrogle mize lepo prilegali. Moderator Igor Štiks kot viden pisatelj, esejist in poznavalec političnih znanosti, Peter Vermeersch kot specialist za srednjo in vzhodno Evropo ter profesor politologije, Teofil Pančić kot esejist, publicist, novinar in kolumnist časnika Vreme, Alenka Zupančič kot ena osrednjih predstavnic (če hočete) Ljubljanske šole za teoretsko psihoanalizo, Srećko Horvat, filozofski (če je filozofija nekaj za starce) wunderkind ter, pa naj rečem legendarni, Jean-Claude Milner.

In k zgoraj navedenemu so se lepo prilegala tudi izhodišča debate, ki se je imela zgoditi. Vsak od gostov je namreč zanjo pripravil naslovno iztočnico, eno takšno, ki jo je mogoče lepo citirati (kot se to lahko počne tudi z Lacanom), nato pa jo je moral po Štiksovem navodilu vpričo vseh nas še razložiti.

Retrospektivno se je tovrstna zasnova izkazala za dobro in primerno vsaj s tega vidika, da se ni moglo zgoditi, da bi gostje in gostja ne vedeli, o čem naj teče beseda, kar se sicer rado zgodi in kulminira v čisti zmedi. Žal pa se zato mnogo več niti ni moglo zgoditi. Seštejte najprej četrt ure zamude, nato uvod Renate Zamida (ne gre za besedno igro), uvod Igorja Štiksa, nato predstavitev tez pa drugi krog komentarjev in je zadeva tako rekoč pri koncu. Prav tako je smotrno, da se teze niso dotikale ad-hoc, naivnih ali celo butastih predlogov za reševanje begunske »krize«, tako da lahko pogovor brez pomisleka označim kot enega zanimivejših (produktivnejših?) na to temo, saj je bil v središče postavljen pojem barbarstva.

Začel je Vermeersch (njegov esej Nočni popotniki je služil za eno od izhodišč), čigar razmišljanje je v grobem mogoče zvesti na dvoje izhodišč: 1) vprašanje beguncev se označuje z besedami, ki so značilne za popisovanje naravnih katastrof (val, poplava …), 2) za reševanje tega vprašanja nam manjkata prevzem odgovornosti in domišljija.

Da uvidimo eno od težav, nam torej sploh ni treba zapustiti toplega doma, dovolj je, da se prepustimo vprašanjem literature in lingvistike (da sta študija književnosti in slovenistike oslarija? Pffff …). Če jezik razumemo kot predpogoj in mu najdemo identično strukturo, zapolnjeno z drugimi označevalci, se nam začne počasi razkrivati širša slika. Vsako akcijo lahko razumemo najmanj kot spreminjanje lastnega okolja oziroma krojenje sveta, da bi ta zadovoljil naše fantazme, zatorej si je povsem legitimno in nič manj produktivno zastaviti vprašanja, ki sploh ne poznajo begunstva kot krize. Tu naj postrežem z dvema točkama iz čudovitega sveta stoječe komedije. Na svojem nastopu (ki se je v CD zgodil še isti večer kot okrogla miza) je Dylan Moran povedal nekako tako: »Begunska kriza? Odprite meje, pa ne bo več kriza,« za dodatek pa še Stewart Lee, ki takšnih in drugačnih imigrantih govori retrospektivno. Zanimivo je, da se njegove besede nekoliko ujemajo s Kavafisovimi, ki jih je kot izhodišče zastavil tudi Štiks.

Prevzem odgovornosti in spodbuda desne hemisfere možganov, da opravi svoje delo, sta vsekakor poslušanja vredni ideji, ki ju je mogoče udejanjiti celo v primeru prve teze. Brezglavo odpiranje/zapiranje mej kot končni cilj begunske politike resda kaže vsaj pomanjkanje domišljije, a hkrati banalizira begunce na nekakšno reko (pa smo spet tam), ki se jo lahko regulira po naših potrebah. Zgodi pa se še nekaj pomembnejšega – a vidite, kako enostavno je postalo? Samo odpremo/zapremo, pa bo … pa fuj, fuj, fuj tisti Kristusovi vojščaki/udbaši, ki nam to onemogočajo. Beguncev kar naenkrat ni več, temveč ostanemo le še kavbojci in indijanci (na to so opozarjali že Čuki). Po drugi strani pa nas domišljija in prevzem odgovornosti ne smeta zavesti. A ni Trump nekdo, ki bi mu lahko pripisali na hitro, glede na obljube, eno in drugo?

