Trije šaljivi kralji, resnež in odrešilni joker

Pogovori z nominiranci in podelitev nagrade fabula (Klub CD, 27. 2. 2012)

Urban Vovk

Vse pozne obiskovalce ponedeljkovega pogovora z nominiranci za nagrado fabula – tokrat so jo podelili že sedmič, drugič zapored pa je ostala “doma”, v rokah avtorja Študentske založbe, ki je tudi organizatorka festivala – je prijetno presenetil odličen obisk, saj smo Klub CD na tovrstnih dogodkih le redko videli tako poln.

Precej manj posrečena je bila odrska postavitev, saj je dobršen del gledalcev večino od štirih nominirancev lahko gledal le v profilu, v slabšem primeru celo v hrbet. Ponovimo: na odrskem tnalu so se znašli trije avtorji, ki so se s svojimi kratkoproznimi knjigami za nagrado potegovali že drugič: Dušan Čater, ki je lani pod taktirko prejšnje žirije obtičal že v polfinalu, ponovni finalist Miha Mazzini in Dušan Šarotar, v katerem lansko žiranstko oko ni prepoznalo resnega potegovalca za nagrado in se je v družbi nominirancev s svojo Nostalgijo znašel prvič. Omenjenim trem kandidatom je družbo delal edini avtor, ki je za nagrado kandidiral z lanskoletnim izidom in je bil gotovo največje, nemara pa tudi najprijetnejše presenečenje tokratne bere: Uroš Sadek je bil v igri s svojimi Drugimi zgodbami in je tako že pred končno odločitvijo žirije (letos so jo sestavljali Gaja Kos, predsednica, Seta Knop, Sandra Krkoč, Vid Sagadin in Alenka Vesenjak) postal neuradni zmagovalec za leto 2011.

Voditeljica Manca G. Renko je bila na pogovore z nominiranci zgledno pripravljena, saj so njena vprašanja izkazovala solidno poznavanje materije. Edina težava je bila v tem, da se jih je lotevala na način pravilnih in napačnih (oziroma nezadovoljivih) odgovorov. V duhu majevtične metode je namreč skušala avtorje za vsako ceno pripeljati do pravilnega odgovora, ki ga je ponudilo njeno branje. Zataknilo se ji je že pri prvi domnevi, da zgodbe Čatrove knjige tako ali drugače korespondirajo s pomenskim poljem, ki ga odpira naslov njegove knjige (Džehenem je namreč turcizem, ki pomeni pekel). Čater, eden do treh šaljivih “kraljev”, ki so z resnejšim Šarotarjem sestavljali letošnji fabulin poker, je namreč “priznal” le povezavo z istoimenskim sarajevskim lokalom, kjer je preživel večino časa, ko bi moral pisati (roman). Zato seveda ni čudno, da avtor ni imel pripravljenega odgovora na vprašanje o primerjavi med dvema krogoma pekla – tistim, ki ga na Slovenskem preživljajo priseljenci (ti so namreč junaki Čatrovih zgodb) in “izvornim”, iz katerega ne najde izhoda najbolj prizadeto avtohtono prebivalstvo. Tudi Mazzinija je voditeljica kar dobro vrtela z vprašanji glede njegovega dvosmiselnega odnosa do Cankarja. Da se ne bi zvrtelo tudi njemu, je vskočil “skriti joker” vseh potencialno dolgočasnih literarnih prireditev, Vladimir Gajšek, ki je avtorja Duhov pikro opozoril, da ne sedimo v Mazzinijevem, ampak v Cankarjevem domu.

In v kakšni zagati se je znašel zadnji “šaljivec”, ki se je trudil biti kos resnobnosti obredja? Sadek je bil opozorjen na pogosto športno motiviko njegovih zgodb, spraševalko pa je prepričal zlasti s podrobnim poznavanjem teniške igre. Voditeljičin namen je bil očitno iz avtorja izvabiti podatek, da se za skromnim piscem Drugih zgodb skriva nič manj kot nekdanji dolenjski članski prvak v tenisu (vir: Sadkova prva knjiga Vrtiljak). Najbrž je kljub svojemu prešernemu značaju hotel ostati vsaj malo cankarjanski, kakor pač pritiče svečani priložnosti na slavnostnem mestu, zato je vztrajal pri (prozni) stvari ter se trudil motiviko in problematiko svojih zgodb vseeno osvetliti v nekoliko širši luči. Zlasti ciniki v zadnjih klubskih vrstah smo tako ostali prikrajšani za nadaljevanje partije (namiznega) tenisa, kjer bi bil izhod lahko sila negotov. A navsezadnje je šlo vseeno (le) za prozno tekmovanje, v katerem je na koncu kar zasluženo zmagal Čater. Ta se je žiriji zahvalil za odlično opravljeno delo in vrgel lopar svojemu nasledniku. Kdo ga je ujel, bo znano šele čez leto.

O avtorju. Urban Vovk se je rodil leta 1971 v Kranju. Končal je študij filozofije na ljubljanski Filozofski fakulteti. Nekaj časa je bil zaposlen kot gimnazijski profesor, od leta 2000 pa je svobodnjak. Leta 2002 je izšel njegov kritiško-esejistični knjižni prvenec V teku časa, za katerega je isto leto prejel Stritarjevo nagrado Društva slovenskih pisateljev za najperspektivnejšega kritika. … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Pogovor s Hanifom Kureishijem v Cankarjevem domu

    Da je bil obisk Hanifa Kureishija v Ljubljani nedvomno vrhunec letošnjega festivala Fabula in eden od pomembnejših literarnih dogodkov leta 2012 v Sloveniji (čeprav si … →

  • S srcem in drugimi mišicami

    Andrej Hočevar

    Ker se poezija v glavnem dogaja v bolj skritih kotičkih, še najraje na samem, je športno soočenje avtorja s samim sabo lahko presenetljivo doživetje. Kjer … →

  • Pust poezije

    Nekoč je bilo Kudovo odprto branje ob dnevu poezije tisti dogodek, na katerem je poezijo poslušalo – in se ji predvsem  smejalo – kar največ … →