Revija Litteræ Slovenicæ – dejanje birokratske politike?

Pogovorni večer: Le Livre Slovène / Litteræ Slovenicæ – pol stoletja prevajanja slovenske književnosti, 11. december 2012, Društvo slovenskih pisateljev

Gabriela Babnik

Dobre zamisli, dober razgovor, toda ozračje je bilo še vedno pesimistično. Le livre Slovène oziroma Litterae Slovenicae, kot se revija, ki jo izdaja Društvo slovenskih pisateljev, imenuje po letu 1991, je bila označena kot projekt, ki v petdesetih letih svojega delovanja ni doživel pravega odziva. Revija nima pravega receptorja, distribucijske mreže, so se strinjali udeleženci okrogle mize dr. Vladimir Pogačnik, Jani Virk in Andrej Medved, vsi v določenih obdobjih tudi uredniki revije. »Ne moremo živeti v zaprti kulturi,« je dejal Virk, toda hkrati »ta država nima prave kulturne politike«. Še najbolj optimističen je bil dr. Pogačnik, ki se je reviji na pobudo tedanje urednice, Elze Pogačnik, pridružil sredi šestdesetih. »V našem času je revija Le livre Slovène nekaj pomenila, frankofonija je bila v razcvetu, danes pa je Francija obubožana država, čeprav fokus revije že dolgo ni več le na francoskem jeziku,« je dejal.

Po mnenju Janija Virka, ki je revijo vodil v po-osamosvojitvenih letih, bi bilo potrebno postaviti določen konsenz: prevesti Gregorja Strnišo, Daneta Zajca in še tri živeče avtorje ter jih poskušati plasirati v tujino. Podobnega mnenja je tudi Andrej Medved, ki je revijo vodil od leta 1973 do 1975. »Sam sem bolj za tematske oblike. Nekega pesnika je dobro predstaviti celostno, mu dati kontekst,« je dejal. V isti številki objavljati le nekaj pesmi ali proznih del posamičnih avtorjev – in še to v več jezikih –, se mu ne zdi nesmiselno. Medved je ob tem izpostavil tudi problem prevajalcev, češ da določeni teksti v določenem jeziku ne zaživijo, oziroma da govorci drugega, na primer angleškega jezika, pogosto nimajo dostopa do prevedenega (slovenskega) teksta. Ob tem se je na kratko obregnil tudi ob nastajajočo antologijo slovensko-hebrejske poezije, vendar misli ni zares končal.

Dr. Pogačnik je za razliko od ostalih dveh sogovornikov poudaril, da se mu razpršenost zdi primernejša za današnji čas: »Potrebno je iskati ciljnost vsebin, se prilagajati kulturi, na katero merimo.« In kljub temu, da je distribucija revije danes bolj kritična, kot je bila na primer v 60., 70. in celo v 90. letih, ki so bila po Virkovem mnenju pravzaprav še vedno »dobro« obdobje za plasiranje slovenske literature v tujino, dr. Pogačnik zagovarja mnenje, da je »smiselno imeti nekaj pripravljenega«. Virk je ob tem dodal, da Slovenci nismo narod, od katerega bi si tuje založbe želele avtorjev. Pri tem pa ne gre toliko za vprašanje apriorizmov kot bolj za vprašanje pomanjkljive kontinuitete dela. »Dobro bi bilo tudi, da bi uredniki manj zaznamovali revijo s svojo osebnostjo,« je dejal Virk, »saj njihovo menjavanje na dve leti revijo le drobi».

Moderatorka večera in sedanja aktualna sourednica revije Tanja Petrič, ki je pogovor očitno ves čas vodila na svoj mlin, je Virkovemu oponiranju nadrobljenosti pritrdila: »Uredniška nit zadnjih desetih let je peljala v smeri prevajanja spregledanih avtorjev iz recimo 80. in 90. let, medtem ko trenutni ženski uredniški zbor skuša krpati predvsem luknje na področju ženske literature,« je dejala. Interesne skupine, ki se torej zbirajo okoli revije, določene avtorje, avtorice objavljajo bolj zaradi lastnega ponosa ali precenjenosti na domačem dvorišču kot pa z mislijo na resnejšo distribucijo v tujini. K tovrstnemu pesimizmu je svoje dodal še Andrej Medved: »Dela, ki se izbirajo za revijo Litterae Slovenicae, nimajo možnosti, da bi zaživela v knjižni obliki v tujini.« Prav tako se zdi Medvedu izdajanje del pri tretjerazrednih založbah v tujini nepomembno in nesmiselno.