Tovrstno mnenje deli tudi Pančić. Slednji je, tako na okrogli mizi kakor tudi na četrtkovem (3. 3. 2016) pogovornem večeru z Mitjo Čandrom v Modrijanovi knjigarni (ki je sicer bil razen tega nekolikanj generično dolgočasen), opozarjal na pozitivno in negativno diskriminacijo beguncev, ki jih (v tem vrstnem redu) izvajata del levice in (večji) del desnice. Opozoril je tudi na Štiksov zdrs, ko ga je ta povprašal o tem »kako je kaj v Srbiji« ter s tem hočeš nočeš lokaliziral splošno refleksijo begunskega vprašanja na neko geografsko/politično/kulturno območje. Nadaljeval je z nekoliko bolj drzno tezo, ob kateri se naježi koža tako karikiranemu levičarju kakor prav takšnemu desničarju: begunci so prišli, ker želijo v osnovi živeti kot Evropejci. Pančićeva teza je resda rokohitrske narave, zdi se, kakor da v njej tiči neki proces poskusa vživljanja, se pravi »kaj bi mene gnalo na takšno pot?«. S tega vidika je morebiti zadel žebljico na glavico vsaj kar se tiče dejstva več ali manj mirnega evropskega življenja, medtem ko se drugo zdi predvsem vprašanje lastne izbire. Odpira pa pomembno vprašanje: čemu (razen dejstva geografske bližine) prav Evropa oziroma večkrat celo konkretne evropske države?

Zato pa se je od konkretnega k splošnemu pomaknila Alenka Zupančič, za katero se zdi, da je privzela vprašanje beguncev kot politični konstrukt, kar se najbolje vidi v dveh njenih točkah. 1) begunci niti približno ne spreminjajo podobe Evrope, tako kot jo Evropa sama zaradi njihovega prihoda, 2) že dolgo se ideje novih politik potiskajo v ozadje, govorilo se je le o novih monetarnih ureditvah (primer Grčija), ob »prihodu« beguncev pa se je zgodilo ravno narobe. K temu lahko primešamo še pomislek Srečka Horvata, da je vprašanje beguncev v resnici staro že vsaj deset let. Spomnimo se Lampeduse in vseh opozoril, ki sta jih Evropski uniji namenjali italijanska pa tudi grška vlada, pa do premika ni prišlo. S tega vidika velja prisluhniti tudi osnovni Horvatovi tezi, da gre v resnici za geopolitično vprašanje, ki ima za osnovo boj za ekonomsko-politično prevlado (vele)sil na bližnjem vzhodu, nadzor nad naravnimi viri …

Iz zapisanega je razvidno, da vprašanje beguncev le po eni strani zajema tisto, s katerim se soočamo konkretno v Evropi in ki ga Pančić razume kot svojevrstno zvajanje s problema (kako je lahko vojna v Siriji denimo srbski problem?), Horvat pa v njem vidi svojevrstno impotenco našega političnega prostora, da bi se spopadel z dejanskimi razlogi evropskega begunskega vprašanja. Po drugi strani gre za težavo držav na Bližnjem vzhodu. Problem slednjih se nekoliko resneje pojavlja šele v zadnjem času. Resneje? Ja, če pustimo vojaška posredovanja velesil na bližnjem vzhodu, ki se vlečejo že dolga desetletja, ob strani, saj si je težko predstavljati produktivno in humano reševanje problema z letalonosilkami in raketami zemlja-zrak.

V resnici se zdi, da, do neke mere, problematiko v širšem smislu misli predvsem Milner (čeravno se tehtnica nagiba k evropocentrizmu). Njegova teza je preprosta in jo je mogoče (in to Milner tudi počne) pojasniti z verzoma Simona & Garfunkla: People talking without speaking. / People hearing without listening.

Evo, to so barbari in zato tudi paradoksalno sploh ne obstajajo, pač pa obstajajo le vrata. Za lažje razumevanje: na eni strani govorijo Evropejci, na drugi begunci in obratno. Ne eni ne drugi ne morejo govoriti tako, da bi kaj povedali, ker jih drugi nujno poslušajo, ne da bi jih lahko slišali. Teza ne izhaja le iz besedila ameriškega dueta, temveč iz starogrška pojma, pod katerim razumemo nekoga, ki ne govori (ali slabo govori) grško (= lingua franca = evropski/begunski jezik?).

Iz tega je mogoče izpeljati še nekaj. Sistemsko reševanje begunske krize je v resnici vedno znova onemogočeno zaradi psihologije množice (beri: Gustave le Bon: La Psychologie des Foules, 1895). Posamezniki so sami zmožni hoditi v begunske centre, bojkotirati Coca-colo in se zgražati nad »tehničnimi ovirami«, medtem pa v množici s traktorji in paravojaškimi enotami napadejo Šenčur. Ne, ne trdim, da gre za iste posameznike, temveč za to, da se nekomu, ki prizna lastno barbarstvo, naenkrat odpre vesolje možnosti reševanja begunskega vprašanja (zato je po Pančiću takšna oseba »civilizirana«). Nekdo drug, ki tega ne stori, temveč beguncem le na hitro pripiše neke značilnosti, pa se neprimerno laže usidra v skupnost/množico. Ampak kaj pa naj? Multikulti ist tot.