Pogovor se je, kot se spodobi za vsako tovrstno razpravo, končal z mislijo na elektronsko izdajanje revije. Virku se elektronska oblika revije zdi odlična zamisel, »vendar bi bilo zanjo tudi potrebno najti ustrezne kanale,« je dejal. Medved je, kot že tolikokrat v večeru, pritrdil pisateljskemu kolegu, češ da bi revija v elektronski obliki lahko izhajala kot mesečnik ali celo štirinajstednevnik ter tako vključevala različne nivoje, od literature do novic. Dr. Pogačnik, ki nasploh pozdravlja multiplikacijo jezikov, je zaključil z mislijo, »imejmo se radi, imejmo radi literaturo«. Popotnica reviji Litterae Slovenicae za naslednjih petdeset let je torej ohranjanje duha preteklosti – ostati dejanje birokratske politike, medtem ko so resnični in aktivni ustvarjalci trenutne (slovenske) prevodne politike od Barbare Pogačnik, Aleša Štegra, Braneta Mozetiča do Renate Zamida ostali nekje v zakulisju te razprave. Morda prihodnjič.

O avtorju. Avtorica treh romanov (Koža iz bombaža 2007; V visoki travi 2009; Sušna doba 2012). Magistrirala iz modernega nigerijskega romana na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Sicer pa tudi literarna kritičarka in občasna obiskovalka Afrike.

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu
  • barbara pogačnik pravi:

    Gabi, hvala za omembo na koncu. Naj najprej dodam droben popravek: urednica, ki je dr. Vladimirja Pogačnika povabila k Livre slovene, je bila nabrž dr. Elza Jereb, tako da pri reviji tudi niso bili sami Pogačniki. Glede Medvedovega obreganja ob antologijo slovenske poezije v hebrejščini (če je mislil na to) bi rada dodala, da ta s publikacijo Literae slovenicae nima popolnoma nobene zveze in je najbrž samo izraz Medvedovega zastranjevanja problematike. Izraz slovensko-hebrejska antologija je (najbrž z Medvedove strani) uporabljen nenatančno in dvoumno, da ni jasno, ali gre nemara za antologijo DSP in Vilenice En zo agada (antologijo sodobne hebrejske književnosti v slovenščini), čeprav tam ne gre za prevajanje slovenske književnosti, ki naj doseže tuja jezikovna področja. Če gre torej za projekt, ki ga vodim jaz, pa zares ne razumem, na kateri podlagi lahko ljudje, ki niso ničesar naredili za nastanek določenih projektov, ki nimajo nobenih strokovnih podlag za presojanje le-teh, ki sploh ne vedo, kako to poteka in si kot edino povezavo pri vsem skupaj lahko prištejejo darilo, da se jih je sploh vključilo vanje (očitno se za to, kar je nekdo delal zanje, še maščujejo s pljunki), dajejo izjave o projektih, ki nato naivno pristanejo v nedolžnih zapisih, kjer ni bralcu nič več jasno. Projekt slovenske antologije, prevedene v hebrejščino, ima sicer že od začetka kar nekaj (očitno ljubosumnih) sovražnikov, morda zato, ker je neodvisen, so pa besedila še kako preverjana z dostopom do slovenskih originalov in če bi Medved rad razpravljal o tem, naj to počne argumentirano, in za začetek neha metati kosti naokoli po nemarnem kot kakšen prenajeden knez. Še dobro, da nisem bila zraven, saj me tovrstna dvoličnost (on bi ves čas rad menjal objavo v svoji stranski založbi za objavo pri Gallimardu), ki je tudi velika nepoučenost o tujih knjižnih tržiščih oziroma razmerah v tujih založniških scenah, samo razjezi. Že samo po sebi je simptomatično, da se je na pogovor o prihodnosti revije povabilo izključno urednike iz daljne preteklosti, da pa se Medveda ni jasneje ustavilo v njegovih blodnjah, se mi zdi poraz literarno-kulturnih kriterijev. Resno se sprašujem, kako se počuti človek z Virkovo inteligenco ob takem sogovorniku?

  • Lado Planko pravi:

    Gospa je bila zelo slabe volje in to samo zato, ker se je nekdo upal podvomiti v svetost njenega projekta, o katerem – kot sama pravi – taisti tako nič ne ve.

    Zelo dobra popotnica nastajajočemu čudu, čestitam.

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • In kako delajo to veliki?

    Mojca Kirbiš

    V okviru slovenskega knjižnega sejma v Ljubljani se je v Veliki sprejemni dvorani Cankarjevega doma prejšnji teden od srede do nedelje zvrstila serija pogovorov o knjižnih sejmih po svetu. … →

  • Včasih je moja kritika neke vrste odzvanjanje

    Ana Schnabl

    Tanja Petrič si je s svojim kritiškim opusom letos prislužila Stritarjevo nagrado. Kritičarka, ki je formativno fazo prešla že davno tega (lepo je v Sloveniji biti mlad, … →

  • Dež, zvoki mest, zmeda med jeziki

    Barbara Pogačnik

    Na branje desete edicije mednarodnega literarnega srečanja Zlati čoln 2012, prevajalske delavnice pesnikov, ki mostove za slovensko literaturo gradi ob robu in v brk “visokobudžetnim” … →