Milner brezizhodnost situacije zato podkrepi še z eno tezo. Nekako tako gre: dokler bo obstajala ISIS, so evropski muslimani v kočljivem položaju, ki ga zamejujejo tri možnosti: 1) pridružiš se ISIS-u, 2) podpiraš ISIS, a se mu ne pridružiš, 3) pridružiš se silam, ki ISIS zavračajo.

Ta teza je problematična. Za začetek muslimanov ne moremo razumeti kot nekakšne homogene skupine, katere vsak posameznik je nujno homo politicus, prav tako ne gre različnih pozicij razumeti kot pravovernih in dokončnih, takšno je lahko kvečjemu delovanje v množici. Zdi se, da teza govori o položaju, v katerega muslimansko prebivalstvo postavlja »preostanek« Evrope, a tu trčimo ob določeno težavo, saj se njihova barbarskost začne izključevati. Tri navedene pozicije je mogoče določiti tako rekoč aritmetično, nobenega barbarskega morja (oh, spet smo tu) možnosti ne more biti, saj je točno določena ne le struktura trditev, temveč tudi njena vsebina, in to skozi perspektivo ISIS-a, kot ga razumemo Evropejci.

Osnovno izhodišče okrogle mize, kot ga je podal Štiks, je bila želja po demistifikaciji begunskega vprašanja. Paradoks, mar ne? In zdi se, da smo ves čas na tem terenu, morda je zato lahko poiesis (če lahko tako razumem dejstvo, da je pogovor o begunskem vprašanju potekal na literarnem festivalu) neke vrste dober pristop … Saj poznate zakonitosti poetične funkcije jezika po Jakobsonu. Eden od korakov je gotovo premik h konkretnemu, ki ga lahko predstavlja Horvatov klic k obravnavi geopolitičnih vprašanj, pa tudi vse tisto, kar bomo liberalci(?), humanisti(?) vztrajno zavračali: naj gre za premik v za desnico značilno priznanje težave (nekaj zanimivih izhodišč lahko najdemo v tekstu, ki ga je spisal Matija Jan) ali prej omenjena vojaška posredovanja na bližnjem vzhodu. Ne, nikakor jih ne podpiram, želodec se mi obrača, ampak samo dejstvo njihovega obstoja je kompas, ki pokaže, kje se težava skriva.

Konkretizirali smo, kaj pa z mrtvim multikultijem, mnoštvom resnic in umikanjem od posploševanja? Takoj ko bo mogoče, se bo vsak zaprl v svojo sobo, katere stene so poslikane z barvami različnih ideologij, in tako se bomo pogovarjali, kaj je prav in kaj narobe – to so bojda tudi izhodišča politike, prava … težava nastopi, ko začnemo osnovne determinante premikati po lestvici tako daleč, da postane osnovna enota dober/slab enačena z begunec/Evropejec oziroma narobe (mislim tole). Ampak to sem samo jaz, zaznamovan na ta način, da begunsko vprašanje sploh razumem kot vprašanje ali celo krizo, določeno s točno določenimi zakonitostmi. Malo več domišljije potrebujem, vsaj tako bi rekel Vermeersch.

O avtorju. Aljaž Krivec se je rodil v Mariboru leta 1991. Leta 2012 je diplomiral na temo »beat literature« na oddelku za Primerjalno književnost in literarno teorijo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, v 2015 pa zagovarjal magisterij (bolonjska stopnja) Novi pristopi v sodobni poeziji. Ukvarja se predvsem z literarno kritiko in refleksijo lokalnega kulturno-umetniškega prostora, občasno pa tudi s poezijo, urednikovanjem in prevajanjem. Kot kritik … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Blišč in beda »velikega« literarnega festivala

    Silvija Žnidar

    Fabula 2018 – nepolemični in poljudni malomeščanski spektakel kulturne elite?

  • Kdo bo naslednji na Putinovem meniju?

    Diana Pungeršič

    Kadarkoli sem se v zadnjih letih, sploh pa zadnjih mesecih, pogovarjala s severnimi oz. vzhodnimi Evropejci, natančneje Poljaki, Čehi, Slovaki in Finci, smo slej ko prej pristali pri Rusih … →

  • Knjiga o nas samih

    Irena Jakopanec

    Medtem ko je Boštjan Videmšek preživel več kot desetletje pritajeno smukajoč se na izvornih področjih migrantskih tokov, sem ga jaz v deželi polnočnega sonca, Norveški – torej v njihovi … →